Arhitekti regionalnega združevanja so v preteklosti kot prednost sodelovanja nekdanjih jugoslovanskih dežel poudarjali marsikaj - politično stabilnost, trajen mir, finančno pretočnost, ekonomski dobiček, lažje evropsko povezovanje, močnejše športne klube, večjo televizijsko gledanost, boljše nacionalne kinematografije, prometno prehodnost, zatiranje organiziranega kriminala, varnost državljanov -, tokrat pa je v računu regionalnega sodelovanja prvič prikazana običajna človekova sreča.
Modreci, filozofi in znanstveniki so doslej na najrazličnejše načine definirali srečo - francoski književnik Alphonse Karr jo je na primer označil kot "seštevek izognjenih nesreč", Karl Popper kot "sad svobode", stari Madžari so menili, da "sreča ni v tem, da imaš vse, kar si želiš, temveč da si želiš to, kar imaš", medtem ko so Hrvati, hja, srečo strnili v pojmu neodvisne države. Po novem pa se sreča formalnopravno definira kot matematična možnost, da Suzana Mančić med milijoni kombinacij petih različnih številk izvleče ravno vašo.
Verjetno zato novica, da državne loterije z območja nekdanje Jugoslavije že tri leta načrtujejo organizacijo enotne loterije, pri Hrvatih ni izzvala običajne množične panike.
Skoraj v istem času je, na primer, prišla tudi novica, da državne železniške družbe Slovenije, Hrvaške in Srbije ustanavljajo skupno podjetje, ki bi potovanje z vlakom od Ljubljane do Istanbula skrajšalo za celih dvajset ur. Čeprav gre spet samo za stari dobri neto zaslužek - v tem trenutku naokoli, čez Madžarsko, torej po celih devetsto kilometrov daljši poti na vzhod potuje kar desetkrat več vlakov kot preko Jugosl... pardon, Ljubljane, Zagreba in Beograda -, se je Hrvatom vseeno prižgala rdeča luč za alarm, tista, ki registrira vsako omenjanje Hrvatov, Slovencev in Srbov v istem stavku in ki v vsakem takšnem stavku najde seme neke nove Kraljevine SHS, torej Jugoslavije.
Hrvati vidijo namreč nekaj, kar drugim ni dano videti: Jugoslavije se ne dela z velikimi svetovnimi vojnami in zgodovinskimi konferencami, temveč s skupno nogometno ligo, enotno glasbeno televizijo, s sodelovanjem v proizvodnji avtomobilov, z regionalnimi mediji, trgovinsko izmenjavo in ustanavljanjem srbsko-hrvaško-slovenskega železniškega podjetja.
Sicer pa je znano, čeprav vas tega v šoli niso učili, da si je Narodno vijeće Slovencev, Hrvatov in Srbov izstop iz avstro-ogrske monarhije in združitev s Srbijo zamislilo z vzpostavitvijo regionalne železnice, po katerih bi klubi lažje potovali na gostovanja v skupni nogometni ligi. Prestolonaslednik Ferdinand, velik ljubitelj nogometa, se je nemudoma odpravil v Sarajevo, da bi pregovoril upravo Železničarja, naj ne pristopi v jugoslovansko ligo, neki besni navijač Crvene zvezde pa je, vedoč, da brez močne zvezne lige ni močne Zvezde, ubil s strelom iz revolverja in tako se je s prvimi zgodovinsko zabeleženimi navijaškimi neredi začela velika svetovna vojna, ki se je štiri leta kasneje končala z ustanovitvijo Nogometne lige Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Zaradi tega so Hrvati zelo občutljivi, ko se govori o regionalnem sodelovanju, in so skočili v zrak kot s pehotne mine, ko je angleški novinar Tim Judah, ki že več let spremlja dogajanje, v londonskem Economistu skoval izraz Jugosfera. Hrvati dobro vedo, da vse, kar se začenja kot Sfera Srbov, Hrvatov in Slovencev, slej ko prej konča kot Kraljevina Jugosfera.
Zato je še toliko bolj zanimivo, da se rdeča luč za alarm, ki se prižge že pri črki "J", ni prižgala, ko se je izvedelo, da se že leta pripravlja prvi projekt neposredne obnove Jugoslavije, brez maske in prikrivanj, zamišljen po načelu tako imenovane solidarnosti, na katerem je odvratna Titova Jugoslavija tudi obstajala: vseh dvaindvajset milijonov ljudi plača, denar pa pobere en sam.
Toda Hrvati, kot vedno v takšnih sistemih, molčijo in se ne upirajo.
To je Bingoslavija - skupna loterija Slovencev, Hrvatov in Srbov. Sistem, v katerem ljudje stojijo v dolgih vrstah in v katerem vsi sodelujejo, vsi plačajo povsem prostovoljno, polni navdušenja in entuziazma, v jahtah, poletni vili na podeželju in dragih avtomobilih pa uživa samo eden. Sistem torej, v katerem se na volitvah glasuje v kioskih državne loterije, zmagovalec volitev vsem pobere denar, pri tem pa je vse popolnoma legalno in po zakonu.
In temu še rečejo sreča.
Prvič je tako kot argument za obnovo južnoslovanskih integracij omenjena tudi sreča in prvič se Hrvati ne upirajo. Iz tega lahko sklepamo - in to je zdaj tista zoprna reč -, da Hrvatom v neodvisni državi manjka samo sreča. Vse drugo imajo: lastno hrvaško nogometno in košarkarsko ligo, lastno hrvaško trgovino in lasten hrvaški denar, lastno hrvaško policijo in lastno hrvaško mafijo, imajo tudi lastno hrvaško železniško družbo in lastno hrvaško loterijo, nimajo pa lastne hrvaške - sreče. Oziroma, natančneje: imajo jo, samo majhna je.
Neki davni, predvojni grafit je to opredelil nekako takole: "Samo dvaindvajset milijonov ljudi ima to srečo, da živijo v Jugoslaviji. Drugi te sreče nimajo, imajo pa vse ostalo."
Ta Jugoslavija torej manjka Hrvatom. Socialistična federativna republika Loterija, čudežna, mitološka država, v kateri nihče nič ne dela - mikavna iluzija, da se da brez dela priti do velikega denarja.