Kot pišejo Finance, bo stroške kampanje spet mogoče preverjati in nadzorovati le za obdobje zadnjih štirih tednov pred volitvami, kolikor traja uradna volilna kampanja in ko je treba v skladu z zakonom vse z volitvami povezane stroške poravnavati s posebnega volilnega računa. Koliko denarja pa organizatorji porabijo pred tem, je skrito v zakonski luknji.
Statistika je točen prikaz netočnih podatkov, pravi pregovor. In statistični pregled financiranja zadnjih lokalnih, parlamentarnih in evropskih volitev kaže, da stranke največ denarja namenijo v tekmo za sedeže v državnem zboru. Višina denarne naložbe pa se na nobenih volitvah avtomatično ne preslika tudi v volilni izid.
Pred štirimi leti so na lokalnih volitvah 67 od 210 županskih foteljev zasedli neodvisni, ne pa strankarski kandidati. Največ županov med strankami, kar 49, je dobila SLS, ki je po finančnem vložku zaostala tako za LDS (17 županov) kot SDS (27 županov). Leta 2008 je največji finančni vložek namenila v parlamentarne volitve LDS, kljub temu pa je omenjena stranka zasedla le pet poslanskih sedežev, toliko kot SLS in SNS, ugotavljajo v časniku Finance.
Nič boljših izkušenj s financiranjem volitev nima NSi, ki je v v parlamentarne volitve vložila še enkrat toliko denarja kot Desus, kljub temu pa ji volilnega praga ni uspelo prestopiti. Zato pa je omenjeni stranki na lanskih volitvah uspelo ohraniti sedež v evropskem parlamentu. Na evropskih volitvah je SDS prepričljivo prehitela SD, prav v obratnem sorazmerju z vloženimi denarnimi sredstvi.
