Ker smo slabiči - da ne bo pomote: vsak, ki je žrtev razvade, pa naj bo to grizenje nohtov, neumorno ugajanje šefom ali popivanje, je slabič -, potrebujemo seveda pomoč. Ob dopoldanski kavi namesto po vsebniku edine prave omame seže na spreobrnjenje pripravljen kadilec po mobitelu in pokliče tisto številko iz družine 080 številk, ki ponuja pomoč slabičem, ki smo kot Faust dušo s prvim globokim potegom prodali hudiču, menda prav tako strastnemu kadilcu, ki skrivaj prodaja gitanes brez filtra čuvajem nebeških vrat.

"Telefon deluje od ponedeljka do petka od 17. do 20. ure, prosim pokličite... " Pomoč torej ni hipna, kot je hipen učinek vdihnjenega nikotinskega odmerka. Kdo pa je kriv, da se slabič spomni s svojo razvado prenehati v soboto zjutraj, ko se bogaboječi nekadilci ukvarjajo z vsem drugim kot s svetovanjem... Pa tudi sicer je vprašanje, če so nasveti prijaznih nekadilcev z druge strani telefonske žice (ali mikrovalovnega sevanja mobitelovih anten) uporabni, ko pa znanost iz minute v minuto ugotavlja kaj drugega.

Najpomembneje je, da si morate res želeti nehati kaditi, naj bi bil namreč prvi aksiom, ki spolzi skozi porumenele kadilske prste. A dr. James Erskine, ki je vodil skupino znanstvenikov z londonske univerze St. George in univerze Hertfordshire med neko napol bizarno raziskavo o nevarnosti premočnih želja, ki se vrnejo kot bumerang in vas zadenejo natančno v zatilje, trdi, da želja nehati ponavadi prinese prav nasproten učinek. Kadilci na poti v odrešitev namreč vztrajno odganjajo misel na kajenje, kadarkoli jih zagrabi želja zanetiti tisti droben ogenj na konici pogube. In britanski doktor pravi, da ne le, da takšna tehnika odganjanja misli ne deluje, pač pa v končni fazi celo škoduje. Povsem znanstveno so zaprosili skupino kadilcev, naj načrtno zatirajo misel na kajenje, ko se jim bo zdelo, da je čas za naslednji 90-milimetrski odmerek nikotina, kontrolni skupini pa so dovolili običajno kadilsko življenje. Skupina, ki je morala zatirati misel na kajenje, je pokadila v povprečju tedensko šest cigaret več! Ergo: nevarno si je želeti ne kaditi.

Če pustimo najnovejše znanstveno dognanje o nevarnosti prevelike želje vnemar - z dognanji je vedno tako, da že nekaj let kasneje delujejo prav tako neumno, kot na primer prepričanje nekaterih, da je homoseksualnost ozdravljiva bolezen -, je odločitev o prenehanju kajenja korak v dobro naoljen marketinški stroj. Izbira poti skozi vice do prvih obrisov ograje dežele zdravega življenja je namreč vse prej kot lahko delo, saj je mašinerija odvajanja precej bolje organizirana kot tobačna industrija. Energijska psihoterapija, magnetki na ušesih, igle v koži, nikotinski obliži in ogabni žvečilni, polaganje rok in kar je še terapij za sodobnega človeka - vse to je ob medikamentih uporabno za odžiranje zaslužka tobačni industriji.

Vsi ponudniki spreobračanja zagotavljajo uspeh svoje metode in zamolčijo, da je ta odvisen predvsem od pripravljenosti kadilca pokesati se in se odvrniti od pogube. Tisti, ki padajo na high-tech gedžete, želijo seveda tudi očiščenje opraviti s pomočjo tehnologije. Centri za odvajanje od kajenja se tako pohvalijo s posebno aparaturo, s katero se "opravi stimulacija refleksnih živčnih centrov, ki so vezani na odvisnost od tobaka, in s tem se pri kadilcu odpravi potreba po kajenju". Nekaj sto evrov je treba odšteti za takšno popotovanje v srce zasvojenosti, a k temu sodi tudi zastonjska ponovitev nikotinskega eksorcizma, če v prvega pol leta hudič ponovno najde pot v možgane zasvojenca. Če tudi ponovitve iz kadilca ne preženejo prekletstva, center vplačana sredstva za odrešitev povrne in dvigne roke.

In nemalokrat je prav denar najboljši vzvod za izgon nikotinske razvade iz razrvanih življenj ubogih kadilskih par. Najbolj primitiven poskus je izračun stroškov, ki jih imamo kadilci z negovanjem svoje umazane razvade, in prihranka, ki bi bil posledica opustitve le-te. Ker je znano, da kadilci umirajo mlajši, torej tudi njih možgani sledijo nekoliko hitrejši krivulji odmiranja, in da se kadilci ne bi preveč utrujali z enostavno algebro, je pripravljena kar spletna aplikacija izračuna stroškov na naslovu www.brezcigarete.si/stroski-kajenja/. Temu lahko rečemo tudi operacionalizacija marketinškega prijema.

Še korak naprej je naredil mladi oglaševalski mojster iz Nove Zelandije James Hurman, ki se je odločil za očiščevalni proces samokaznovanja. Ulice San Pedra Cutuda, kjer se vsako leto na veliko noč bičajo in križajo Filipinci, je zamenjal z YouTubom, bič pa z denarnico. Najboljšemu ponudniku je namreč preko spleta prodajal svojo grdo razvado, pri čemer bi za vsako pokajeno cigareto "kupcu razvade" plačal preračunano okoli 500 evrov. Njegovo razvado je odkupil kar sodelavec za skromnih 150 evrov in "na-svoj-denar-bolestno-navezani" James je od 22. februarja 2008 lojalen član moštva nekadilcev.

Prebegi iz naših ne prav strnjenih vrst med nekadilce se vsekakor dogajajo, pa čeprav je med kadilci ogromno specialnih povratnikov, ki čutijo skoraj patološko potrebo občasno prekiniti kajenje, da bi se lahko čez leto ali dve postopoma spet prisesali na kadilske seske. A kot kaže surova statistika, je kadilsko telo stabilno kot volilno telo desnice. Ne glede na zakon, ne glede na presijo marketinškega zdravilskega stroja, ne glede na na trošarino pogoltno državo in ne glede na končno ceno je kadilska populacija v Sloveniji velika za približno četrtino populacije. Je neusahljiv vir zaslužka: najprej za tobačno industrijo in posredno za državo, nato za očiščevalce zablodelih kadilskih duš in na koncu še za pokojninsko blagajno.

V vsakem primeru pa gre za izjemen primer adiabatnega sistema: cigareta, ta osovraženi podaljšek hudičevega repa, je nujni predpogoj za uspevanje celotnega marketinškega odvajalskega mehanizma. Dokler bo cigareta, bodo centri za odvajanje od kajenja, če pa bi tobak v svoji edini smiselni pojavni obliki izginil, bo izginila tudi potreba po protikadilski industriji. Ergo: aktivistični protikadilci ne potrebujejo škatlice cigaret le, da nanjo nalepijo opozorilo (in številko, na kateri ponujajo pomoč le tri ure na dan, za vikende pa so prosti), potrebujejo jo, ker živijo od reševanja kupcev teh škatlic.