Med zgradbami so se ljudje prevažali s kanuji, gumenjaki, napihnjenimi plastičnimi čolni, primernimi kvečjemu za otroško igro v vodi tik ob plaži, nekateri so si zgradili splave iz stiroporja. Na strehah hiš so ljudje mahali policijskim in vojaškim helikopterjem ter klicali na pomoč. Na eni od njih je bilo mogoče opaziti napis: "Voda se še dviguje, prosimo!" Kamere televizijskih mrež so sem ter tja v objektiv ujele repe aligatorjev, ki so plavali po naseljih in se razgledovali po novem teritoriju.
Povsod, ampak prav povsod so visele ali pa ležale ameriške zastave. Četudi so se nesrečniki zatekli na strehe, so jih razgrnili poleg sebe. Žrtve naravne katastrofe z imenom Katrina so leta 2005 prve dni po orkanskem opustošenju še gojile upanje - kaj upanje, prepričanje -, da bo Mati Amerika nekako poskrbela zanje. Tudi v začasnem pribežališču novih brezdomcev na športnem štadionu v središču New Orleansa so izobesili nekaj velikih zastav. In pod njimi čakali. Prepozen in neprimeren odziv Busheve administracije je zgodovina.
Prizori zadnjih dni po Sloveniji so bili preprosto žalostni. V eni od hiš je lastnik v kleti odkril še živo človeško ribico in jo pri življenju ohranjal v vedru s svežo vodo. Kdor se je hotel z avtomobilom odpraviti kam dlje, je povsod srečeval zapore in znake, ki so sporočali, da je od tam naprej pot prepovedana za ves promet. Gladina vode je marsikje segla tik do spodnjega roba tabel s krajevnimi imeni naselij, vasi in krajev. Bilo je veliko solz, obupa in nemoči. Bil je tudi smeh, nekajkrat je zavrela kri, a slovenskih zastav, ki bi po obilnem deževju v sončnem vremenu visele v znamenje upanja, sloge in poguma, ni bilo nikjer. Kdor bi na napol potopljeno hišo razobesil trobojnico z grbom, bi bržkone obveljal za norca ali požel sočutje krajanov, ki bi razumeli, da se mu od vsega hudega najbrž zmešalo. Država je prenehala obstajati v trenutku, ko je voda pritekla do prvih pragov hiš.
To je bila druga vojna za Slovenijo. V prve bojne črte je stopila civilna zaščita, "hrana za topove" pa so bila prostovoljna gasilska društva po državi. Združenja žena in mož, deklet in fantov, ki živijo popolnoma vsakdanje življenje, hodijo v šolo, študirajo, opravljajo svoje delo, odplačujejo stanovanjske kredite, imajo otroke in hodijo vsako leto za dva tedna na dopust. Vse so spustili iz rok in priskočili na pomoč. Nekateri so imeli novo opremo, drugi so prevažali težaške črpalke za vodo v štirideset let starih TAM-ovih kombijih. Delali so v izmenah in znajti so se morali v elementu, s katerim običajno gasijo požare. Ko politiki naštevajo ukrepe, s katerimi se je "država spopadla z ujmo", se zdi, kot da pozabljajo, da bi prostovoljni gasilci in gasilke lahko mirno odločili drugače.
Da bodo poplave in da je Mačeha Slovenija z opuščanjem urejanja hudournikov, vodotokov, rečnih strug in drugih vodnih teles skrenila s prave poti že pred leti, so opozarjali mnogi. Politiki in župani ponavljajo, da še tako čisti vodotoki ne bi preprečili posledic tokratne naravne katastrofe, a dejstvo je, da so marsikje ravno župani v navezi z ministrstvom za okolje in prostor pristali na gradnjo hidroelektrarn, in to z denarjem, ki je bil namenjen urejanju vodotokov. Vreča z denarjem nosi sicer prikupno ime "vodni sklad", a samo v Sloveniji je možno vode urejati tako, da se namesto zadrževalnikov, utrjenih brežin, razbremenilnih kanalov in sistemov zapornic raje gradi hidroelektrarne. Z njimi ni pravzaprav nič narobe, a denar zanje je država pod pretvezo jemala iz povsem napačne vreče.
V časih, ko ni še nihče govoril o "globalnih podnebnih spremembah", so imeli potoki in reke tako imenovane "rečne nadzornike". Ti so hodili ob vodnih telesih in se vtikali v vsako, še tak majhno podrobnost, pa naj je bil to razrahljan zidak v jezu ali pa podrto drevo v strugi. Danes tega znanja ni več, starejši strokovnjaki pa se čudijo, kako lahko ministrstvo za okolje in prostor analizira stanje voda po vsej državi kar iz Ljubljane. Prav okoljsko-prostorsko ministrstvo je znano po tem, da "živi svoje življenje" na papirju in v odločitvah, ki se tičejo prostora, včasih nasprotuje okoljskim usmeritvam in obratno.
Prišel je čas, da se dolga serija čudaških, neusposobljenih, neinteligentnih, nesposobnih in (kar je najhuje) nezainteresiranih okoljskih ministrov konča. Trenutni minister je na oblasti šele pol leta in bi mu bilo neresno pripisovati odgovornost. Pa vendar, še vsaka vlada je ta resor praviloma zakartala v koalicijskih pogajanjih, ga v načrtih odrivala na stran ali pa ga uporabljala za svoje cilje, zato vse brez izgovorov nosijo odgovornost za posledice poplav.
Spomin na lanske poplave po vsej državi, ki v resnici niso bile majhne, je dokaj hitro zbledel, a splošen vtis je, da se naravne katastrofe selijo pod Alpe za stalno. Morda bi bilo primerno, da jim za lažje razločevanje in sklicevanje nanje začnemo dajati imena. Ime Katarina v etimološkem smislu izvira iz grškega izraza kathará, kar pomeni "čista". Če kaj, je tokratna naravna katastrofa nalila čiste vode, kakšni državi plačujemo davke in kakšno (čez)mero neodgovornosti lahko od njenih voditeljev (in občinskih veljakov) pričakujemo. Če ne bo šlo drugače, nas bo na njihovo kratkovidnost vsakič znova opomnila kar narava sama.
