Dr. Janez Drnovšek je tik pred začetkom obeda končal enega svojih predavanj, v tistih letih prav zaradi teme pričakanih s posebnim zanimanjem, o vzrokih jugoslovanske razdružitve. Drobnega detajla tega pogovora ni bilo mogoče prezreti, ker se je ponavljal. Dan predtem je Drnovška v prostorih ameriške misije v New Yorku sprejel takratni ameriški predsednik Bill Clinton. Nekje proti koncu pogovora, ki se je večinoma nanašal na pričakovano slovensko članstvo v evropskih in atlantskih integracijah, je bilo tudi vprašanje o razmerah na Balkanu in nekje vmes, skoraj kot vrinjen stavek, kdaj se je pravzaprav začela jugoslovanska razdružitev. Dekanov začetek pogovora se je začel z isto temo.

Kdaj se je zares začelo leto 1990, pa ni bilo samo vprašanje različnih političnih pogovorov in predavanj, bilo je tudi vprašanje, ki je vrsto let zaposlovalo večino pomembnih evropskih in ameriških tajnih služb in tudi vlad, za katere so pripravljale odgovore. Vedeli so, da je bilo nekaj spregledano v ocenah realnosti dogodkov zadnjih let na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta, ko je še veljalo, da lahko vplivna mednarodna politika prepreči ali vsaj upočasni jugoslovansko razdružitev.

Da, leto tisoč devetsto devetdeset se je začelo vsaj nekaj let prej. In prav ta leta so spregledali. Šlo je za neke vrste politično željo, da bi z dotlej neznanimi mehanizmi prekrili gospodarsko krizo. Najbolj znan in odmeven in sprejet z veseljem je bil dogodek ob menjavi dinarja in nemške marke v določenem razmerju. V prejšnjih desetletjih, zlasti v sedemdesetih letih, je bil to mehanizem relativne socialne blaginje in kult osebnosti državnega voditelja. Ko je izginilo eno in drugo, so bile realne razmere razgaljene. In znotraj njih tudi vsi pripravljeni ideološki projekti. Kazensko sankcioniranje verbalnega delikta, seznam prepovedanih knjig in avtorjev ter enotna šolska jedra. Prvi znotraj kazenskega zakonika, drugi s partijskim indeksom z zapletenim naslovom, o nekaterih idejnih in političnih tendencah v umetniškem ustvarjanju, književni, gledališki in filmski kritiki ter o javnih nastopih določenega števila kulturnih ustvarjalcev, ki vsebujejo nesprejemljiva politična sporočila, in tretji kot nastajajoč državni projekt poenotenja vsebin šolskega sistema.

Konec nekega političnega obdobja

Pripravljen je bil še tretji korak, poenostavitev volilnega sistema, največkrat poimenovan z geslom "en človek, en glas". Projekt je bil pripravljen. Eden njegovih avtorjev, pokojni dr. Stipe Šuvar, visok in vpliven partijski funkcionar, je pojasnil razloge. Navajam iz njegove Bele knjige. "Bilo je leto 1984. V državi je vse več kritike, tako z desne kot z leve, smeri našega družbenega razvoja ter ekonomskega in političnega sistema. Antisocialistična in antikomunistična kritika ima podporo tudi v določenih konstantnih tezah nosilcev blokovske kritike jugoslovanske družbe iz tujine. Ta kritika je del taktike in strategije specialne vojne, naperjene proti Jugoslaviji veliko bolj, kot smo bili vajeni. Kot rešitev se ponujajo alternative, ki pa ne pomenijo nič drugega kot restavracijo meščanske družbe, njenega idejnega in političnega pluralizma, zagovarjanje pravic in svobode ter takšni družbi lastnih ekonomskih rešitev."

Pripravljen je bil načrt novega pogroma. Vsaj zaradi dveh razlogov prepozno. Prvi je bil notranji, drugi zunanji. V državi ni bilo več moči, ki bi lahko z represijo zagotovila izpeljavo načrta, naša srednjeevropska soseščina pa je že opazovala veliki načrt združitve obeh Nemčij, ki ni mogel miniti brez sosledja posledic. Konec nekega političnega obdobja se je slutil.

Najprej so aretirali Janeza Janšo.

Novembra 1989 sta bila v prostorih tedanjega predsedstva zvezne države dva sestanka. Prvi z Jeffreyjem Sachsom, drugi samo dva dni kasneje, z generalom Veljkom Kadijevićem. Oba zanimiva. Sachs je poročal, kot je rekel, o radostni vesti, da se da inflacijo zmanjšati brez bolečin za državljane. Predlagal je stabilen tečaj dinarja in nemške marke, zamrznitev fiksnih cen predvsem hrane, goriva in komunalnih storitev, večjo aktivnost federalnega proračuna pri pokrivanju tečajnih razlik, oblikovanje sklada za prestrukturiranje bank ter končanje servisiranja tujih kreditov in zaustavitev odkupa lastnih dolgov. Predlogi so bili vabljivi, a poslušalci še toliko bolj nezaupljivi. Predsedstvo takratne države je Sachsov ekspoze označilo ne kot sprejet ali zavrnjen, temveč kot vzet v vednost.

General je v istih pisarnah nadaljeval. Medrepubliškega dogovora o ustavnih spremembah ne bo, saj so razlike prevelike, obenem pa je - rad je uporabil ta izraz - zunanji dejavnik premočan in zagovarja rušenje jugoslovanskega socializma. Imajo dve poti, je nadaljeval general, ali tako kot na Poljskem in Madžarskem ali z neke vrste asimetrično federacijo. Vojska, in to je bil, menim, ključen stavek tega sestanka, nima jasne predstave, kaj se bo zgodilo v soseščini, vendar ve, da moramo obstati kot država socialistične usmeritve. Zato je treba najti poti tujih vplivov in jih preprečiti.

Kadijević se je deloma opravičeval. Kot operativni vojaški šef, zvezni sekretar za ljudsko obrambo, je zamudil ključni trenutek. Mislim na sejo v Beogradu septembra istega leta, tik pred sprejemom slovenskih ustavnih amandmajev. Morda bi takrat še lahko pokazal moč, na katero so se vojaki vseskozi sklicevali, in povečal strah. Že potovanje iz Ljubljane na sestanek ni bilo povsem običajno. Sporočili so nam, da naj izberemo različne poti in letalske linije. Seja se je začela ob petih popoldne v največjem beograjskem kongresnem centru. Vojaki si niso upali niti osamiti niti prepričljivo ustrahovati slovenskih udeležencev sestanka. In prav zato mislim, da se je general tistega dne tudi opravičeval. Vendar nihče ni izrekel razloga. Bil je predvsem eden. Civilni odpor ob Janševi aretaciji je bil prevelik. Enostavno niso bili več prepričani v svojo zmago. Nastajajoča država in civilna družba sta skupaj dobili svojo moč.

Prav tu je svojevrstna razlika med slovenskim osamosvajanjem in žametnimi revolucijami srednje Evrope.

In sedaj se vračam k pogovoru na newyorški univerzi. Pravzaprav k istemu večeru. Ob pitju ene izmed vrst piva, danes bi rekel, da je bil budweiser, sva s pokojnim predsednikom Drnovškom sedela v njegovem apartmaju. Pridružila se nama je Mojca Osolnik, njegova šefinja kabineta, in kasneje tudi Veronika Stabej, takrat njegova tiskovna predstavnica, sedaj naša nova veleposlanica v Parizu. Drnovšek je opisoval razloge svojega takratnega prihoda v slovensko skupščino. Želel je neposredno podpreti odločitev.

Znotraj tega vidim razloge tistega spregleda najboljših tujih analitičnih služb. Enostavno je bilo težko razumeti svojevrstno povezanost civilne družbe, odločilnega dela takratne republiške oblasti in predsednika zvezne države v prizadevanjih k skupnemu cilju, državni samostojnosti.

Druga polovica osemdesetih let je bila čas skoraj popolne svobode. Ničesar in nikogar več se nismo bali. In prav zato smo lahko mednarodne pritiske zoper razhod Jugoslavije razumeli kot kazalce realnosti te možnosti. Profesor Drago Braco Rotar, moj prijatelj, je konec avgusta 1990 - bili smo v njegovem takratnem stanovanju čez cesto ljubljanskega naselja Ferentov vrt - razlagal: če bi bila osamosvojitev ali Slovenije ali Hrvaške ali Makedonije nerealna, ne bi nihče zagovarjal jugoslovanske integritete, s tezo, da je vstop Jugoslavije v evropske integracije odvisen predvsem od naše sposobnosti, da premagamo naša nasprotja in nastopimo kot enotna država.

Čas za nove cilje

Da, natančno to je bila tista točka, preden smo se odločili predlagati plebiscit o slovenski osamosvojitvi. Nadaljevanje povedanega je bilo lahko samo, da deklarativno nasprotovanje slovenski osamosvojitvi pomeni, da je Slovenija de facto priznana kot mednarodni subjekt, ki se lahko odloči za razdružitev ali pa ne, ki ima torej svojo institucionalizirano in formalizirano voljo. Vedeli smo, da je mednarodno zagovarjanje pravice do združitve obeh Nemčij enako pravici do razdružitve Jugoslavije.

Samo mesec kasneje sem v slovenski skupščini predlagal, naj vlada pripravi vse potrebno za razpis plebiscitarnega odločanja o tem, ali želimo živeti v svoji državi, ter izdela operativni načrt izstopa iz Jugoslavije. Mnenja, tudi takratne vladajoče koalicije, so bila sprva nasprotujoča, češ da sta povsem dovolj posebna deklaracija skupščine o suverenosti in nova ustava, kakor tudi, da bi bil plebiscit škodljiv, češ da je ustavni zakon dovolj za slovensko državnost. Koalicija Demos je kasneje naš predlog sprejela in ga uveljavila.

Drnovšek je vodil oba naslednja velika projekta. Članstvo v Evropski uniji in zvezi Nato.

Tistega newyorškega večera je govoril prav o tem.

Nekaj let kasneje je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije in članica velikega obrambnega zavezništva.

Ko smo vzpostavili državo, so bili cilji nekako sami po sebi umevni, mi je ob enem izmed obiskov, takrat je še stanoval v hiši v ljubljanskih Murglah, pravil Drnovšek. Takrat smo vedeli, je nadaljeval, da želimo postaviti državo in jo urediti, postati članica EU in Nata ter spremeniti gospodarski sistem. Bilo je zgodaj poleti leta 2003. Bil je prepričan, da je sedaj primeren čas za razmislek, kako naprej. Želel je, da bi določili nove cilje.

In prav tu smo se nekako ustavili. Prišel je čas velike evropske in svetovne blaginje, ki je v naslednjih letih še dodatno prekril vse potrebne premisleke o načinih življenja v državi. Tako je bilo do prvih znakov nove velike gospodarske krize pred dvema letoma. Letošnja jesen ponuja politični pregled vseh težav, od plačne politike do preobilnega državnega aparata, državnega proračuna, ki išče vedno nove, potrebne finančne vire, in otežene mednarodne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Pred dvajsetimi leti smo se dogovorili o cilju. Želeli smo samostojno državo, članstvo v Evropski uniji in konkurenčno gospodarstvo in bili pri tem uspešni. Dvajset let kasneje bi jih morali določiti na novo, vsaj enega. Da bi vsi državljani Slovenije živeli bolje.