Biologija alpak
Majhna podolgovata glava na dolgem vratu z velikimi temnimi očmi, ki zelo zvedavo gleda, pripada eni izmed štirih vrst južnoameriških kamel, ki se imenuje alpaka. Pokriva jo gosta in zelo mehka dlaka, ki je lahko belo, rjavo, sivo ali črno obarvana. Na dolgih in vitkih nogah spretno in lahkotno hodi po visokogorskih pašnikih in skalovju. Pravi virtuoz pa je v pljuvanju, kadar se počuti ogroženo. Zadane točno v obraz, saj meri v oči plenilca.
Divjinska predstavnika južnoameriških kamel sta čokat gvanako in vitka vikunja. Udomačeni vrsti pa sta večja lama in manjša alpaka. Po nekaterih podatkih znanstvenikov naj bi se lama razvila iz gvanaka, kar še vedno drži, alpaka pa iz vikunje. Najnovejše ugotovitve pa se nagibajo k temu, da je alpaka nastala z medsebojnim križanjem lame in vikunje. Kakor koli že, alpake so v visokogorju Južne Amerike to, kar so bovške in solčavske ovce v visokogorju Slovenije.
Alpake Južnoameriški Indijanci gojijo v Andih od osrednjega Peruja do zahodne Bolivije. Njihovo življenjsko okolje so andski travniki in močvirja od višine 4400 do 4800 metrov.
Tehtajo lahko do 65 kg in v višino zrastejo do okoli metra. Živijo lahko več kot 20 let.
Alpake živijo v čredah, ki jih sestavlja vodilni samec, več samic in njihovi mladiči. Svoj prostor označijo z iztrebki. O ogradi pa se vedno iztrebljajo v isti kot, zato je čiščenje za njimi enostavno. Alpake se parijo enkrat letno. Po skoraj leto dni dolgi brejosti samica skoti le enega mladiča, dvojčki so zelo redki. Značilno je, da mladiča ne obliže in tudi ne poje posteljice, kot to naredijo nekatere druge živali. Mladič se v slabi uri postavi na noge in takoj sledi samici. Samci spolno dozorijo stari eno leto in se prvikrat parijo do tretjega leta starosti, samice pa spolno dozorijo stare dve leti.
Čreda se ubrani pred manjšimi plenilci s sprednjimi nogami, z brcanjem in pljuvanjem. Pljuvajo slino, lahko pa tudi vsebino napol prebavljene hrane, kar ima zelo neprijeten vonj. Pljuvajo se tudi med seboj, včasih lahko pljunejo tudi človeka.
Alpake se v naravi hranijo z večletnimi travami. Vodo pijejo vsak dan. V živalskih vrtovih se hranijo s senom, svežimi travami in drevesnimi listi. Alpake imajo tri delni želodec. Na paši se hitro napasejo, nato pa v miru hrano prežvečijo, da lažje prebavijo vlaknasto rastlinsko tkivo. Alpake rade žvečijo in pogoltnejo vse kar jim pride pred usta, tudi vrečke in plastenke. Jasno je, da jim ti predmeti škodijo in lahko celo poginejo.
Alpake uvrščamo med sodoprste kopitarje. Za razliko od ostalih kopitarjev, njihovo telesno težo ne nosijo le parklji, temveč tudi roževinaste blazinice, ki jih imenujemo žuljevine in so zelo gibljive. Parklji in blazinice jim omogočajo, da spretno hodijo po kamnitih poteh in meliščih. Lahko bi rekli, da so virtuozi ne le v pljuvanju, temveč tudi v hoji in teku po meliščih. Njihovo hojo imenujemo tudi kljusanje, saj naenkrat premikajo nogi na isti strani, nato šele na drugi strani telesa in se pri tem rahlo zibajo. Žuljevine imajo prav tako na kolenih, komolcih in prsih. Njihove sklepe in kožo varujejo pred odrgninami v kamnitem okolju.
Alpake so s križanjem pred nekaj tisočletji vzredili ljudje, predvsem zaradi njihove dolge in mehke dlake, iz katere so si izdelovali oblačila. Dlaka za razliko od ovčje dlake ne vsebuje lanolina, zato ni mastna in se lažje očisti in predela.
