Dva bosta že drugič ali tretjič v prvem razredu. Tretji, najmlajši, je letos prvič vpisan v prvi razred. Za četrtega učenca, ki manjka, nihče ne ve, zakaj je odsoten. Morda je zjutraj jokal, ni hotel v šolo in ga starši niso poslali proti kombiju, ki bi ga moral pripeljati v šolo. V kombiju je prostora za osem otrok. Kandidatov za prevoz in obisk OŠ Leskovec v Krškem je 75 in se morajo zvrstiti drug za drugim.

Lani je prvi razred obiskovalo 22 romskih učencev, v drugi razred pa jih je napredovalo le devet. Ravnatelj šole Anton Bizjak razlaga: "Glavni vzrok za nenapredovanje otrok je neobiskovanje pouka in njihova neocenjenost. Imamo učence, ki hodijo v šolo redno in so uspešni."

Podatke o uspešnosti romskih prvošolcev na petih šolah na Dolenjskem in petih v Prekmurju so na lastno pobudo zbrali pri Amnesty International Slovenije (AIS). Gre za del njihovega projekta spremljanja izobraževanja romskih otrok in dejanskega stanja na terenu. Podatki iz Prekmurja govorijo, da romski otroci v osnovni šoli redno napredujejo iz razreda v razred. Dve šoli na Dolenjskem sta zavrnili sodelovanje v raziskavi, saj naj teh podatkov ne bi imeli. Podatki z dolenjskih osnovnih šol, ki so bili pridobljeni ali o katerih so na AIS sklepali iz poprejšnjih informacij, pričajo, da je več kot pol lanske generacije romskih otrok ponavljalo že prvi razred. Šolam niso tuji niti primeri, ko učenec pride v prvi razred pri trinajstih ali pa vseh obveznih devet let osnovnošolskega šolanja obtiči v prvem razredu. Zakaj? Ker učencev v šolo sploh ni bilo.

Zakon določa, da otroci prvih treh razredov osnovne šole praviloma naj ne bi ponavljali. Predvideva se, da lahko zaostanek iz leta prej nadomestijo v naslednjem šolskem letu. Zato je ponavljanje predvideno le izjemoma, ob pristanku staršev. Blaž Kovač se na AIS ukvarja s spremljanjem uresničevanja pravice romskih otrok do izobrazbe. Pridobljene številke poveže s podatki o tem, da mnogi romski otroci končajo osnovnošolsko obveznost že v šestem ali sedmem razredu in nikoli uspešno ne zaključijo osnovne šole. Zaključek je neprijeten.

Romski otroci v slovenskem izobraževalnem sistemu nimajo enakih možnosti, saj jim tla spodnese sistem že čisto na začetku. Nedokončana osnovna šola romsko skupnost ohranja na margini, saj neizobraženost vodi v nezaposlenost, ta pa pomeni slabe življenjske razmere in neperspektivnost, ki tvorijo začaran krog. Ob tem je najbolj nenavadno, poudari Blaž Kovač, da je šolski sektor tisti, ki se najbolj razvija in pri katerem je opazen napredek. Težavo zaznavajo pri drugih resorjih, ki temu ne sledijo. Zaposlovanje in štipendiranje višjega izobraževanja, kar je pristojnost ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ureditev bivanjskih razmer romskih družin, kjer so naloge razdeljene med ministrstvo za okolje in prostor in lokalne občinske oblasti. Prav tako škripa zdravstveno varstvo.

V Prekmurju je stanje veliko boljše kot na Dolenjskem

Ministrstvo za šolstvo in šport je pri Pedagoškem inštitutu naročilo dveletno evalvacijsko študijo o uspešnosti izobraževanja romskih otrok v osnovni šoli. V začetku leta 2011, ko bo študija, ki jo vodi dr. Tatjana Vonta, zaključena, naj bi bilo jasno, kateri dejavniki, na katere lahko vpliva šola, so najbolj povezani z uspešnostjo romskih otrok v šoli in kako se lahko ta še izboljša. Samanta Baranja sodeluje pri študiji kot raziskovalka, prav tako raziskuje svoj materni, romski jezik, pripravlja prekmursko romsko slovnico in prevaja slikanice za predšolske otroke iz slovenščine v romščino. Njene izkušnje in delo, pravi, razblinjajo široko sprejeto prepričanje, da je stanje za Rome v Prekmurju mnogo boljše kot na Dolenjskem. Marsikatera prekmurska šola je v enakem položaju kot šole na Dolenjskem, v romskih naseljih v Beltincih in Črešnjevcu živijo otroci v zelo težkih razmerah. To je prvi pomemben dejavnik, ki slabi njihovo delo v šoli. "Ti otroci doma nimajo ne elektrike ne vode," pripoveduje Samanta Baranja. "Od tod tudi slabši uspeh v šoli. Drugi razlog je, da izobrazba med Romi ni visoka vrednota." To ni vpisano v genski zapis, ampak je posledica dolgoletnih družbenih izkušenj. Romski starši so bili v šoli segregirani, ne zaupajo vzgojno-izobraževalnim institucijam in ne vidijo možnosti, da bi otroci po končanem šolanju lahko dobili zaposlitev, saj so na vsakem koraku diskriminirani.

Zadnji dejavniki, ki jih omeni Samanta Baranja, so ozračje v šolah, senzibilnost učiteljev in šolskega okolja ter manko poznavanja romskega jezika, kulture, tradicije, pričakovanj in problemov romskih družin.

Prav jezikovne prepreke so za mnoge učence na Dolenjskem nepremostljiva ovira na poti skozi osnovno šolo. V Prekmurju je poznavanje slovenščine mnogo boljše. Otroci so v večjem številu kot na Dolenjskem vključeni v predšolsko vzgojo, kjer se naučijo temeljnih znanj, jezika, spoznajo vzgojno-izobraževalni sistem in druge otroke. Tisti, ki pridejo v prvi razred brez znanj iz vrtca, že v izhodišču zaostajajo.

Samanta Baranja svoj uspeh na poti izobraževanja pripisuje tako lastni motivaciji kot moralni in finančni podpori družine ter temu, da je od tretjega leta obiskovala vrtec in se vzporedno učila tako slovenščino kot romščino.

Obsojeni na geto

Občina Krško z OŠ Leskovec velja za prostor, kjer so v zadnjih letih naredili največ za ureditev položaja romske skupnosti, pravijo na AIS. OŠ Leskovec sodeluje tudi pri projektu Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, ki se je začel izvajati konec letošnjega avgusta. Pri projektu, ki ga vodi Inštitut za narodnostna vprašanja, sodelujejo številne organizacije in ustanove po Sloveniji. Gre za štiriletni raziskovalno-razvojni projekt, ki vključuje tudi odprtje vrtca v romskem naselju Kerinov Grm v Krškem v začetku prihodnjega meseca. Vrtec naj bi obiskovali romski otroci, leto pred vstopom v šolo pa se bodo pridružili drugim otrokom iz večinskega prebivalstva v vrtcu v Krškem.

Ravnatelj OŠ Leskovec, ki vključuje vrtec Leskovec in bo pod svoje okrilje vzela tudi novi vrtec, razlaga, da bodo z vrtčevsko vzgojo naslovili več izzivov hkrati. Otroci se bodo učili slovenščine, z vključevanjem staršev v delo vrtca pa bodo krepili vrednoto znanja in zmanjšali nezaupanje.

Kljub temu pa bo pomemben dejavnik v življenju številnih romskih otrok ostal nespremenjen - razmere, v katerih morajo živeti. Ker doma ni vode, gredo nekateri otroci od doma umazani, z neprijetnim vonjem, v šolah jih zato okopljejo in preoblečejo. Odsotnost vode in elektrike so starši navedli prostovoljkam v Grosuplju kot razlog, da otrok ne pošiljajo v šolo.

Jerneja Turin, raziskovalka pri Amnesty International Slovenije, pripravlja prvo raziskavo mednarodnega dosega o bivanjskih razmerah Romov v Sloveniji. Ocenjuje, da je v Sloveniji 21 naselij ali približno tisoč ljudi, ki nimajo primerne oskrbe z vodo. "Glede sanitarij je problem še večji. Med naselji, v katerih sem bila, praktično nobeno nima urejenih sanitarij," pripoveduje Jerneja Turin. V svojem delu je dokumentirala številne primere diskriminacije, ko so Romom, ki so želeli najeti ali kupiti stanovanje, to preprečili bodisi posamezniki bodisi občina, samo zato ker so Romi. Ko je v Novem mestu skupaj z dvema Rominjama prišla na Rdeči križ po nekaj oblačil, so jih odgnali, češ da tam ni prostora za Rome. "Seveda je to prepovedano. A tudi če o tem, da je prišlo do diskriminacije, ni dvoma, ni jasno, kakšne so lahko sankcije ali reparacije. Zakonodaja je pomanjkljiva. Dejstvo je, da lahko večina Romov živi samo v romskem naselju. To je edina možnost, ki jo imajo."

V Centru za socialno delo (CSD) v Krškem sociologinja Marina Novak Rabzelj pripoveduje, kako je nedavno spremljala romskega starša samohranilca v zdravstveni dom. Otroka je bilo treba cepiti, a prevoza ni bilo. "Ker jih je sram vprašati in hitrega odgovora pogosto ne razumejo, radi vidijo, da gre nekdo z njimi. Zdravnica je opozorila, da je pomembno, da otrok pije dovolj vode, in tako smo prišli do tega, da vode v njihovem naselju ni. Kot tudi elektrike ne." Gasilci dvakrat tedensko pripeljejo vodo v cisterno. Po obisku zdravnice so se odločili, da bo CSD skupaj z zdravniškim mnenjem ponovno pozval občino Krško in gasilce, naj dostavijo novo cisterno, če že ni vodovoda, in pogosteje pripeljejo vodo. Tako bo življenje za otroka vsaj nekoliko lažje in bolj zdravo.

Družbeni prostori srečevanj Romov in večinskega prebivalstva pa ostajajo redki. "Ljudje se z njimi srečajo morda v trgovskih centrih. In kaj se tam zgodi? Takoj ko pride romska družina, skočijo varnostniki pokonci. Romi, s katerimi se poznamo, me pogledajo in ne vedo, ali naj me pozdravijo ali ne, kajti trgovka me že grdo gleda, ker vidi, da jih poznam. Tako je. A verjamem, da se premika na bolje," se optimistično nasmehne Marina Novak Rabzelj.

O drobnih napredkih govori tudi 26-letna Lili Zupančič, ki v Grosuplju že šest let kot prostovoljka dela z Romi. Začela je kot študentka na fakulteti za socialno delo. V romskem naselju so v kontejnerju dvakrat tedensko pripravljali program predšolskih aktivnosti za otroke, saj so ugotovili, da jim tega najbolj manjka. Konec leta 2007 so skupaj ustanovili društvo Romi gredo naprej ali Roma džan angle. Pred dvema letoma je Lili vpeljala še program Korak k soncu, s katerim želi mlade vključiti v javne prostore in preseči družbeno segregacijo. Uspelo ji je otroke vključiti k pravljičnim uram v knjižnici, skupaj obiskujejo oglede risank in lutkovne predstave v Kulturnem domu v Grosuplju, dvakrat so šli v živalski vrt, letos so začeli s filmskimi večeri v Koloseju. V vsakotedenskih uradnih urah društva Romom pomagajo, a s pomembnim vodilom. "Vztrajamo, da morajo sami narediti vsaj del. Rečemo: 'Naredili bomo skupaj. Znaš. Zmoreš.' Nikoli ne zamudimo priložnosti, da bi se naučili kaj novega."

Napredek, ki ga vidi, je droben. Ko je prišla v naselja, osem let stari otroci niso znali slovensko. Sedaj triletniki razumejo jezik, zapojejo pesmico v slovenščini. Ko so včasih prišli v naselje in se želeli s prebivalci rokovati v pozdrav, so jih nekateri umikali, češ da so umazane. Potem je izvedela, da so bile prostovoljke prve, ki so jim kdaj segle v roko, in da so se takrat prvič počutili kot ljudje. "To veliko pove o tem, v kakšnem okolju živijo in kako se počutijo."

Romski pomočniki

V šolah po Sloveniji, kjer so romski učenci, letos že tretje leto pri pouku sodelujejo romski pomočniki, ki so zaposleni prek Zveze Romov. Leta 2014 naj bi jih ministrstvo za šolstvo in šport redno vključilo v šolski sistem. Že več let imajo na OŠ Leskovec tudi romske koordinatorje, ki so zaposleni prek javnih del in pomagajo pri vključevanju romskih otrok. Letos je na šoli socialna pedagoginja Dženi Rostohar poleg učne pomoči posebej zadolžena za to, da šola aktivno poskrbi, da se romske koordinatorje čim bolje vključi v šolsko delo. "Pomembno je, da natančno vedo, kaj je njihova naloga v šoli, da se dobro počutijo, razumejo sistem in vedo, kako ga uporabljati, poznajo svoje mesto v njem. Če otrok joka, mu je morda hudo, a se bo navadil na šolsko okolje in bo potem v redu. Prava rešitev ni, kot mislijo starši, da ostanejo otroci doma. Treba se je z njimi pogovoriti, jih potolažiti, jim razložiti, kje je kaj, tako da se bodo počutili varno tudi v šoli. Ko se bodo romski koordinatorji in pomočniki počutili dobro in varno v razredu, bodo lažje delali z otroki in tudi oni se bodo počutili varneje in lažje delali pri pouku. To strogo gledano niso naloge šole, a so pomembne. Naš interes je, da imamo vsako leto boljše romske koordinatorje. Vemo, da problem ne bo izginil. Skupaj ga moramo rešiti."

Letos so se na šoli prvič povezali s CSD in lokalnim Društvom zaveznikov mehkega pristanka, ki deluje tudi v romskih naseljih. Skupaj so pred začetkom šole za romske prvošolce in starše organizirali uvodni sestanek na CSD in v šoli, kjer so spoznali učiteljice in prostore.

Toda po prvem šolskem tednu so nekateri učenci v šoli, drugih ni. "Tu nastopi težava, da ni pravih vzvodov. Lahko si bolj prijazen. A hkrati je treba v nekem trenutku tudi kaznovati. Kajti gre za pravice otrok. Starši morajo biti odgovorni," je prepričana Dženi Rostohar.

Šola je lani o izostankih obvestila Inšpektorat za šolstvo, a je postopek trajal tako dolgo - treba je bilo dopolniti podatke -, da je pred ukrepanjem nastopil konec šole. Drugod Inšpektorat za šolstvo po prijavi o izostajanju otrok začne postopek, pisno obvesti starše, jih pozove k odgovoru. Če odgovora ni ali se ugotovi, da starši niso ravnali skrbno, se izreče globa v višini 500 evrov vsakemu od staršev. Če globa ni plačana, se postopek preda okrajnemu sodišču, ki določi uklonilni zapor za vsakega starša, ki pa je še vedno dolžan plačati globo. Tomaž Rozman, glavni inšpektor, opozarja, da je Inšpektorat predvsem represiven organ, situacija, v kateri posreduje, pa je kompleksna in ima širše socialne razsežnosti.

Kazen v obliki odvzema socialne pomoči

Letos v CSD Krško, Društvu zaveznikov mehkega pristanka in šoli že govorijo o reakcijah na izostanke otrok. Starše bodo obiskali na domu in jih povabili na CSD. "Če bodo rekli, da otrok joka, bomo ponudili svetovanje, kako ga pripraviti na šolo. Potem bomo s starši sklenili zapisniško izjavo. Tam bodo določene obveznosti, in če se te ne bodo izpolnile ter če se bo pokazalo tudi neustrezno razpolaganje z denarno socialno pomočjo in otroškim dodatkom, se bo družinam izplačala pomoč v funkcionalni obliki. To pomeni, da bomo denar nakazali na trgovino ali na šolo za prehrano," pripoveduje Marina Novak Rabzelj. Odvzem ali zmanjšanje socialne pomoči zaradi otrokovega neobiskovanja šole je bolj ali manj stalna praksa večine Centrov za socialno delo.

Kako uskladiti korenček in palico, ni čisto jasno. Šarenka Hudorovac je prek javnih del zaposlena na OŠ Leskovec. Popoldan hodi še na pedagoško izobraževanje, da bi se lahko zaposlila v bodočem romskem vrtcu. Desetletja segregacije in površnosti pri izpolnjevanju dolžnosti zagotavljanja izobraževanja se danes v Sloveniji kažejo v tem, da romskih vzgojiteljic ni, četudi bi jih želeli zaposliti v vrtcu. Šarenki je bila obljubljena pomoč države pri sofinaciranju nadaljnjega izobraževanja, a ga mora trenutno plačevati sama. Na Zavodu RS za zaposlovanje so nam potrdili, da Romov ni med zakonskimi ciljnimi skupinami za izobraževanje. Pravijo, da bi bila to neupravičena diskriminacija. Ostaja edino možnost, da bo posebni strokovni tim po presoji tokrat vendarle omogočil sofinanciranje izobraževanja. Ko Šarenka govori o neizpolnjeni obljubi, ni v njenih besedah ne jeze ne razočaranja. Prej sprijaznjenost z usodo.

V romskem naselju Oaza v Grosuplju odpre vrata v kuhinjo gospa Sonja Brajdič. Z družino sedaj že 17 let živi v hiši z vrtom. Prej so bili nastanjeni v enosobni baraki. Pred leti so v naselju imeli le eno pipo z vodo, nato so dobili vsak svoj vodovodni priključek. Sedaj čakajo na elektriko in si za zdaj pomagajo z agregatom. Njen starejši sin v Grosuplju ni našel službe, saj so mu, ko so slišali, kako se piše, pred nosom zapirali vrata. "Sedaj dela v avtopralnici v Ljubljani," pove gospa Sonja Brajdič. Predstavi svojega najmlajšega sina, ki se šola za peka. "On je imel v naši družini možnost, da je po osnovni šoli nadaljeval šolo," ponosno pokima.

Zagotoviti otrokom pravico do šolanja bi morala biti v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti prva nacionalna prioriteta. Če več kot polovica generacije ranljive skupine otrok ne napreduje niti iz prvega v drugi razred osnovne šole, je nekaj močno narobe. Tu ne morejo zadostovati dobri nameni. Vidni morajo biti rezultati. Ni dovolj, da otroci izpolnijo osnovnošolsko obveznost. Uspešno morajo zaključiti osnovno šolo in videti pred sabo možnosti, ki pritičejo 21. stoletju.