Ne bom se spuščal v semantiko izraza plemenita veščina, ker ob vsem prizadevanju v tem početju, spreminjanju nekogaršnjega obraza v brezoblično maso, nikakor ne najdem plemenitosti, medtem ko za veščino ugibam, da je to spretnost borcev, da ne končata na maksilofacialni kirurgiji ali pa s kupom možganskih hematomov na nevrološki kliniki. Ker se nam je odnos do boksa z drugačnim poimenovanjem spremenil, je prišlo tudi do drastične spremembe publike. Nekoč so okrog ringa ob vsakem udarcu v glavo rjoveli vunbacitelji, izterjevalci dolgov, iz služb zmetani policisti, propadli boksarji, ki jim je na poti do olimpijske medalje stala njihova "steklena brada" (že ob prvem udarcu so padli na tla), in vsi tisti možje, ki bi ženam vsak dan kazali osnovne elemente plemenite veščine (direkt, kroše, aperkat), pa si tega ne upajo. Na gala predstavi plemenite veščine v Stožicah v izvedbi Dejana Zavca in Poljaka Rafala Jackiewicza pa se je zbrala slovenska publika, ki bi jo prej pričakoval na koncertu Philadelphijskih simfonikov. Omenjene ljubitelje boksa so iz prvih vrst izrinili estradniki, poustvarjalci lahkih not, ki večno prepevajo o ljubezni in nežnosti, poslovneži, znanstveniki humanističnih ved in politiki, ki prezirajo grobi boks in prisegajo na plemenito veščino. Kar je presenetljivo, izkazali so se kot dobri poznavalci poskakovanja, mlatenja in objemanja nastopajočih, saj so, kot sem videl, vedno ob pravem času, torej, ko je pest spremenila nasprotnikov nos v pleskavico ali pa udarec v ličnico prisilil zenici, da sta križem gledali, skakali s svojih stolov in se drli: "To mu deli!" Posebno aktivna in razigrana sta bila premier Pahor in šolski minister Lukšič. Prvega so navduševali aperkati (udarec v brado od spodaj navzgor), pri katerih je brada pod pritiskom prišla v raven z očmi. Verjetno je premier pri tem imel v mislih, da na Poljakovem mestu stoji sindikalist Semolič, Zavec pa mu pojasnjuje vso resnost gospodarske krize, zaradi katere je stavka svinjarija in je treba zaščititi delodajalce (skoraj vsi so bili v Stožicah). Minister Lukšič pa je razmišljal, ali ne bi kazalo v šole uvesti plemenite veščine kot obveznega izbirnega predmeta, pa naj se mularija plemenito mlati med seboj, ne pa da ščipa "tršice" za ta zadnje in z noži leta za njimi. Slišal sem sicer pripombe kvazihumanistov, da gre za brutalno obračunavanje med dvema humanoidoma, ki bi ga bilo treba z zakonom prepovedati. Češ, če so Katalonci prepovedali bikoborbe in pokazali veliko srčne kulture do bikov, bi pa ja kazalo zaščititi tudi človeka. To je neumnost. Bika v areno pošljejo na klanje, ne da bi ga vprašali, ali si sploh želi letati z rdečo cunjo, medtem ko se boksarji sami pri zdravi pameti odločijo, da želijo na tak način dobiti plačo in si prislužiti pokojnino. Nihče jim ne brani, da postanejo jedrski fiziki, ministri ali predsedniki uprav multinacionalk. Stožice pa so pokazale tudi, da smo kar nekaj korakov pred bojda bolj razvitimi evropskimi državami, saj je tam boks še vedno boks, ne pa plemenita veščina, in na mikastenju, ob ringu, ne boste videli kanclerke Merklove, finske premierke Kiviniemi ali komisarja EU Barrosa, ki zariplega obraza skačejo in tulijo: "Razbij mu gobec, trešči ga v menzo (trebuh)!" Smo pač naprednejši.

Ko te čuvajo modre čelade

Enajstega junija 1995 so pogumni vojščaki bosanskih Srbov pod poveljstvom še bolj pogumnega generala Mladića začeli po gorah in gozdovih okrog Srebrenice pobijati moške, katerih edina krivda je bila, da so bili Bošnjaki. V nekaj dneh so jih pomorili več kot osem tisoč. V devetih letih bojev v Afganistanu so afganistanski uporniki pobili najmanj osem tisoč svojih sorojakov civilistov, samo zato, ker so želeli živeti normalno. V zadnjih nekaj letih spopadov v Somaliji so islamski uporniki ubili 21 tisoč civilistov, od tega jih je bila polovica žensk in otrok, nekaj tisoč žensk pa posilili, samo zato, ker so bili druge vere ali iz drugega plemena, ali kar tako, ker je bilo upornikom malo dolgčas. V Kongu so ruandski uporniki v štirih dneh v začetku avgusta letos sistematično posilili okoli dvesto žensk v vasi Luvunga. Med posiljenimi so bili tudi mesec, šest, dvanajst in osemnajst mesecev stari otroci. Ti podatki so vam bolj ali manj znani, a je v teh krvavih, tragičnih številkah skrit podatek, ki vse te morije povezuje. V vseh teh primerih na različnih koncih sveta so civiliste pred trpinčenjem in morijo čuvale ali jih čuvajo mednarodne vojaške sile, ali kot jim ljubkovalno rečemo - modre čelade. V Srebrenici so bili to Nizozemci, ki so, žal, imeli "zvezane" roke, pa še domov k družinam se jim je mudilo, v Somaliji so bili to Etiopci, ki so šli domov, ker je bilo tam dovolj dela z Eritrejci, danes so to združene enote afriških držav Amisom, ki letajo gor in dol po Mogadišu in prosijo sprte strani, naj se vendarle obnašajo spoštljivo do civilistov. V Kongu so uporniki posiljevali štiri dni samo deset kilometrov stran od vojaške postojanke afriških modrih čelad. Saj bi takoj ukrepali, so rekli, a kaj, ko jih nihče iz vasi ni poklical po telefonu in jim natanko razložil, kaj je narobe, pa tudi na televizijskih poročilih nič niso rekli. Potem ni čudno, da bi bili mnogi, ki jih varujejo modre čelade, raje katalonski biki.