Burger torej v tem miniaturnem filmskem biseru znotraj svojega lepega metaforičnega protivojnega filma sooči dve človeški norosti, ki sta praktično že od nekdaj sopotnici našega bivanja na tem planetu. Na eni strani vojna kot tista vselej prisotna in nikdar ozdravljiva bolezen človeštva (režiser je ob predstavitvi filma dejal, da zanj vojna ni občasni nenaravni pojav, temveč, da je človeštvo že od nekdaj v vojni, ki se le sem ter tja malo pritaji), na drugi pa umetnost oziroma tista večna potreba po kreativnosti in ustvarjanju, ki je človeka od pamtiveka peljala na rob blaznosti, stran od zavednega, premišljenega in racionalnega. V prizoru s tankom sicer zmaga slednja, a na koncu je Burger precej manj utopičen in se seveda zateče k svoji zgoraj omenjeni misli. Cirkuška karavana gre dalje in vojna se lahko nadaljuje.

Film Cirkus Fantasticus je tako še enkrat več namignil na prevladujočo neprištevnost človeštva pa tudi na njegovo preprosto nerazložljivo shizofrenost, ki se dandanes še kako kaže tudi v naši družbi. Ta brezbesedna filmska umetnija je, če verjamete ali ne, del programa Filmskega sklada Republike Slovenije, ki ga vsako leto potrjuje prav tista slovenska vlada, ki brezsramno pošilja svoje vojake na raznorazne misije v Afganistan in tako neposredno sodeluje v tamkajšnji vojni. Verjamem, da ima vsak malce razumen posameznik nedvomno določene težave pri razumevanju dejstva, da lahko družba istočasno snema tako odkrite, subtilne in lepe protivojne filme na eni ter bolj ali manj aktivno sodeluje v uničevalski vojni na drugi strani.

Da lahko ena ministrica nameni milijon in več evrov javnega denarja za jasen in nedvoumen protivojni umetniški krik, medtem ko za isto okroglo vladno mizo skoraj istočasno druga ministrica pošilja mlade fante na bojišča, ni vendarle nič drugega kot le še en prispevek k naši blaznosti. In ko vsi velecenjeno razumni ministri skupaj pritrdijo najprej eni, potem pa še drugi svoji kolegici, smo na sledi vsesplošne družbene zblaznelosti in se lahko vsi skupaj le vprašamo, kdo je tu v resnici bolj nor. Oni, ki pač prostodušno igrajo svoje perverzne politične igrice, ali pa morda mi sami, ki vse te njihove moralno-etične akrobacije ravnodušno opazujemo in sprejemamo.

Obnašamo se namreč natanko tako kot gledalci v kinu, ki z užitkom spremljajo Cirkus Fantasticus in se navdušujejo nad njegovimi metaforami in nevsiljivimi protivojnimi sporočili. In z zadovoljnim nasmeškom razmišljamo o tem, da je tisti tank, ki poplesava na vrhu hriba, v resnici naša obrambna ministrica Ljubica Jelušič, medtem ko Majda Širca na drugi strani mize malo napenja mišice in mimogrede naredi še kakšen salto. In ko se Ljubica po plesu šopiri še tako, da razstreli osamljeno drevo na oddaljenem obzorju, Majda požre malce ognja in ga nato bruhne v zrak. Le na koncu mimoleteče letalo, ki v tej zgodbi ne more biti nihče drug kot vrhovni poveljnik Borut Pahor, ne razstreli orožarsko našopirjene Ljubice, kot si je to zamislil scenarist in režiser Janez Burger, marveč neopazno pristane nekje na robu kadra in sprtima damama v svojem kompromisarskem slogu predlaga arbitražni sporazum, po katerem bo vsaka lahko še naprej nemoteno in neodvisno bodisi razstreljevala drevesa bodisi požirala ogenj.

In po koncu tega prizora smo vsi srečni in veseli in film teče naprej proti svojemu koncu. Verjetno nihče zares ne verjame, da bo ta srečen, a to tudi nikogar ne skrbi. Saj je samo film, mar ne?

Na koncu smo vsi skupaj ponosni sami nase, da kot družba ustvarjamo tako dobre filme s tako človekoljubnimi sporočili, ki nas skozi dovršene (pris)podobe opozarjajo na grozote človeškega samouničevanja. Takšne filme tudi zasluženo nagrajujemo. A po drugi strani smo enako ponosni tudi na naše pogumne fante, ki se v uniformah s slovenskim grbom borijo za mir na drugem koncu sveta, ponosni smo na njihovo domoljubje, ki, kot kaže, sploh nima več meja in po novem seže tudi čez pakistansko državno mejo, in ponosni smo na našo državo, ki pridno sodeluje v neki oddaljeni moriji.

Če človek malo bolje razmisli, smo vsi skupaj en veliki blazni Cirkus Slovenicus.