Prava zlata mrzlica je medtem zajela Hrvate, ki s steklenimi očmi tavajo po državi z zemljevidi, pridobljenimi pri nekih hohštaplerjih, lazijo po gozdovih, parkih, njivah, zapuščenih vaseh in mestih, raznih agencijah, uradih in zavodih, opremljeni z rudarskimi svetilkami sestopajo v najbolj mračne hodnike državne uprave, po sledeh skice na zemljevidu kot kak Indiana Jones gazijo po vlažnih labirintih, štejejo korake, zabadajo krampe in lopate.

Zgodilo se je že, pa ne samo enkrat, da je kdo izmed njih po dveh, treh letih kopanja zares naletel na nekaj, ko se je zaslišal tisti romantični, topi zvok udarca krampa ob les, o katerem že tisočletja sanjajo vsi lovci na zaklade: tup-tup!

- Bogati smo! je zarjovel od sreče iskalec zaklada, obrasel z dolgo, neurejeno brado, nekdanji univerzitetni profesor, ki se je povsem posvetil iskanju zaklada in ostal brez službe, stanovanja, žene in otrok, samo z lakomnim nečakom, ki zdaj skupaj z njim v temačnem predoru skače od sreče ter udarja ob les, tup-tup.

- Ne reče se "tup-tup", temveč "tok-tok", se je z druge strani vrat zaslišal ženski glas. Izvolite?

- Jaz... je zajecljal naš Indiana Jones in se komaj zadrževal, da je ne bi od silne sreče vso pokril s poljubi. Prišel sem po denar od IPARD-a, rekli so mi, da je pri vas.

- Imate vse papirje?

- Imam, je odgovoril lovec na zaklad in pomahal nečaku, ki je z viličarjem v urad pripeljal dva kubika lepo zloženih formularjev, prijav, potrdil, načrtov, prevodov, izvedenskih mnenj, garancij, položnic, računov, predračunov, izračunov, poračunov, prošenj, odločb, izpiskov in dovoljenj. Vse je tu.

- In pogodba?

- Tukaj je, je bradač iz umazanega telovnika izvlekel dragoceni list papirja, lepo podpisano pogodbo z IPARD-om, vredno 12,8 milijona evrov.

- Hm, je ženska nezaupljivo obračala dokument. Pa dovoljenja?

- Tudi dovoljenja imam, je pripravljen izvlekel sveženj rumenih papirjev. Urbanistično, lokacijsko, gradbeno... vse!

- In uporabno?

- Uporabno?! je od groze odrevenel Indiana.

- Uporabno dovoljenje, gospod, je odgovorila ženska hladno, mu vrnila papirje in nezainteresirano nadaljevala svoje delo, ne da bi našega iskalca zaklada, ki ga je počasi, toda vidno, iz vsake pore kože, zapuščalo življenje, ošvrknila s pogledom. Brez uporabnega dovoljenja vam ne moremo izplačati denarja iz skladov.

Da, gospoda - predpristopni skladi Evropske unije: sto petdeset milijonov evrov v evropskih predpristopnih skladih vsako leto čaka hrvaške lovce na zaklad, po Hrvaški se širi zgodba o tem zlatu, skritem nekje v podzemnih labirintih državne uprave in evropske administracije, vse več ljudi zapušča službo in družino, da bi se posvetili iskanju legendarnih zabojev z zakladom skrivnostnih IPARD-a, SAPARD-a in drugih skladov EU. Seveda ta zaklad v vaških zgodbah, kot je to pri vaških zgodbah običaj, nenehno raste in časopisi tako že pišejo, da bo imela Hrvaška, ko bo vstopila v Unijo, prvi dve leti na razpolago nepredstavljivih 3,5 milijarde evrov.

Univerzitetni profesor iz naše zgodbe, ki je nameraval v predmestju odpreti sodobno klavnico, živa legenda urbanih mitov o skritem zakladu, je od vseh iskalcev, vsaj kolikor je znano, temu prišel še najbliže. Polna tri leta, točno po načrtu, ki ga je dobil od nekega konjskega tatu iz državnega urada za razvojno strategijo, je naš Indiana Jones zbiral vso potrebno dokumentacijo, točno tisoč najrazličnejših formularjev, prijav, potrdil, načrtov, prevodov, izvedenskih mnenj, garancij, položnic, računov, predračunov, izračunov, poračunov, prošenj, odločb, izpiskov in dovoljenj, vse po evropskih modelih in standardih, da bi na koncu zbral natanko devetsto devetindevetdeset raznih papirjev in nazadnje odkril, da bo denar dobil šele, ko prinese še zadnjega: uporabno dovoljenje. Slavno uporabno dovoljenje, sveti gral lovcev na zaklad, papir, ki ga še nihče nikoli ni videl in ki ga je po legendi nazadnje izdala še avstro-ogrska uprava na Reki za gradnjo pristaniškega bazena davnega leta 1867.

Našemu profesorju se je zataknilo pri uporabnem dovoljenju, toda tisoči pred njim in za njim se njegovemu dosežku niso niti približali. Saj veste, kakšni so Hrvati, če v Evropi radi komplicirajo in za navaden kiosk za čevapčiče zahtevajo natanko tisoč raznih papirjev, so Hrvati toliko bolj preprosti: ko so slišali, da v tej, kako se ji že reče, Evropski uniji, delijo velike vsote denarja, stotine milijonov evrov za male in srednje podjetnike, so se postavili v vrsto.

In tako, čakajoč v vrsti, računa naš bodoči milijonar: s petimi milijoni od Unije, saj več ne potrebujem, bom dal odpoved pri stricu vulkanizerju in odprl tisti kiosk za čevapčiče, ta ne more stati več kot devet tisoč, ostane mi torej štiri milijone devetsto enaindevetdeset - tisoč ženski za okencem, devetdeset tisoč ministru, devetsto tisoč šefu Evropske unije in ostanejo mi čisti štirje milijoni. Hiša in avto nista več kot milijon, ostanejo mi trije, prodam kiosk za čevapčiče, dam vse štiri od sebe in tok-tok, Evropska unija, tukaj sem!

- Ne reče se tok-tok, temveč dober dan, se zasliši ženski glas iz pisarne osrednjega državnega urada za koordinacijo skladov Evropske unije.

- Dober dan, z naporom izusti naš junak. Prišel sem po tistih pet milijonov evrov.

- Imate vse potrebne dokumente?!

- Seveda, veselo reče hrvaški poslovnež in izvleče iz telovnika debel sveženj bankovcev. Vseh tisoč.