Podobno kot v tisti trapasti situaciji, ko vas na ulici toplo ogovori povsem neznan človek in vas prešine, da vas očitno zelo dobro pozna in bi potemtakem morali tudi vi njega zelo dobro poznati, vendar je iz nekega vašega predhodnega življenja in pojma nimate, kdo je, izmotavate se in vlečete ven, obupano se poskušate spomniti, od kod ga poznate, in ga napeljati, da izda svojo identiteto, z običajnimi splošnimi vprašanji kot "Pa drugače?" ali "Kako kaj?". Vse dokler se ne opogumite in vprašate "Kako pa kaj doma?", on pa odgovori, da so ga zapustili tako žena kot otroci in da že deset let živi v prikolici, še od takrat, ko je moral prodati stanovanje, ker je bil porok za vaš stanovanjski kredit.

Razmišljam o tem, ko opazujem hrvaško premierko Jadranko Kosor. Gospa Kosor potuje po svetu in se z nekimi njej povsem neznanimi ljudmi v njej povsem neznani angleščini pogovarja o njej povsem neznanih stvareh, sedi na sejah vlade, na čelu mize, zbegano prikimava in govori povsem splošne stvari o čemerkoli, kot da nas sprašuje "Pa drugače?" in "Kako kaj?", v bistvu pa se ji niti ne sanja, ne kdo smo mi ne kdo so ti ljudje okoli nje. Opazili boste, če malo bolje pogledate tiste posnetke, ko ji Hrvati razlagajo, kako živijo v prikolici še od tiste privatizacije v devetdesetih, ona pa zaigrano zaskrbljeno prikimava in se poskuša spomniti, od kod jih pozna.

Jadranki Kosor se je zgodila epizoda iz Cone somraka: še pred enim letom je živela mirno in urejeno življenje ministrice v vladi Iva Sanaderja, saj veste, kako gre to, dom-služba, služba-dom, gospa Jadranka si je naredila načrt za ves tisti poletni dan - zjutraj kava z mamo in zajtrk za sina, ob osmih ji bo pod oknom veselo potrobil službeni šofer, pa na nekakšen brezvezni sestanek o porodniškem nadomestilu, opoldne otvoritev neke osnovne šole v predmestju, ob dveh sendvič s tuno, ob šestih bo s sinom prevzela nov usnjeni fotelj, ki ga je kupila v Lesnininem salonu pohištva, nato s prijateljicami na večerjo in spat.

Tistega dne je naredila načrt za vse - kot je naredila načrt za ves tisti mesec, pravzaprav za vse svoje življenje, vse do upokojitve z vnučki -, sinu je pripravila zajtrk in se lepo odpravila s službenim avtomobilom na sestanek o porodniških nadomestilih, ko se je že v naslednjem trenutku znašla sredi množice kamer in mikrofonov, desno od nje pa - Barack Obama.

Zbegano je Jadranka Kosor prikimavala in izgovarjala puhlice, vse dokler ni čez čas iz novinarskih vprašanj dojela, da je v resnici predsednica hrvaške vlade. Kaj za vraga se je zgodilo?

Zgodilo pa se ji je ravno to, da se je po neverjetnem spletu okoliščin ali po čistem naključju, prav tako kot v Coni somraka, znašla v nekem tujem, njej povsem neznanem življenju, v katerem ne ve niti, kje so skodelice za kavo, niti kdo za vraga je ta neznani moški poleg nje.

Tistega jutra je torej prišla na sestanek vlade, tam pa - niti žive duše. Vpraša vratarja, kje so ostali, pojma nima, vpraša policista pri vratih, tudi on ne ve. Na koncu vpraša snažilko in ta ji pove, da ima premier Ivo Sanader tiskovno konferenco in da so vsi že tam. Nič ji ni bilo jasno, ko kar na lepem zazvoni telefon: kličejo jo, očitno iz salona pohištva, in sprašujejo, kdo bo prevzel fotelj in kdaj. Ona pa malce živčno odgovarja, da ga bo osebno prevzela ob šestih. Kaj jim je s tem foteljem, se sprašuje Jadranka, iz Lesnine kličejo že tretjič v desetih minutah.

Jadranka je tako potrdila, novinarji pa objavili, in država si še niti ni opomogla od nenadnega Sanaderjevega odstopa, že so se pred popoldanskim televizijskim Dnevnikom vsi razpisali, da bo Jadranka Kosor ob šesti uri prevzela fotelj predsednice vlade. Na slovesni otvoritvi šole ji vsi navdušeno ploskajo in skandirajo njeno ime, ona pa se zbegano nasmiha. Prodajalke v Lesnini ji čestitajo za odločitev, ona pa se še naprej zbegano nasmiha. Čestitajo ji tudi prijateljice v restavraciji, ona pa pojasnjuje, da so bili fotelji znižani. Zvečer brez prestanka zvoni telefon, Jadranka Kosor pa zmedeno odgovarja, da so prvi vtisi, hvala za vprašanje, prekrasni in da je Lesninin fotelj fantastično udoben, ter na vse pretege hvali Slovence.

Naslednjega dne so na seji vlade vse oči uprte vanjo, nihče nič ne reče, saj je očitno, da se je o vsem dogovorila s Sanaderjem. Ona vpraša, kje je Ivo, in vsi v dvorani se smejejo njenemu nenadnemu smislu za humor. Šele minister za zunanje zadeve ji pove, da so klicali iz slovenske vlade, da bi ji čestitali in se ji zahvalili za tople besede, da je tudi Slovenija pripravljena na otoplitev odnosov in da ne bi bilo slabo, če bi se čim prej srečala z njihovim premierjem.

Že v naslednjem trenutku, saj ste dojeli, stoji Jadranka Kosor v trakoščanskem dvorcu obkrožena z množico kamer in mikrofonov, desno od nje pa neznan moški z rdečo kravato. Jadranka vidi, da tudi on ne razume najbolj, kaj se dogaja.

"Ne razumem, zakaj je vsem tako zanimiv moj novi usnjeni fotelj?" naposled zbegano vpraša Jadranka Kosor.

"Kaj," odgovarja še bolj zbegani Borut Pahor, "tudi vi ste kupili nov fotelj?"