Izdelana sta iz mehkega usnja, da pa med ježo in hojo ne lezeta navzdol, sta dodatno pritrjena s podvezicami okrog kolen in nad njimi. Ker se krilo vse bolj krajša, se oba cevasta dela med korakom spneta, spolovilo pa pokrije in istočasno poudari s polkrožnim mošnjičkom, tobolcem.

Rojene so prve pajkice, ki ostanejo privilegij moških vse do 19. stoletja, ko jih začnejo pozimi nositi pod krinolinami tudi ženske. Kot dominanten modni akcent se pajkice uveljavijo v 15. stoletju. Srednjeveška gotika tako v modi kot arhitekturi poudarja izrazito vertikalne linije, vse stremi k ozkemu in visokemu. Zato so na burgundskih dvorih, od koder izhajajo takratni oblačilni smisli in nesmisli, tudi pajkice poudarjale vitkost in višino moških nog, ki so jih vizualno podaljšali še smešno nerodni kljunasto zašiljeni čevlji, včasih enkrat daljši od stopala.

Obdobje renesanse v šestnajstem in začetku sedemnajstega stoletja prinese krajši suknjič, na katerega so pritrjene dolge hlačne nogavice, krojene iz blaga, poslikane z barvitimi vzorci navpičnih črt ali dekorirane z umetelnimi vezeninami. Ker je pri vsakdanjih intimnih opravilih slačenje pajkic prezamudno, ostajajo sramni deli odkriti oziroma pokriti le z mošnjičkom - tobolcem, ki mora biti poudarjen, zato je tudi vse bolj bogato podložen.

Renesančni kralj Henrik VIII. velja za prvega strastnega ljubitelja svilenih pajkic, ki jih preoblači do sedemkrat na dan, barve pa izbira v skladu s svojim razpoloženjem. Da je pogled na moške noge v oprijetih pajkicah med dvorjankami zbujal občudovanje, med moškimi pa tekmovalnost, dokazujejo slike in karikature takratnih slikarskih mojstrov. Za enega najbolj mogočnih velja Tizianov portret španskega kralja Karla V. iz leta 1532, na katerem neformalno pozira s svojim psom, oblečen v pajkice s tobolcem.

Klasicizem v začetku 19. stoletja uvede po angleškem vzoru bele, tesno oprijete pajkice s dodanimi podložki ob mišicah stegen in meč, da bi se s tem približali možati silhueti antičnih junakov. Empirska moda se v zgodovino zapiše s pajkicami, ki so prave krojaške mojstrovine. Predvsem z nevidnim kengurujskim žepom s poklopcem pod trebuhom, ki se odpira kot knjiga in pod katerim se skriva razporek z gumbi.

Med najbolj goreče privržence pajkic se uvršča krojač slavnega karikaturista Georgea Cruikshanka. Ne le kot ljubitelja pajkic, temveč tudi plemenitih angleških hrtov, katerih fotografije ima razstavljene po šiviljski delavnici, ga upodobi leta 1825. Na ironični karikaturi prikaže duhovito podobnost vitkih krojačevih nog v pajkicah in pasjih nog. O krojaču kroži tudi anekdota, da tistemu, ki pri njem naroči suknjič, sešije zastonj še pajkice, samo da ne bi prišle iz mode. Vendar njegovi napori padejo v vodo s pohodom dandijevske mode in Oscarja Wilda, ki uvede širše podkolenske hlače in nogavice ter pomete z moškimi pajkicami.

Zato pa jih z odprtimi rokami sprejmejo ženske. Pred drugo svetovno vojni in po njej kot smučarske hlače z opetnikom, v šestdesetih letih kot verzijo ozkih kapri hlač. V poznih 70. letih se za mamo pravih ženskih pajkic okliče oblikovalka Patricia Field, v osemdesetih postanejo modna obveza za športne in aerobne aktivnosti, vrhunec slave pa jim prinese film Briljantina. Ko Olivia Newton John v strastno oprijetih črnih pajkicah, ki med snemanjem večkrat počijo in jih zato šivajo kar na njej, odvrže in z visokopetniki pohodi cigaretni ogorek, ta kader sproži eksplozijo množičnega imitatorskega fenomena, imenovanega pajkice.

Obseden z njimi oblikovalec Jean Claude Jitrois leta 1998 postavi sredi urbanega okolja trimetrsko skulpturo ženskih pajkic s prekrižanimi nogami, obutimi v čevlje z zašiljeno peto. Nekaj zastojev s trki avtomobilov in Jitrois mora skulpturo prestaviti na manj prometno lokacijo. Ob tem se sprašuje in odgovarja: "Kaj je lahko lepše kot ženska na dolgih vitkih nogah, ki jih objemajo črne usnjene pajkice? Veliko žensk v pajkicah!"

Čeprav v sodobnem času domena žensk, pa postanejo usnjene pajkice zaščitni znak zvezdnikov tipa Iggy Pop in Mick Jagger. Slednji pojasnjuje, zakaj velja za seksi moškega: "Zgoraj brez, spodaj pa le oprijete hlače, ki poudarijo moški atribut." Misel o dodatnem poudarjanju tega atributa z morebitnim skritim tobolcem pa seveda sodi le v renesančni čas…