Toda zatem so se nanj zgrnili težji časi. Do izraza je prišlo, da nekaj mesecev ni imel stalnega trenerja, kar je pustilo posledice predvsem pri rezultatih. Povsem je izgubil samozavest, tako da je moral premoč priznavati tudi precej slabšim nasprotnikom. A Blaž Kavčič je znal povleči pravilne poteze, ki so njegovo kariero spet pripeljale na pravo pot. V zadnjem času je osvojil kar tri turnirje serije challenger, nazadnje minuli teden v Ljubljani, ko smo tudi izrabili priložnost, da mu ukrademo nekaj minut za sproščen pogovor.


Začnimo pri zadnji večji spremembi v vaši karieri. Potem ko ste bili nekaj mesecev brez trenerja, zdaj sodelujete z Romunom Adrianom Voineo.

Za zdaj se zanj še nisem dokončno odločil. Trenutno je le poskusni trener. Skupaj sva bila samo dva tedna in težko je govoriti, ali je prava rešitev ali ne. Ampak v tem času mi je povedal in me naučil veliko novih stvari. Pokazal je zanimanje, kar je zelo dobro glede na to, da je bil odličen igralec in da vidi v meni potencial. V začetku je želel potovati le deset tednov v sezoni, kar je bilo zame premalo, a ker sem bil brez trenerja, sem bil pripravljen tudi na to. Po dveh turnirjih je izrazil željo, da bi z menoj potoval tudi več, tako da smo se zdaj dogovorili za dvajset tednov. Kljub temu je še vedno precej stvari v zraku.

Denimo katere?

Če se bom dokončno odločil za Voineo, bom namreč zraven še vedno rabil drugega trenerja. Tako bi bil Voinea glavni trener, v Sloveniji pa bi potreboval še enega trenerja za preostalo delo v času, ko bom doma. Glede tega že imam nekaj opcij in določeni pogovori so bili že opravljeni. Do dokončne odločitve bo prišlo v naslednjih treh tednih, ko se bova z Voineo odpravila na turnejo v Kalifornijo.

V zadnjem času ste precej izboljšali začetni udarec. Je to zasluga Voinee ali vašega dela v preteklosti?

Vse je nekako povezano. Res sem veliko treniral začetni udarec, a učinek se ni poznal, kot bi se moral. Tudi z Voineo sem veliko treniral servis in zagotovo so zraven tudi njegove zasluge, toda večinoma gre za moje trdo delo v zadnjih letih. Potrpežljivost in vse ure, ki sem jih preserviral, so se končno obrestovale.

Na katerih področjih vam je novi trener še svetoval?

Želel je, da bi začel igrati bolj agresivno, in v tistih dveh tednih sva veliko delala, da bi to dosegla, kar se je poznalo tudi pri rezultatih. Morda sem v minulem letu želel igrati preveč agresivno in na silo, zdaj pa mi je Adrian znal pokazati način, s katerim bom najbolj uspešen. Razložil mi je, da nikoli ne bom igralec, ki bo kar zaključeval iz vseh položajev, saj to ni moj stil. Igrati moram na podoben način kot Nadal – potrpežljivo, zanesljivo, potem ko pride kratka žoga, pa jo moram odigrati agresivno, a ne na silo.

Vaš prejšnji stalni trener je bil David Lenar, ki pa je pred kratkim začel sodelovati z Grego Žemljo. So ob tem morda nastale kakšne zamere?

Kar zadeva mene, ni nobenih težav in zamer. Z Lenarjem sva zelo dobro sodelovala in trenirala, z njim pa sem dosegel vrhunske rezultate. Razšla sva se povsem normalno in ne vidim težav, da ne bi zdaj Grega sodeloval z njim. Zagotovo je zelo dober trener in mu lahko precej pomaga. Upam, da se bosta dobro ujela, obema pa želim najboljše. Meni se zdi to celo dobra stvar, saj bomo lahko zdaj skupaj naredili tudi kakšen trening več.

Teniški lopar je vlekel za sabo, ko ga še dvigniti ni mogel

Kjer koli se pojavite, je nekje blizu vas mogoče opaziti tudi vašo družino. Mama Bojana (rojena Dornig) in oče Aleksander sta bivša profesionalna smučarja, zato verjetno znata najti pravi nasvet, ko vam ne gre vse po načrtih.

Gre za najboljšo družino, ki bi jo lahko izbral, če bi se to dalo. Starši mi stojijo ob strani že od samega začetka in nikoli jim ni bil problem vlagati v mene in mi pomagati. Oba sta bila vrhunska športnika, tako da dobim doma veliko nasvetov. Vzgojila sta me v duhu, da je vse odvisno od mene in da moram sam garati za lastni uspeh. Vedno sem bil pripravljen vložiti v tenis vseh mojih sto odstotkov, zato sta me tudi podpirala. Edina stvar, ki sta jo zahtevala, je, da se na igrišču lepo obnašam in da dam vse od sebe. Doma imamo dobro urejene odnose. Z mamo sem si še posebno blizu, saj sem ji karakterno zelo podoben, mnogo bolj kot očetu. Ko pridejo težke situacije in ne vem, kam naj se obrnem, mi zna mama vedno najbolje svetovati.

Kakšen vpliv sta imela starša pri odločitvi za vrhunski tenis?

Šlo je zgolj za mojo odločitev. Starša sta si želela, da ne bi bil vrhunski športnik, saj sta to že dala skozi in vesta, kako je težko uspeti. Ampak s svojo željo in talentom sem dokazal, da se lahko kosam z najboljšimi na svetu, in starša nikoli nista rekla, kaj če bi raje delal šolo in podobno.

Kdaj pa ste spoznali, da je tenis tisto, s čimer se želite ukvarjati v življenju?

Sploh se ne spomnim, a kakor slišim zgodbe, sem že v vozičku jokal toliko časa, dokler mi starša nista dala teniške žogice, ko sta rekreativno igrala tenis. Že od samega začetka sem povezan s tenisom, saj loparja še dvigniti nisem mogel, pa sem ga že vlekel za sabo. Da bom igral tenis, mi je bilo usojeno.

Več kot je denarja, več je možnosti za napredek

Ste se finančno že osamosvojili ali je še potrebna denarna pomoč staršev?

Trenutno financiram samega sebe. Imam nekaj sponzorjev, ki so v tej sezoni prišli zelo prav, saj so se stroški z novim trenerjem kot tudi s kondicijskim trenerjem in vsem drugim toliko povečali, da brez njih ne bi šlo. Ves denar, ki ga zaslužim, vlagam v nadaljnji napredek in dodajam nove stvari v lasten tenis. Precej sodelujem tudi s psihologi, ukvarjati pa sem se začel še z nekaterimi alternativnimi stvarmi. Veliko razmišljam o tem in zdi se mi, da se mi dobro obrestuje. Na koncu leta pa mi denar za zdaj še ne ostaja.

Kako pridobivate sponzorje? Si jih iščete sami ali imate kakšnega zastopnika?

Imam menedžerja, ki mi pomaga pri iskanju sponzorjev, kar je v Sloveniji zelo težko. Imam glavnega sponzorja, brez katerega ne bi imel takšnih pogojev za trening in posledično tudi ne rezultatov. Z dodatnim sponzorjem ali donatorjem bi moj tenis zagotovo še rasel. Denarja ni nikoli preveč, saj je v tenisu toliko nekih stvari, v katere lahko vlagaš, da se ti bodo obrestovale. Več kot je denarja, več je tudi možnosti za napredek.

V začetku letošnjega leta ste govorili, da je okoli slovenskega moškega tenisa preveč negativnosti, a po uspehih, ki sta jih dosegla skupaj z Žemljo, je vendarle zavel nek bolj pozitiven duh.

Zdi se mi, da se je veliko spremenilo. K temu sva prispevala skupaj z Grego, obenem pa tudi Teniška zveza Slovenije zelo dobro deluje zadnja leta. Vsi skupaj si želimo dvigniti tenis na višjo raven, pa ne samo rezultatsko, ampak da bodo tudi otroci hodili na treninge, da bodo imeli dobre pogoje in da bodo trenerji dobro izobraženi. To so zelo pomembne stvari za razvoj tenisa v Sloveniji. Za trenutno generacijo zadaj ni mladih perspektivnih igralcev, kar je problem. Dosegati moramo še boljše rezultate, da se bo nekdo prebil v sam svetovni vrh in da bo prišlo do večjega zanimanja za tenis, kot se je recimo zgodilo v Srbiji. Kar zadeva ljudi, se mi zdi, da so postali bolj pozitivni in nas pridejo gledat na tekme, saj so bile včasih tribune skoraj povsem prazne. Upam, da bo zdaj, ko smo se z reprezentanco uvrstili v prvo evro-afriško skupino, podobno, kot je bilo v Litvi, ko je prišlo 2000 ljudi in so vsi navijali proti nam.

Omenili ste velik napredek srbskih igralcev, ki jim lahko pridružimo tudi hrvaške. Kje so glavne razlike med njimi in slovenskimi teniškimi igralci?

Predvsem v mentaliteti. Srbi in Hrvati so vsi zelo samozavestni športniki, nekateri celo preveč. Zaradi tega jih marsikdo ne mara, ampak se jim obrestuje. Pri nas je največji problem, da se ni še nihče prebil v svetovni vrh, saj bi s tem tudi drugi spoznali, da je to mogoče. Tako je bilo v zadnjih letih na Hrvaškem z Ljubičićem in v Srbiji, ko sta za Djokovićem kar naenkrat proti vrhu prišla še Troicki in Tipsarević, ki sta bila pred tem precej povprečna igralca.

Ljudi zanimajo zanimivosti iz ozadja

Kljub številnim treningom in tekmam veliko sodelujete s svojimi oboževalci, saj ste precej dejavni na medmrežnih socialnih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, zagnali pa ste tudi lastno spletno stran.

Gre predvsem za delo mojega menedžerja, moja naloga pa je, da objavljam svoje misli. Zdi se mi zelo pomembno, da lahko ljudje neposredno na tvoji spletni strani preberejo, kje si, koliko treniraš, da vidijo kakšno zanimivo sliko… S tem postaneš tudi bolj zanimiv za medije in populacijo. Vsi najboljši teniški igralci imajo te stvari zelo dobro urejene, saj imajo vrhunske spletne strani. Mi smo s tem začeli nekoliko prej, ampak smo pripravljeni, da ko se bom prebil v svetovni vrh, ne bo vse prišlo naenkrat in bomo imeli neki temelj, na katerem bomo gradili.

Vas ta medmrežna komunikacija kaj ovira pri teniški karieri?

Ne, sploh ne, saj mi vzame le nekaj minut na dan. To delam za oboževalce, ki jih za zdaj še ni veliko, a zdi se mi pomembno, da vedo o meni vse in me zaradi tega tudi rajši podpirajo. Poskušam namreč opisati čim več zanimivosti. Ko ljudje gledajo v živo ali po televiziji, si sploh ne predstavljajo, kaj vse se dogaja v garderobah in kako je recimo, ko se pogovarjaš s Thomasom Musterjem in vidiš, kako razmišlja. To ljudi zanima, zato o tem tudi pišem.

Je mogoče to pristop, ki bi ga morala uporabiti tudi teniška zveza, recimo pri organizaciji tekem Davisovega pokala?

Brez dvoma je pri tem velika rezerva in na to temo smo imeli že kar nekaj pogovorov. Zelo dobro bi bilo, da bi se naredilo obsežno promocijo pred tekmo s Finsko v Davisovem pokalu. Zdi se mi, da bi lahko bilo precej zanimanja, a ljudje morajo dobro vedeti, kdaj in kje bo tekma ter vse druge podrobnosti.