Horst Pirker

Novica o tem, da je Horst Pirker odstopil, je pred dvema tednoma šokirala zaposlene in presenetila avstrijski medijski svet. Za javnost so iz koncerna sporočili, da so do te odločitve pripeljale prevelike razlike v pogledih predsednika uprave in nadzornega sveta na to, kako naj bi se Styria razvijala v prihodnje. Mediji so pisali, da se je spor zaostril tudi zaradi gradnje nove centrale koncerna v Gradcu, tisti časopisi, ki niso Styriini, pa so poročali, da je po dolgotrajnem odtujevanju pošteno počilo med Pirkerjem in predsednikom nadzornega sveta Johanom Trummerjem. O tem, kakšni so bili resnični razlogi njegovega odhoda in kakšna so bila ta različna stališča, ki so pripeljala do razdora, Pirker ni hotel spregovoriti.

Oprema njegove pisarne ne kaže ravno tega, da v njej sedi vrhovni šef medijskega koncerna, ki je lani zaslužil okoli 450 milijonov evrov. Horst Pirker ni tiste vrste človek, ki bi se bahal s pohištvom, a to še zdaleč ne pomeni, da svoje moči v medijskem gigantu ni znal pokazati in uporabiti. Medijski "zampano", bahavi poslovnež, je bil pogost izraz, s katerim so šefa Styrie opisovali avstrijski mediji.

Odhajate zagrenjeni ali z optimizmom?

Ne, nikakor ne odhajam zagrenjen, veselim se novega obdobja v svojem življenju. Vedno sem vedel, da lahko živim tri, tudi pet različnih življenj, pa mi ni uspelo zaživeti niti mojega drugega življenja. Zdaj je čas za to in veselim se tega.

Nam lahko poveste, kaj boste počeli v tem drugem življenju?

Nisem se še odločil, obstajajo pa različne možnosti. V prihodnjih nekaj mesecih bom poskušal dobiti občutek za to, kaj bi najraje počel. Ni pa še nič gotovega.

Kaj zapuščate?

Ko sem prevzel Styrio, je bila v zelo negotovem gospodarskem položaju. Letos bomo beležili najboljše poslovno leto po 141 letih poslovanja, torej najboljše leto, odkar Styria obstaja. Zelo sem srečen, da je podjetje, ki ga predajam v druge roke, v takšnem stanju.

Zakaj je ravno lansko poslovno leto tako uspešno?

Pravzaprav je to posledica kriznega leta 2008. Nanj smo se močno odzvali in pošteno znižali stroške, hkrati pa nismo začeli nobenega novega projekta in nismo ničesar kupili. Imamo sicer še nekaj začetih projektov, tako Žurnal24 v Sloveniji pa nedeljsko izdajo dnevnika Die Presse, vendar nismo načrtovali ničesar novega. In to takoj razbremeni sistem. Ta je tako zelo storilen, da se naši rezultati takoj izboljšajo, če si v tistem letu ne zadamo kakšne nove obsežne naloge.

Ali tako dobri rezultati niso nekaj nenavadnega za medijsko branžo v tem času?

Obstaja kar nekaj medijskih podjetij, ki imajo letos dobre poslovne rezultate, Axel Springer na primer. Vendar jih ni veliko, kot jih najbrž ni veliko, ki bi imeli najboljše rezultate v zadnjih 142 letih. To je že izjema. To seveda ni moj uspeh, zanj se moram zahvaliti predvsem sodelavkam in sodelavcem.

Znano je, da je časopis Kleine Zeitung v Styrii tista kokoš, ki nese zlata jajca.

Ja, drži, a je le ena izmed njih.

Katere so še druge?

Resnična kokoš z zlatimi jajci je 24sata na Hrvaškem, tudi televizija SAT1, radijske postaje in tiskarne nosijo zlata jajca. Torej imamo kar manjši kokošnjak takšnih kokoši, sicer ne bi mogli ustvariti takšnega rezultata.

V časopis Die Presse ste vložili veliko denarja, še posebej v novo nedeljsko izdajo. Die Presse nikdar ni bila ena izmed teh kokoši. Nedavno ste v intervjuju dejali, da se Styria ni odločala vedno le po gospodarskih kriterijih, kajti vaš lastnik je zasebni neprofitni sklad Katoliškega medijskega društva, ki izhaja iz Tiskovnega društva graške škofije. Je bila to prednost pri razvoju podjetja?

To je zagotovo velika prednost, ne le pri širjenju podjetja, temveč tudi pri vsakdanjem poslovanju. Predvsem zato, ker novinarstvo pri nas ni namenjeno temu, da bi z njim zaslužili veliko denarja. Nikogar ni, ki bi ta denar dobil, zato ostaja v podjetju. Seveda je treba gospodarno upravljati in razmišljati, kajti sicer bi lahko postali odvisni ali bi nas prodali, ni pa nam treba nikomur kupiti jahte ali zasebnega letala.

Kakšne načrte ste še imeli s Styrio?

Bilo je kar nekaj poudarkov, a meni se je zdelo najbolj pomembno, da bi okrepili in močneje spodbujali digitalne medije. Trenutno imamo v hiši Boston Consulting Group, s katero skušamo najti strateške rešitve. To bi bila zelo velika naloga, drugi zelo pomemben cilj pa bi bil zrasti iz srednjeevropskega v evropsko podjetje. Ti dve nalogi ostajata trenutno neuresničeni in svojim naslednikom želim, da jim ju bo uspelo uresničiti.

Kakšna je vaša vizija razvoja tiskanih medijev v digitalnem obdobju?

Vedno sem zagovarjal mnenje, da nimamo neke migracije od tiska k digitalnemu, temveč je bila moja vizija, da obstaja svet na papirju, hkrati pa poleg njega obstaja tudi svet, ki je digitalen. Nikdar se nisem hotel odpovedati papirju zato, da bi nastal digitalni svet, nasprotno: verjamem v papir in poleg njega v neko digitalno prihodnost.

Torej menite, da lahko obstaja sožitje obeh in ne nujno boj drugega proti drugemu?

Če pogledamo trezno in realistično, seveda na trgu obstaja tudi izpodrivanje, boj drugega proti drugemu. Toda mi kot medijsko podjetje stremimo k sodelovanju oziroma sožitju. To pomeni, da ne rečemo: odpovedal se bom papirju, ta bo tako ali tako sčasoma izumrl, digitalno prihaja namesto papirja, temveč se borimo za papir, toda borimo se tudi za digitalno.

Koliko denarja bo Styria investirala v ta digitalni razvoj?

To so dvoštevilčne milijonske vsote.

Letno?

Ja. In to že nekaj let.

Bi vi svoj lasten kapital danes še investirali v tiskani medij?

Ja, zagotovo. Odvisno seveda od tega, kako je to podjetje vodeno, za katero ciljno skupino skrbi in na katerem trgu nastopa. Toda poznam veliko tiskanih medijev, v katere bi z veseljem vložil denar. V Kleine Zeitung najbrž ne bi investiral, kajti ta posluje tako dobro, da nima več dodatnega potenciala. Obstaja pa še veliko časopisnih podjetij, ki še ne poslujejo tako dobro, in pri teh je zagotovo še smiselno investirati.

Bi to opredelili geografsko, kje?

To ni vprašanje geografije, na vsakem trgu obstajajo časopisi, ki odlično poslujejo, in časopisi, ki poslujejo slabo. V Sloveniji je morda situacija malce drugačna, tam poslovanje časopisov ni ravno na mednarodni ravni.

Zakaj?

Menim, da politika še vedno igra veliko vlogo v medijih, njen vpliv je še vedno premočan. Druga težava je, da lastniki niso založniki in nimajo medijskega ozadja. Hkrati je Slovenija zelo majhen trg, še manjši kot Avstrija. Obstaja torej več razlogov za mojo oceno. Sem sicer velik občudovalec in prijatelj Slovenije, toda na medijskem področju dežela še ni dosegla optimuma.

Ko sva govorila pred šestimi leti in ste že vstopili na slovenski trg, ste dejali, da bo v desetih letih na njem le še en dnevni časopis in ta bo imel naklado okoli 50.000 izvodov. Vztrajate pri tej napovedi?

To je težko reči. Verjamem le, da se bo moralo v Sloveniji pri časopisih marsikaj spremeniti, sicer se bodo znašli v zelo težki situaciji.

Ko ste kot solastnik vstopali v naše podjetje, ste mi zagotovili, da želite še več, da bi radi imeli večino v enem od slovenskih dnevnih časopisov. Ste v teh načrtih spodleteli ali še niso uresničeni?

Ti načrti so nam spodleteli. Pri Dnevniku je bilo tako, da je bil preveč uspešen in nihče ni hotel prodati. Preden smo vstopili v Dnevnik, smo poskušali vstopiti tudi v Delo, vendar je ta poskus spodletel. Danes sem vesel, da se je to zgodilo, kajti tam nam ne bi uspelo dobro upravljati podjetja. Za Delo moraš biti zelo dober in prihajati iz prave države. Bolje je, da ne prideš iz Avstrije, pa tudi iz Francije ali Velike Britanije ne. Ne, Dela si ne bi upal prevzeti. Iz Dela ne bi znal narediti dobrega podjetja. Prej iz Dnevnika.

Ste se kdaj zanimali za Večer?

Za Večer smo se zanimali večkrat, nazadnje pred nekaj meseci. Za Večer mislim, da je že prepozno.

Dnevnik?

Za Dnevnik še ni prepozno. Dnevnik bi lahko imel možnost, da postane vodilni plačljivi časopis na slovenskem tržišču, toda če bo preteklo še veliko časa, ne da bi se kaj spremenilo, potem bo tudi za Dnevnik težko. Predvsem ob Žurnalu24. Ko se bo začela gospodarska rast znova vzpenjati in si bo oglaševalski trg opomogel, tega časopisa ne bo mogoče več zadržati in bo v jasnem vodilnem položaju na trgu. Dnevnika sicer ne poznam do popolnosti.

Kako dobro pa ga res poznate?

O ja, kar dobro. Imam že pravi občutek za ta časopis in verjamem, da je to edini plačljivi časopis, ki ima možnost, priložnost trajnejšega preživetja.

In kako naj izkoristi to priložnost?

Tu gre za založniške prijeme. Na Dnevniku so zelo sposobni poslovneži, finančniki in trgovci, toda če hočete izkoristiti to priložnost potem potrebujete založniški pristop. In tega trenutno ne vidim.

Omenili ste skupino Žurnal. Kakšne cilje ste hoteli doseči z ustanavljanjem brezplačnika v Sloveniji in ali ste jih dosegli?

Ni nam uspelo priti v Dnevnik, nismo hoteli v Delo in nismo hoteli vstopiti v Večer. Delo je prenaporno, Večer premajhen. Hoteli pa smo sodelovati na slovenskem trgu, toda tednik Žurnal in delež v Dnevniku sta nam bila premalo. Ocenili smo, da je najboljša možnost, da vstopimo na trg z brezplačnikom, kar smo tudi storili. Menimo, da je že to velik uspeh in da ima Žurnal24 zelo močan položaj na slovenskem trgu. Toda to stane. Stane več, kot smo načrtovali, in bremenil nas bo dlje, kot smo načrtovali, ker je vmes prišla gospodarska kriza.

Koliko dlje bo trajalo in koliko dražje bo?

Sprva smo načrtovali, da bomo po petih letih dosegli break even (točko preloma, po kateri bi prihodki začeli pokrivati stroške, op.p.). Zdaj pričakujemo, da bo trajalo sedem let. Dodatne stroške pa ocenjujemo na deset milijonov evrov.

Ampak vi ste kljub temu nameravali vztrajati pri projektu?

Opustitev projekta Žurnal24 zame absolutno ni prišla v poštev.

Pred seboj imam bilanco Žurnala, kjer piše, da ima okoli 25 milijonov evrov dolgov, okoli 6 milijonov minusa je iz lanskega poslovanja. Ali ob teh podatkih še vedno menite enako?

Žurnal nima praktično nobenih dolgov pri bankah, zato je izgube že pokrivalo in jih bo tudi v prihodnje materinsko podjetje Styria Media International. Žurnal24 začenja svoje četrto leto izhajanja, točka preloma, ko naj bi prihodki začeli pokrivati stroške, je bila načrtovana v petem letu. To se bo verjetno zgodilo dve leti pozneje. Toda pri 24sata je bil vložek približno enako visok kot v Žurnalu24 in break even so dosegli že v tretjem letu, torej dve leti prej kot predvideno. 24sata je že leta 2009 s prihodki povrnil vsa vložena sredstva.

Žurnal24 je zmanjšal tržni delež tudi Dnevniku, v katerem ima Styria približno 26-odstotni lastniški delež. Dve vaši naložbi si potemtakem konkurirata.

Lahko bi bilo tudi drugače. Problem je, da naložbi nista pod enotnim vodstvom. Če bi mi vodili obe hiši, bi oblikovali strateško zvezo. Časopisa bi tako pozicionirali, da bi si oba našla svoj prostor.

Imajo brezplačniki še prihodnost, kje in kakšno?

Imajo prihodnost. To ni večna obljuba, čez deset let se utegnejo razmere spremeniti, a v prihodnjih letih bodo obdržali zelo močan položaj.

Čeprav so brezplačniki v mednarodnem merilu bolj ko ne kratkoživi medijski projekti?

Tega ne kaže posploševati, saj obstajajo zelo velike razlike med trgi. V Avstriji je dunajski dnevnik Heute zelo uspešen, prav tako 20 Minuten v Švici, pa Metro v Stockholmu in v Londonu. Veliko pa je seveda tudi trgov, kjer so bili ti projekti povsem zgrešeni.

Nekoč ste izjavili, da imajo vaši časniki tri življenja. Kaj ste hoteli s tem povedati?

Prvo življenje je plačljivi časopis, kakšen je denimo Dnevnik. Drugo življenje je hibridno. Pri tem je oblik več. Manchester News je v mestu brezplačen, na podeželju pa je plačljiv zaradi dodatnih logističnih stroškov. Nemški Die Welt izhaja v dveh formatih, pri čemer je manjši bistveno cenejši oziroma delno tudi brezplačen. V zadnjem življenjskem obdobju je časnik brezplačen.

Napovedujete torej, da bodo klasični časopisi nekoč brezplačniki?

Tega ne napovedujem, je pa to možnost, ki ni povsem neverjetna.

Bodo tiskani časniki še obstajali čez dvajset let? Jih bomo še brali na papirju ali samo na elektronskih pripomočkih?

Dvajset let je kočljivo obdobje.

Kaj pa čez deset let?

Takrat bodo tiskani časniki absolutno še obstajali. Čez dvajset let bodo morda še obstajali, pri čemer nisem prepričan, da bodo obstajali v papirnati obliki, kakršno poznamo sedaj, torej da bomo papir potiskali in ga nato zavrgli. Morebiti bo tedaj že v uporabi takšen papir ali papirju podobna tkanina, ki bo delovala kot digitalni elektronski zaslon.

Elektronski bralniki, kakršen je iPad in podobni, so postali veliko upanje medijskih hiš, ki ne vedo, kakšne platforme jim bodo omogočile preživetje. Bo bralec prihodnosti pripravljen plačevati takšno napravo, ki ni poceni, in poleg tega še naročnino?

Skeptičen sem, kar zadeva iPad. Menim, da bo to pomemben medij, ki pa bo imel za časnike zgolj obrobno vlogo. V Londonu, kjer sem obiskal svojo hčer, sem prebral članek v The Timesu, v katerem je uredništvo napovedalo, da bodo njihove internetne vsebine postale plačljive. The Guardian pa je sočasno objavil novico v smislu: "Dragi bralci Timesa! Pri nas je vse brezplačno." To se ne more dobro končati. Če že, bi morali vsi postati plačljivi. Tako pa to ne bo izvedljivo.

Imate iPad?

Da.

In, kakšen se vam zdi?

Sem bolj ko ne razočaran. Poznam pa tudi take, ki so navdušeni, kot na primer 60-letni novinar, ki sem mu ga podaril za rojstni dan.

Ali vam že omenjena bostonska svetovalska skupina, ki ste jo najeli, pripravlja zamisli, kako vaše tiskane medije čim bolje prenesti na elektronske čitalnike?

Seveda. Že devet mesecev sodelujemo z njimi, vsi naši časniki so že prirejeni za iPada. Ampak to ni niti tako pomembno.

Kaj pa je pomembno?

Izoblikovati digitalno ponudbo z ekonomskim potencialom in jo tudi uvesti v prakso. To bo zelo zahtevno.

Ali govorimo tudi o tem, da se bodo morale spremeniti vsebine, ki se bodo morale prilagoditi novim medijem?

Absolutno. Vsaka platforma, in papir ni nič drugega kot ena od platform, ima svoje lastne zakonitosti. Zato bodo vsebine za različne platforme videti povsem drugače in deloma bomo posredovali tudi druge vsebine. Prekopirati vsebino časnika na spletno stran oziroma na iPada je nesmiselno. Nujen je premislek, kdo, kje in kako uporablja tak bralnik. Oblika in vsebina morata biti zanj povsem drugače zasnovana. Enako velja za pametne telefone. Vsebine bo treba prilagoditi vsem tem ciljnim skupinam in platformam.

Kaj to pomeni za novinarstvo? Kaj vse bo moral znati novinar v prihodnosti?

Američani so nekaj časa zagovarjali tezo check of all trade, torej da bo novinar prihodnosti počel vse: pisal članke, fotografiral, snemal... V to sploh ne verjamem. Po mojem mnenju bo nujno še bolj strogo ločevanje med novinarji in uredniki, kot ga poznajo v angloameriškem svetu. To ločevanje je pri nas v Avstriji za zdaj zelo nezadostno, v Sloveniji pa so razmere dokaj podobne. Novinar bo ostal novinar, medtem ko bo fotograf postal tudi videoreporter, ki bo zmogel posneti tudi intervju in podobno. Vse to surovo gradivo bodo morali obdelati ustrezno usposobljeni uredniki. Vendar to niso isti ljudje, ki bodo posredovali vsebine za tiskani časopis.

Bodo to delala ločena uredništva?

Uredništvo je lahko skupno, vendar pa različne platforme zahtevajo različne urednike. Eden bo posredoval vsebine za elektronski bralnik, drugi za pametne telefone in tretji za tiskani časnik. Publike, ki uporabljajo te naprave, so namreč povsem različni svetovi, kot je svet tistih, ki berejo časnike na papirju. Pri njih so v ospredju druge vsebine in drugačne funkcionalnosti. Zato vsega tega ne more početi ista oseba. Nesmiselna je tudi trditev, da nekdo, ki ne izhaja iz tega sveta, ve in razume, kaj hoče imeti mladina na iPadu.

Ali že obstajajo takšni ustrezno usposobljeni uredniki?

Da. Najboljše sem videl v redakciji londonskega Daily Telegrafa. Na Buckingham Palace Road imajo gigantski newsroom s petsto ljudmi, s studii in vsem, kar sodi zraven.

To mora biti presneto drago.

Res je, na majhnem tržišču, kot sta Avstrija ali Slovenija, bo to velik problem.

Vrnimo se k zgodovini prodiranja Styrie na trge držav bivše Jugoslavije. Koliko neprijetnih presenečenj ste doživeli, ko ste se soočili s tukajšnjim gospodarskim okoljem in njegovimi poslovnimi praksami?

Povem vam povsem odkrito. Avstrijci so naduti. Prepričani so, da so Slovenci še napol bosonogi, Hrvati pa da so povsem bosi. Ali ko govorimo o korupciji: Avstrija je čista, Hrvaška je koruptivna. To je popolna zmota. Resnica je, da je zelo malo razlik med nami. Hvala bogu. Res smo nekaj desetletij živeli v različnih sistemih, ampak v bistvu tukaj živimo enaki ljudje, bratje in sestre, ki po naključju govorijo različne jezike. Tako smo si sorodni, da si nimamo kaj očitati.

Kaj pa vas je negativno presenetilo?

V Sloveniji me je najbolj presenetila prisotnost politike v medijih. Spominjam se svojega prvega obiska Slovenije, ko sem se sestal s tedanjim predsednikom države Milanom Kučanom. Rekel mi je: "Gospod Pirker, ne hodite v Slovenijo, ker boste tukaj samo izgubili denar. To ni za vas." Čutiti je bilo velik odpor politike. Na Hrvaškem je bilo povsem drugače. Tam nas je presenetilo, da je časopisni trg mnogo bolj razvit in živahen od slovenskega.

Po drugi strani me je presenetilo, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško mnogo bolj samozavestne novinarje. Povsod so prednosti in slabosti, a na koncu smo vsi na isti ravni.

Koliko let ste potrebovali za vsa ta spoznanja?

Deset let.

Kaj bi danes storili drugače kot pred desetimi leti?

(se zatopi v dolg premislek) Veliko bolj bi se ukvarjal z mrežami v Sloveniji, ki so za tujca zelo nedoumljive, nerazumljive, neobvladljive. Nanje je zelo težko vplivati ali jih spraviti v pogon. Aktivni smo v šestih evropskih državah in nikjer ni vpliv mrež tako močan kot v Sloveniji. Zato se ne bi takoj vrgel v medijski projekt, temveč bi se prej poučil o mrežah, skušal bi čim bolje razumeti povezave med vplivnimi osebami. Tri do pet let bi se ukvarjal samo z omrežji, to bi bil zame osrednji pristop za Slovenijo.

Lastniki Styria Group so vam pustili povsem proste roke pri vodenju podjetja. "Nad Pirkerjem je samo ljubi bog," je pred leti komentiral menedžer neke konkurenčne založniške hiše. Ali pričakujete, da boste s 1. januarjem 2011, ko naj bi se vrnili v poslovne vode, še uživali toliko svobode?

Dobro vprašanje. Svoboda, ki sem jo užival tukaj, je bila izjemna in zanjo sem zelo hvaležen. To svobodo sem prenašal tudi naprej, moje sodelavke in sodelavci so imeli pri svojem delu prav tako veliko svobode. Toda eden izmed razmislekov o moji prihodnosti je tudi, da bi zagnal svoj lasten projekt. In pri tem je seveda svoboda še neprimerno večja.