Na vsakem vogalu, v vsaki ulici, dvorišču, na hodniku in celo v dvigalu je stala državna meja. Sosedje, sorodniki in prijatelji so tako drug drugemu neprestano preverjali potne liste in jih štempljali, glavna junakinja pa je morala na ustaljeni poti od tržnice do doma prečkati več držav, da bi naposled prišla do svoje, ki se je raztezala čez približno polovico dvoinpolsobnega stanovanja. Tam je bilo seveda že vse pripravljeno na izbruh oboroženega spopada z državo sosedo, ki je nastala na področju kuhinje in kopalnice in v kateri sta zdaj prebivala preostala člana njene z državno mejo razdeljene družine.

Čeravno so nadrealisti odkrito namigovali na takrat povsem aktualno stanje v bivši Jugoslaviji in lucidno napovedovali njen prihajajoči razpad na prafaktorje, pa so hkrati in verjetno povsem nevede podali tudi zelo avtentično sliko futuristične Republike Slovenije, ki je dvajset let kasneje na odlični poti, da se razkroji na nepregledno število mikroskopskih občin in se tako na najboljši možen način približa črnohumorni realnosti iz skeča Top liste nadrealistov, kjer se je na vprašanje "Ali grem lahko na WC?" odgovarjalo "Lahko, če priznaš konzulat v shrambi!". V Sloveniji namreč brezglavo rinemo v sistem, v katerem bo vsak posameznik sam odločal o tistem koščku zemlje, ki ga vsakodnevno sesa in pometa.

Trenutno namreč najmanjša slovenska občina šteje komaj tristo dvaindvajset prebivalcev. Več jih ima, recimo, blok, v katerem sem živel na Fužinah. Le malo manj pa jih ima blok, v katerem živim zdaj. In zato vam lahko iz lastnih izkušenj povem, da za večino potreb tolikšnega števila ljudi brez težav poskrbi že hišni svet, sploh če je sestavljen pretežno iz upokojencev, ki imajo za kaj takega povsem dovolj odvečnega časa, znanja in energije. Še hišnika si lahko mirno deliš s kom drugim. Naš je tako do dveh nekje "v službi", potem je šele na voljo nam.

Če si pač odraščal v naselju, ki se mu je kljub skoraj dvajset tisoč prebivalcem reklo "zgolj" mestna četrt, ne moreš, da se ne bi začudil, ko prebereš, da se je občina Cirkulane odcepila od občine Gorišnica ali da občina Rečica ob Savinji ni več del občine Mozirje. "Ko bom velik, bom imel svojo občino," si lahko ob tem kvečjemu nergaško zamrmraš v brado in si misliš, da to že ne more biti tako zelo težko, če smo v slabih dvajsetih letih nabrali že za eno srednje veliko občino bivših županj in županov.

Predstavljam si namreč, da se v večini tukajšnjih občin človek, ki se odloči svoje življenje preživeti na rodni grudi, že težko izogne temu, da slej ko prej ne dobi mandata. Verjamem pa tudi, da le-tega ni tako preprosto zadržati. Že če se, denimo, županova žena sprička s sosedo in ta po svoji stari navadi takoj naslednji dan vsem svojim prijateljicam raztrobi, kakšna kura je gospa županja, ima občinski veljak v zgolj nekaj dneh, ne da bi sploh mignil s prstom, proti sebi več kot pol občine in je na naslednjih volitvah obsojen na propad. V naših najmanjših občinah se namreč ljudje odločajo med svojim levim in desnim sosedom, namesto po volilnih programih pa raje brskajo po svojih spominih in namesto o predvolilnih obljubah razmišljajo o tem, čigavi pamži lepše pozdravljajo na cesti, čigav cucek manj nadležno bevska in kdo najraje poprime za kosilnico v času popoldanskega počitka.

Vsakič, ko se zatorej bližajo lokalne volitve, kar malo v strahu spremljam novice in listam časnike ter oprezam za podatkom o tem, koliko novih županov bomo pa letos izbirali. Štiri leta namreč človek redno, dan za dnem nič hudega sluteč sprejema informacije o tem, da je tam na onem luštnem hribčku ali travniku nastala nova občina, in ob vsem tem niti ne opazi, kako se povsem podzavestno v njem budi strah pred novim seštevkom. Sam se zato sploh ne morem več nasmehniti ob šali, da je več kot polovica prebivalcev Slovenije zaposlenih "na občini" in da se nam zato ni treba bati recesije. Iz leta v leto, ali bolje rečeno od volitev do volitev, se mi namreč ta šala zdi vse manj nadrealna, predvsem pa vse manj šala. Trenutno smo pri številki 210 in kar sedem občin je takšnih, ki ne štejejo niti tisoč prebivalcev, povprečno pa v slovenski občini živi manj kot deset tisoč ljudi. In ko človek natančneje pogleda te podatke, pride do ugotovitve, da ni v resnici prav nič čudnega v tem, da ima toliko naših županov dovolj časa za posedanje v parlamentu, saj količkaj sposobnim ljudem vodenje tako majhnih občin pač ne more vzeti preveč časa in energije.

Ker se torej nikakor ne gre tolažiti z mislijo, da je 210 neka magična številka, ki bo končno zadovoljila to neutolažljivo potrebo po novih občinah, je morda po vzoru teh županov in ob nujni skrbi za obubožan državni proračun treba delo "na občini" dokončno prekvalificirati v hobi. Če imajo ljudje tolikšno željo po lastnih občinah, naj jih pa še vodijo v svojem prostem času in za svoj denar. Konec koncev tudi naše predsednice hišnega sveta ne plačujejo davkoplačevalci.