Na Ptuju smo se srečali v torek, nekaj dni pred današnjim dvobojem v Stožicah z Rafalom Jackiewiczem, v katerem bo branil naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji (verzija IBF). Deloval je neprisiljeno in nenapeto. Po treningu je spil malo pivo (neverjetno hitro), novačil prisotne športnike za dopoldanski nogomet dan kasneje, se pozdravljal s sokrajani in nasploh deloval skrajno vsakdanje.
Ta Mr. Simpatikus res ni izmišljotina. On to je. Človek, ki se ne pretvarja. Mimogrede, je tudi profesor telesne vzgoje. Fakulteto je končal v Novem Sadu. Kako in zakaj tam? Dekan fakultete je bil tudi šef srbskega kluba, za katerega je boksal, in kot del honorarja je vzel plačilo šolnine.
Koliko ste pretekli danes?
Zadnje tri mesece ne vem, kaj je pavza. Danes sem odtekel najmanj v tem tednu. Šest ali sedem kilometrov. Sedaj smo treninge začeli spuščati. Delamo samo še na kilogramih. Vse drugo je narejeno. Kilogrami so stalnica. Mučimo se z njimi gor in dol, na deko.
Svoje telo poznate tako dobro, da točno veste, kaj narediti, da se znebite dekagrama?
Maksimalno se zmotim za 200 gramov.
Kakšno škodo bi si storili, če bi se sedaj pošteno napili?
To bi bila nepopravljiva napaka in do borbe se zagotovo ne bi popravil. Za kakšnih štirinajst dni bi vse skupaj postavil nazaj.
Nekoč niste imeli kompletnega servisa pri treningu. Koliko časa ste bili amater?
Dvanajst let.
Kolikokrat ste pomislili, da bi nehali boksati?
Velikokrat, kajti ni bilo prihodkov, da bi lahko pokrival vsaj stroške.
Boksarji v Sloveniji ste sploh "underground" fantje. Olimpijski komite in te vrste krovne organizacije za vas niso posebej skrbele, kot da ne spadate v to, mar ne?
Prav to bi želel spremeniti, da bi upoštevali enakovrednost športov, kajti v mojih časih smo se morali za vse brigati sami in ni bilo nobene pomoči.
Verjetno ste si želeli na olimpijske igre. Kako blizu oziroma daleč od njih ste bili?
Da, leta 2000 sta mi za normo za nastop zmanjkali dve točki, kar bi v kaki drugi državi pomenilo kvalifikacijo, v Sloveniji pa pač ni.
Če prav razumem, so bile norme za boksarje pri nas strožje?
Če bi bil v kakem drugem športu športnik med 16 v Evropi, bi zagotovo izpolnil normo.
Kako ste sploh postali boksar?
Povsem slučajno. Naključje. Šel sem na trening nogometa, ki je pa odpadel, tam sem naletel na boksarje in tako se je začelo. Pri njih me je pritegnila predvsem človečnost, poštenje, odnos do mene. Dobro sem se počutil med njimi. Posebni ljudje so to. Humani in iskreni. Pri svojem tedanjem trenerju sem tudi živel. Gre za ljudi, ki so na prvem mestu pripravljeni pomagati ne glede na to, kaj imaš.
Boksarji ste znani po tem, da tudi nasploh niste ignoranti. Nemalokrat se pri vas kaže interes za lepe stvari, kot so na primer literatura, poezija, filozofija, kar je sedaj že kar uveljavljen paradoks.
Pri boksu ni prostora za igranje, za postavljaštvo, nerealnost. To se ti slej ko prej maščuje. Tudi pri drugih športih je sicer tako, vendar pa z eno majhno razliko, da pri boksu v tem primeru "fašeš batine".
Ste kdaj doživeli knockdown, da ste se onesvestili?
Sem, vendar pa ne pri boksu, temveč pri kick boksu.
Ste kombinirali obe disciplini?
V nekem obdobju je bilo v boksu zatišje, zato sem praznino nadoknadil s kick boksom oziroma s full contactom, vendar pa je to trajalo vsega eno leto.
Ste se kot otrok oziroma mladenič pretepali?
Nikdar. Morda je to tisto, kar je pri meni najbolj čudno. Nikdar nisem iskal pozornosti s pretepi. Nikdar nisem reševal težav s pretepi. Prej nasprotno. Če bi se moral opisati, se verjetno ne bi nikdar ukvarjal z boksom. Kot sem že dejal, sem v boks prišel zares slučajno. Zame osebno je pretep najnižja raven komunikacije in v bistvu ga razumem kot žalitev.
Kot boksarski laik imam vtis, da je vaša boksarska drža, vaš gard, malodane šolsko pravilen, zelo izdelan in tudi težko prebojen. Kako ste prišli do tega stila?
Vedno sem hotel biti pošten do sebe oziroma dobro fizično pripravljen. To mi je zmanjševalo poškodbe, obenem pa sem razmišljal, da je bolje dati en udarec in nobenega prejeti kot dati dva in enega prejeti. Čeprav je pri boksu neizogibno, da udarce tudi prejmeš, pa jih poskušam zminimizirati. Držim se formule, v kateri se počutim gotovega.
Pa vendar, ali vas je med kariero že zaneslo tudi v pretep, se pravi, da ste opustili svoj taktični pristop?
Da, seveda, velikokrat. Še posebej ko nisem imel dovolj znanja in nisem poznal načina, kako naj pridem do akcije, kako jo naj zaključim ali pač začnem. Sčasoma sem začel dojemati boks globlje, kot celoto, in začel boksati pametneje. Morda bi do tega prišel hitreje, če bi imel v Sloveniji človeka, ki bi mi znal povedati, za kaj gre.
Boksarska scena je bila v Sloveniji vedno marginalna, imam pa vtis, da je po razpadu prejšnje države boks sploh doživel razpad.
Da, precej skromno je. Nekaj ljudi, nekaj trenerjev, pa še ti svoje že itak skromno znanje skrivajo drug pred drugim, namesto da bi ga izmenjevali in skupaj napredovali. Brez prihoda strokovnjakov iz tujine ne bo napredka.
Koliko je resnih trenerjev v Sloveniji?
Glede na želje, ki jih kažejo, bi rekel, da jih celo ni, kajti ne kažejo želje po izobraževanju. Sam bi rad nadaljeval v tem smislu. Načrtujem, da bi v svoj center, ta, v katerem sva, privabil strokovnjake iz tujine.
Rekel bi, da boks v zadnjih dvajsetih letih pestita dve tegobi. Veliko število tekmovalnih različic in pomanjkanje velikih šampionov, na drugem mestu pa seveda konkurenca drugih borilnih veščin, ki so v zadnjih desetih letih doživele veliko popularizacijo.
Verzij je bilo vedno veliko in od nekdaj so res merodajne štiri, medtem ko so vse preostale zgolj prirastki. Treba je vedeti, da se je v času Mohameda Alija in drugih dogajal preporod boksa, vendar je boks danes bistveno drugačen kot v Alijevih časih. Na desetkrat močnejšem nivoju je.
So današnji boksarji močnejši, hitrejši?
Zagotovo, hkrati pa ima boks konkurenco v raznih borilnih veščinah, s čimer se je trg za njegovo prodajo zmanjšal. Včasih je bilo nekaj borcev. Danes ima vsaka država svojega Alija. In danes je nemogoče, da bi en boksar boksal s 3000 borci v svoji kategoriji. No, boks ostaja plemenita veščina in mislim, da ima prihodnost.
Kakšne so pa možnosti oziroma interes, da se na primer med seboj pomerite štirje svetovni prvaki v velter kategoriji?
Interes je, vendar bi moral to nekdo finančno podpreti. Verjamem, da se bo to zagotovo zgodilo. Pri tem je treba upoštevati, da obstaja kakih deset boksarjev v vsaki kategoriji, od katerih je vsak sposoben premagati drugega. To so borbe, v katerih odločajo nianse, kot so na primer, kaj si jedel, kako si spal, kaj si sanjal in podobno.
Recimo, da bi se zgodil turnir štirih?
To je celo znana stvar, vendar pa mora zadaj stati nekdo, ki je to sposoben organizirati.
V nižjih kategorijah so zelo uveljavljeni Južnoameričani. Zakaj?
To so fantje med 170 in 180 centimetri višine in težki okoli 70 kilogramov. Zraven gre še za znanje in temperament. So zelo srčni.
Tudi vi niste brez srčnosti.
Nerad prepuščam stvari naključjem. Nič mi ni bilo podarjeno in iz istega razloga tega ne želim izgubiti. Ne glede na morebitne trenutne okoliščine. Če se pripravljam na borbo, hočem zmagati. Živim od tega in temu primerno se obnašam, čeprav tudi sicer naredim, kar si zadam.
Kateri borec v vaši karieri je bil izrazito težaven in zakaj?
Ni jih bilo malo. Težavne borbe so, kadar si boksarja ne odgovarjata po stilu, ko blokirata drug drugega, in potem to ni niti borba, ki bi bila lepa za gledalce, saj dobijo vtis, da boksarja niti ne znata dosti. To so mučne borbe. In ko boksaš z borcem, ki se izogiba kontakta. Z borcem, ki niti ne zadeva, niti ne prejema udarcev.
Ali obstajajo boksarji, ki izrazito boksajo za statistiko, torej tako, da boksajo za sodnike, ne pa proti nasprotniku?
Seveda, obstaja eno in drugo.
Ali se da preslepiti sodnika za udarec?
Seveda, človeški faktor je tukaj pač odločilen.
Borba z Rafalom Jackiewiczem v Katowicah se mi je zdela nasploh zoprna. Trda scena. Katowice? Poljski težki delavci na tribunah. Neugodno.
Da, turobna scena. Tudi vreme je bilo skrajno slabo, oblačno.
Rafal Jackiewicz se mi zdi borec, ki izziva pretep. Imam prav?
Da, vendar je zelo preračunljiv. Dejansko se ne spušča v tveganja. Ko doseže točko, jo zagrizeno brani.
V čem je drugačna priprava strategije za borbo, če si izzivalec ali če braniš naslov?
Če izzivaš, si bolj obremenjen, če braniš, pa si nekaj že doživel. S strategijami pa je tako, da jo seveda lahko pred borbo narediš, vendar moraš biti sposoben prilagajati jo toku dogodkov v ringu. V mikrosekundi moraš znati preklopiti in začeti znova.
Ko gledam boksarje v kotu med odmorom, zadihane in napete, sem vedno malce sumničav, da sploh lahko zapopadete nasvete, ki jih ponavadi kriči vaš trener. Vse skupaj se mi zdi prevelika norišnica. Kako upoštevate te nasvete?
Zame je zelo pomembno, kaj mi govori trener. On je tisti, ki namesto mene razmišlja, ki opazuje dogajanje s strani, in njegov napotki so zame pomembni.
Ali ste imeli v pripravah na dvoboj z Argentincem ali Južnoafričanom drugačne sparing partnerje kot v pripravah na borbo, ki se bliža?
Da, povsem druge. Sedaj smo imeli sparing partnerje, za katere je značilno, da takoj poskušajo kaznovati tvojo napako.
Ali je tisto spogledovanje tik pred borbo kakorkoli pomembno?
Sam nimam nobenih posebnih prijemov. Niti verbalnih, niti fizičnih. Pomembno je, kaj čutiš v sebi. Načeloma gre za to, da ne pokažeš, ko si v težavah, in da se prav tako kontroliraš, ko si v prevladi. V osnovi sem psihično relativno stabilen. Preveč sem naredil, da bi komurkoli nekaj kar tako podaril.
Ali dosti razmišljate o borbi?
Kaj pa vem. Za nekoga morda preveč, za koga drugega morda premalo. Poskušam čim bolj normalno živeti.
Kolikokrat ste si ogledali borbo iz Katowic?
Mislim, da niti enkrat v celoti. Momente imam v glavi. Boks je šah. Vsaj sam ga tako jemljem.
Koliko je zraven plesa?
Veliko. Gre za koordinacijo gibov in za celoto. Gibanje oziroma ritem je tisto, kar lahko prinaša ali pač odnaša zmago.
Vsi se bojimo "fasati jih", če se izrazim povsem profano. V kolikšni meri je ta moment prisoten tudi v psihi profesionalnega boksarja?
Zadeve so takšne, kot so, a je vse skupaj preprosto. Če imaš nekaj rad in se s tem ukvarjaš z dušo in telesom, niti ne gledaš na to, ali jih boš dobil, čeravno seveda poskušam, da bi jih dobil čim manj. Treniram zato, da bi kontroliral gibe, seveda je borba nekaj drugega, saj zahteva, da se v mikrosekundi odločiš, ali boš napadel ali se boš postavil v obrambo.
Ali v kaki borbi uživate?
V skoraj vsaki borbi uživam. Adrenalin je res visok tik pred začetkom, potem ko borba steče, pa se zadeve unesejo.
Kaj pravite o nogometaših, ki se valjajo za malodane prazen nič in se ob najmanjšem dotiku držijo za obraz, kot da so doživeli brutalen direkt?
Hm, nogomet je pač drugačna igra in vsako igro je treba igrati po njenih pravilih.
Slavna oseba ste. Se je politika že kaj javila?
Hja, da, javljajo se. V teh dneh bi radi vstopnico.