Poklic radiološkega inženirja opravlja okoli 550 visoko strokovno izobraženih predstavnikov, ki predvsem v zdravstveni dejavnosti opravljao specifično delo diagnosticiranja in zdravljenja s pomočjo virov ionizirajočega sevanja in drugih visoko energetskih elektromagnetnih valovanj v skladu z dobro radiološko prakso. „V vseh zavodih, kjer je potrebno 24-urno zdravstveno varstvo, smo člani dežurnih in interventnih ekip. S čutom do sočloveka nudimo storitve skoraj vsem, ki prihajajo v zdravstveni sistem kot bolni, poškodovani ali zgolj v diagnostični postopek, čeprav nimamo nikakršnih normativov in standardov o tem, koliko storitev sploh moramo opraviti,“ opisuje Robert Kokovnik, predsednik Sindikata sevalcev Slovenije PERGAM. 

Radiološkim inženirjem so zaradi posebnosti poklica, ki zahteva specifična znanja in sposobnosti, priznani sicer težji delovni pogoji zaradi škodljivih vplivov delovnega okolja na zdravje. Hkrati je to kadrovsko podhranjen poklic.
„Res je, vendar pa kljub vsemu do sedaj v praksi tega po mojem mnenju ni bilo čutiti. Naše delo je delo z ljudmi in dolžni smo ga profesionalno opraviti. Za ceno lastnega časa in zdravja smo kot etiki zavezani zdravstveni delavci primorani soglašati z delom preko polnega delovnega časa. Da bi usklajeno, strokovno in v čim krajšem možnem času pripomogli k celotni zdravstveni oskrbi bolnih in poškodovanih v urgentnih in interventnih službah, sodelovali pri operacijah, zdravljenju z radioterapijo, poskušali skrajšati čakalne vrste na najdražjih in zato redkih obsevalnih in diagnostičnih aparaturah (računalniški tomograf – CT, magnetnoresonančni tomograf – MR) smo enostavno delali veliko več, kot je to dovoljeno ali razumsko in fizično sprejemljivo. Posamezniki med RI so si tako in zaradi tega poleg svojih rednih ur pridelali tudi do dvakrat toliko nadur. Predvsem mlajši kolegi, ki si šele ustvarjajo eksistenčne pogoje za življenje, opravljajo nadurno delo predvsem ponoči, ob vikendih in praznikih za 7 evrov uro.

Sami pravite, da delate več, kot je dovoljeno, a čakalne vrste ostajajo.
Že do sedaj, ko delamo več, kot je dovoljeno, so čakalne dobe za zdravljenje in diagnostiko nedopustno dolge. Kdor nima dobrega standarda, nima finančnih možnosti, da bi zdravstveno storitev plačal in opravil kot samoplačnik pri zasebnikih, ali nima možnosti uporabiti »vez in poznanstev«, je obsojen na uvrstitev v čakalno vrsto, ki pa je za konkretne radiološke storitve v javnih zavodih lahko dolga celo leto dni in več.

V Nemčiji, na primer, je to drugače urejeno.
Pred časom smo imeli v gosteh zdravnika iz neke lokalne nemške bolnišnice. Na vprašanje, kakšna je pri njih čakalna doba na preiskave z MR, je povedal, da ambulantni, torej ne nujni preiskovanci pridejo na preiskavo v treh do štirih dneh. Kaj pa hospitalizirani bolniki, smo vprašali. Prav začudeno nas je pogledal, saj vprašanja enostavno ni razumel. Takoj, ko klinik na oddelku indicira preiskavo, mora biti opravljena v kar najkrajšem času, vsekakor pa prej kot v eni uri. Če se preiskava ne opravi v pričakovanem času, je neposredno odgovorno vodstvo bolnišnice, če ne celo minister sam. Tako v Nemčiji. Pa pri nas?

Opozarjate, da je premalo aparatur in usposobljenih radioloških inženirjev ter zdravnikov radiologov in da zdravstveni sistem ni razpadel v tem tednu, ko so zdravniki in radiološki inženirji preklicali soglasja o prekomernem nadurnem delu.
Sistem razpada že nekaj časa, saj sta po mojem mnenju poslovodenje in organizacija dela v zdravstvu že zelo dolgo nezadovoljiva. Zadeve so delovale zgolj zaradi visokega socialnega in moralno-etičnega čuta zdravstvenih delavcev do uporabnikov zdravstvenih storitev. Obseg dela se že vsa leta povečuje, vlaganja v zdravstveno infrastrukturo in kadre pa vse bolj peša. Ker menda ni denarja! Nesprejemljivo, celo nesramno je, da pa se ob mirujočem gradbišču nove urgence ljubljanskega UKC tudi ob sobotah in nedeljah zelo aktivno gradi garažno hišo in trgovino nekega trgovskega podjetja. Ljudje pa ne morejo priti na preiskavo, ker ni denarja za investicije v zdravstvu in zdravstvene kadre.

Plačna sorazmerja še niso urejena. Opozarjate, da imate od primerljivih poklicev v nekaterih drugih dejavnostih v povprečju za 8 odstotkov nižjo plačo.
Več kot 90 odstotkov zdravstvenih delavcev še nimamo odpravljenih plačnih nesorazmerij. Tudi radiološki inženirji imamo zaradi določila 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) neenako plačilo za enako delo. Da je mera polna, pa se nam dogaja še ena nepravilnost in sicer, da direktorji javnih zdravstvenih zavodov nimajo obveznosti korektno uvrščati radioloških inženirjev v ustrezna delovna mesta in plačne razrede. Izkoriščajo to nedoslednost in na višje vrednotenih deloviščih, kjer so potrebna specialna znanja, kjer je delo še težje in bolj odgovorno, zaposlujejo radiološke inženirje, ki so najnižje rangirani in plačno ovrednoteni. Da so le stroški dela čim manjši in da sistem kljub vsemu teče. Več kot je opravljenih storitev, manj je pozitivnega učinka na naše delo in obremenitve. Naj se sliši še tako materialistično in brezčutno, a še pri nobenem plačilu položnice in v nobeni trgovini (razen v GIGA SPORT-u) nisem dobil popusta zato, ker sem zdravstveni delavec. Zaradi opravljanja dela zdravnikov in radioloških inženirjev zgolj v obsegu redne mesečne obveznosti ur se je sistem in organizacija dela sesula prej kot v enem tednu. Ker že prej ni bilo dovolj ljudi, sedaj pa smo se odrekli pravici po nadurnem delu, je zmanjkalo zaposlenih za delo na deloviščih, kjer je že sedaj bila najdaljša čakalna doba. Na enem CT aparatu smo v letu 2008 pregledali 10500 ljudi. Ob dejstvu, da je marsikdo od preiskovancev imel ne le eno temveč dve ali več preiskav na različnih delih telesa ali organskih sistemih, se je število opravljenih storitev, ki jih je uporabnikom javnega zdravstva plačal ZZZS, sorazmerno zvečalo. Število zaposlenih radioloških inženirjev, ki so opravili te storitve, pa se je celo nekoliko zmanjšalo.

Kako čutite posledice obremenjenosti na delovnem mestu?
Zaposleni smo sicer v dobro uporabnikov pripravljeni delati, še toliko raje in z lastnim zadoščenjem, če vsaj od poškodovancev, bolnikov in preiskovancev dobimo hvaležne poglede in iskrene besede zahvale. Zato pa vso utrujenost in izmučenost, ki jo poleg opravljenih delovnih obveznostih in izplačane plače pridelamo, odnesemo na lastne domove in podelimo s svojimi najbližjimi. Ponavadi se to pokaže kot čustvena odsotnost ali nastanek različnih konfliktnih situacij znotraj družin. Dodatno pa nastaja zagrenjenost tudi zaradi slabšalnega odnosa, ki smo ga zdravstveni delavci deležni kot javni uslužbenci. Posplošeno negativno mnenje tako politike kot dela javnosti, nam dela veliko krivico. Namesto pohvale in priznanja imamo še vedno nekorektno ovrednoteno delo, osebno moralno odgovornost do vseh, ki potrebujejo zdravstveno varstvo ali oskrbo ter brezplačni etični pogon. Tisti, ki bi dejansko morali nositi odgovornost za nastale krivice pa se še naprej skrivajo in čakajo, da se le-te rešijo same od sebe oziroma jih – kot do sedaj - zopet rešujemo zaposleni sami. V zanosu upoštevanja in izpolnjevanja ustno izrečenih zahtev delodajalca, da je potrebno organizirati delo tako, da bolniki ne bodo oškodovani, sem bil oškodovan sam osebno. Panika, ki je nastala prejšnji teden z umikom soglasij za delo preko polnega delovnega časa, je vodje posameznih oddelkov pripeljala v težko situacijo, ko so morali spreminjati razporede zaposlenih iz dneva v dan. Zagotavljanje 24-urnega zdravstvenega varstva je bilo do sedaj možno le, če je bilo dovolj ljudi, ki so bili pripravljeni delati več, kot je dovoljeno. Število ljudi je sicer ostalo isto, vendar pa v skladu z preklicanimi soglasji za nadurno delo le-tega nismo več izvajali.

Po vašem mnenju so hitre in nedorečene spremembe botrovale le še težjim kršitvam delovnih razmerij.
Bom kar podrobno pojasnil svoj delovnik. Sam sem bil kot RI tako v petek, 3. septembra 2010 razpisan v redno delo na moje matično delovno mesto in po tem še v dežurno službo na CT/MR diagnostiki. V rednem delu je bil CT aparat polno zaseden, v času dežurstva pa je bilo pregledanih 15 ljudi. Dva od njih na MR aparaturi, s katero so bila pri enem bolniku pregledana kar štiri različna telesna področja. Samo pri tej osebi je postopek trajal dve uri. V soboto, 4. 9.2010, bi moral v skladu z zakonskimi določili zaključiti službo. Zdravstveni delavec pa lahko zapusti delovno mesto le, če ima ustrezno zamenjavo. V urgentni radiološki dejavnosti, kjer sem bil ta dan ponovno razpisan, zamenjave seveda ni bilo in ni mi preostalo drugega, kot da sem nadaljeval izpolnjevanje svojih obveznosti v dobro uporabnikov zdravstvenih storitev. Moje delovišče je bilo ta dan delo RI v centralni anestezijsko-reanimacijski službi, kjer z mobilnim RTG aparatom izvajamo RTG slikanje hospitaliziranih bolnikov. Na področju celotne centralne stavbe UKCL ter dislocirane infekcijske in travmatološke klinike sem »poslikal« 40 ljudi. Ko sem se proti nedeljskemu jutru odzival na pozive, sem se dejansko počutil kot zombi – utrujen, nemočen in do konca izžet. Pripravljen bi bil podariti kraljestvo in konja, samo da me že pustijo pri miru. A šalo na stran. Neizmerno sem bil hvaležen ženi, ki me je malo pred deveto uro zjutraj prišla iskat in me po 48-urni odisejadi odpeljala proti domu. Ne more se reči, da so tisto nedeljo člani moje družine imeli kaj dosti od mene. V tem tednu, ko je bilo toliko govora o zdravnikih in brezvestnosti za bolnike, me obhajajo mešani občutki. Dejstvo, da zdravnikov, radioloških inženirjev in še nekaterih zdravstvenih delavcev in sodelavcev v zdravstvu ni dovolj. Na to dejstvo opozarjamo že zelo dolgo. Vsakomesečno delamo v povprečju po 220 ur, posamezniki celo 300 in več. Ali je to zgolj etični čut, enostavno opravljanje poklicnih dolžnosti ali zaslužkarstvo? Ali smo kot zdravstveni delavci res dolžni žrtvovati svoj prosti čas in svoje najbližje in biti na voljo uporabnikom zdravstvenih storitev več kot le redno delo in zakonsko obvezne nadure. Vsak se ima pravico in možnost izobraziti in zaposliti v poklicu, ki ga bo opravljal v dobro soljudi in za lastno preživetje. Ne poznam pa prav veliko njih, ki bi svoje znanje in sposobnosti ne želelo dobro prodati ali jih celo zastonj razdajati. Morda v nekem drugem času in drugi družbeni ureditvi. Tu in sedaj pa je kapitalizem in duhovne vrednote so očitno drugotnega pomena.

Nad sedanjimi razmerami in razpadom moralnih vrednot ste zelo razočarani.
Ob dejstvu, da »pomembne« osebe vedno takoj pridejo na vrsto, da imajo nekateri možnost pri zasebniku plačati 300€ za MR pregled kolena, kjer izvid napiše nevroradiolog, ortoped pa ga na nadaljnje obdelave zopet pošlje v javni zavod, zares ne premorem toliko razumevanja in tolerance, da bi se mi zadeva vsaj približno zdela normalna in poštena. Celo več.
Kot delavec, ki strokovno in dobro opravlja svoje delo, se čutim ponižanega in do skrajnosti razočaranega nad načinom, ki ga ta država, njeno vodstvo in celotna politika izkazuje do javnih uslužbencev. Jezi me, ker 100 dobrih in poštenih posluša očitke in nosi posledice zaradi posameznih barab in lumpov. Jezi me, ker se vse preveč posplošujejo zadeve. Jezi me, ker vsak lahko govori in kleveta vsakega, svojih napak pa ne želi priznati, kje šele za njih nositi odgovornost. Ste opazili, da sem ravnokar začel posploševati, govoriti čez vse in proti vsem in za izrečeno ne bom prevzemal nikakršne odgovornosti. Zgolj iščem opravičilo in zadoščenje, ker sem menda požrešen javni uslužbenec, ki imam menda visoko plačo in hočem še višjo, ki imam ležerno in varno zaposlitev in ne želim razumeti težke finančne in socialne stiske ljudi, ki so se zaradi mojih grehov znašli v kruti življenjski situaciji. Da le banke ostanejo likvidne in se nam zakupljeni košček Grčije stotero obrestuje.
Z upanjem na boljšo prihodnost za vse.