"Kot ena velika delavnica," sem komentirala in špegala, če ni vendarle na kaki steni zalepljena januarska zajčica.

"Saj je delavnica," me je prekinil gospod Janez, "ne morete si misliti, kaj vse prav pride, ko slikam hrano."

"Torej drži, da namesto omake na krožnik dolijete motorno olje, košček torte osvežite z lakom za lase, morsko hrano poživite z glicerinom..."

"Eh! To se je včasih delalo. Zadnjo goro let fotkam samo pravo hrano."

"Pa ne, da ste purist?"

"No, vam bom pokazal, nekaj tega se še zdaj uporablja," je priznal in iz hladilnika potegnil skodelico s tremi kepicami sladoleda. Vsaj videti so bile kot sladoled.

"A ni lepa struktura," se je nasmehnil "sladoledu", ki ga je gospa Jana, njegova soproga, pripravila iz raznih sladkorjev in maščob. "Ampak tale zdrži par ur," je pristavil gospod Pukšič, medtem ko se pravi pod vročimi studijskimi lučmi nemudoma začne taliti.

"Samo eno kemijo uporabljam, nakapljam jo v pivsko peno, da je bolj čvrsta," je dodal. "Sicer pa danes delamo vse natur, ne goljufamo več. Ampak tisto, kar je pri fotkanju hrane najbolj pomembno, je luč. No, pa tudi kompozicija."

Usodno naključje

Puška, kot mu pravijo, že ve; velja namreč za izvrstnega studijskega fotografa, specialista za hrano, ki je s svojimi fotografijami oplemenitil že več kot trideset svetovno priznanih kuharskih knjig, še največ za milansko založniško hišo Bibliotheca Culinaria. Med šestnajstimi knjigami, ki jih je zanje ilustriral, je prejel vrsto nagrad, najbolj laskave pa so gotovo titule Gourmand World Cookbook Award za najlepšo naslovnico in najboljšo profesionalno knjigo ter Gourmet Voice 2005 za Mojstrovine Slovenije, najlepšo kuharsko knjigo na svetu tega leta. Letos se je seznamu, ki ga zanj hrani oblikovalec Žare Kerin, s katerim že lep čas plodno sodelujeta, pridružila še ugledna nagrada red dot za Cubo slaščice in Cubo doma.

A kako se je Portorožan, po izobrazbi arhitekt, znašel med fotografi?

"Ko sem prišel v Ljubljano, sem se takoj vpisal v ŠOLT." Torej v društvo Študentske organizacije ljudske tehnike, ki je bilo v Ljubljani ustanovljeno leta 1960. "To je bila moja velika šola fotografije. Tam sem spoznal Toneta Stojka, Milana Pajka, Dragana Arriglerja, Miška Kranjca, Marjana Smrketa, Tihomirja Pintarja…"

Tistikrat je bila slovenska fotografija drugačna, pravi gospod Janez.

"Ne vem, zakaj," odgovori. "Nismo se šli samo socialo, zelo različne stvari smo delali, vsak po svoje smo iskali motive, gibe, zrna… Po celi Jugi so nas posnemali. Vsi smo se poznali, predvsem pa smo imeli rešpekt do starejših."

"Veste, Slovenija ni tako nedolžna v fotografiji, z določenimi avtorji je kar visoko parirala. Pred vojno, recimo, je izhajala revija Švicarska kamera in mnogokateri Slovenec je bil notri. Dobro serijo ta starih smo imeli, zdaj pa je z digitalno fotografijo vse ratalo pogrošno. Ljudje sploh ne vidijo, samo slikajo! Samo, da je barvica! Ko dam moje slike zraven njihovih, so videti kot mrtve, ker imam aparat s sistemom real colour. Ampak moje slike imajo take barve, kot so v resnici."

Potem nenadoma vstane in odbrzi do digitalnega hasselblada, kjer ga čaka še košček črnega kruha s sirnim namazom. "Samo, da tale kruh zrihtam," se opraviči, "takoj bom, evo, sem že… Čez dve minuti bom čisto fertik… Evo ga!"

"Maska je bila preveč zakomplicirana," skuša pojasniti, medtem ko pogovor zopet speljeva na fotografske začetke. Njegovi so bili fotoreporterski.

"U, jaz sem že pri devetnajstih, dvajsetih začel honorarno na Pionirskem listu, tudi kakšno reklamo sem naredil," začne praviti. "Po vojski sem najprej delal na Zavodu za kulturno dediščino, ampak mi ni preveč dišalo, potem pa mi je enkrat Joco (Žnidaršič, dolgoletni urednik fotografije pri časopisu Delo, op.p.) rekel, pa pridi k nam."

V dvanajstih letih je največ fotografij prispeval za Gospodarski vestnik, pogosto je beležil športne dogodke, često so mu naročili kakšno fotomontažo. A potem se je na stopnicah Nebotičnika pripetilo lepo naključje.

"V prvem nadstropju je bilo takrat Društvo oblikovalcev, kjer sem na stopnicah srečal slikarja Borka Tepino in Olgo Marković."

Ja, tisto Olgo Marković Novak, ki je med drugim deset let kuhala Josipu Brozu Titu in dolga leta bdela nad slovensko protokolarno košto.

"U, tebe pa še nisva vprašala, če bi fotkal hrano, je rekel Borko. Čakaj, čakaj, hrana pa ni hec. Pa, daj, za probo, me je pregovoril in tako sem se lotil fotografiranja Olginih receptov za knjigo Obdonavska kuhinja."

Italijanski art direktor, ki je skrbel za podobo njene knjige, je delo ocenil kot "niti ne tako slabo", Janezu pa je poslal deset posnetkov in predlagal, naj poskusi z drugačnim pristopom.

"Po tistem ni bilo treba nobene kontrole več," se spomni, "z Olgo sva knjigo dokončala sama." Pravzaprav jima je pomagala še Janezova žena, ki se je iz medicinske delavke prelevila v stilistko, danes je njegova nepogrešljiva prva asistentka.

"Olga jo je povabila, naj vodi evidenco, ker smo imeli več kot šeststo posnetkov hrane, ampak potem brez Jane ni hotela več delati."

In še preden mi uspe pobarati, ali je tudi njemu velika opora, se spomni stare anekdote.

"Ko sva z Olgo delala prvo knjigo, je bila med recepti tudi kečiga, donavski jeseter, ki ga pri nas ni bilo za dobiti, zato je prosila svojega prijatelja v Beogradu, da ji nekako pošlje eno kečigo. In čez par dni, sredi poletja, jo je v škatli prinesel poštar. Takole jo je nosil," pokaže z razprto roko. "Veste, kaj je to, riba v škatli sredi poletja?!"

"Ste jo fotografirali?"

"Ah, kje pa! Saj ni bilo nič za fotkati, vsa je razpadla."

Medtem ko jima je krapa, ki je na balkonu zmrznil, uspelo oživiti.

"Olga ga je dala v banjo, natočila veliko vode in krap je čez nekaj časa začel plavati. Še malo prej je bil kocka ledu!"

Zatem sta z gospo Olgo naredila še mnogo knjig, samo za hrvaško tržišče jih je bilo kakih dvanajst, točnega števila se Puška ne spomni. "Mogoče Jana ve, jaz si nič ne zapomnim."

Bog za slike

Da je steklo sodelovanje z založbo Bibliotheca Culinaria, gre zahvala Antonellu Pessotu, lastniku podjetja Jolanda de Colo, ki ga med restavracijami višjega ranga cenijo kot izvrstnega dobavitelja, in Slavku Adamljetu. Slednji je kot chef restavracije Maxim na jedilnik uvrstil gosja jetra z mandlji, ki so Pessota med obedom v prestolnici povsem očarala.

"Uf, je rekel, šefa mi pripeljite. Ampak Slavko je bil takrat na kuharski olimpijadi v Berlinu," začne štorijo naš mojster. "Zanimalo ga je, če bi lahko dobil recept. Ko mu je natakar prinesel knjigo Kuhinja Slovenije, je Antonello rekel, o, jaz bi pa tega fotografa. In tako so mu dali mojo cifro. Potem sem šel k njemu, da sva se zmenila, kakšno knjigo hoče imeti, v mislih je imel novoletno darilo za najboljše stranke. Zanjo sva prepotovala vso Italijo, od severa do juga, v kakih petdesetih najboljših restavracijah sva jedla."

In ker je bila knjiga med gurmani prava mala uspešnica, jo je gospod Pessot s pomočjo omenjene milanske založniške hiše ponudil širšemu bralstvu.

"Dodali so še nekaj svojih kuharjev in ko so knjigo izdali, so začela deževati naročila."

Čudno je, mu rečem, da med vsemi temi kupi knjig ni ene, ki bi zaobjela njegov fotografski opus.

"To pa res! To je edina stvar, za katero mi je žal. Pa sem jo enkrat skoraj že naredil, z Liculom sva imela idejo za naslovnico… No, pa ni bilo nič, še spiska nagrad nimam, kaj šele spletne strani! Ampak bom, bom, zdaj mi bo Žare oblikoval spletno stran."

Neločljivi član ustvarjalnega dvojca trdi, da je Puška nedvomno najboljši fotograf kulinarike v Sloveniji in eden najboljših na svetu.

"Je res mojster luči, kar je po mojem ključni element dobre fotografije," meni Žare Kerin, "obenem pa se nenehno tehnično izpopolnjuje in raziskuje."

Zato Janez veliko bere, trenutno ga navdušuje Umetnost preprostosti. "Sicer pa imam na vsaki poti s sabo pet kil knjig. Jana vozi, jaz pa berem."

Tudi zato je imel Žare v začetku njunega sodelovanja "velik rešpekt do njegovih fotografij" in je pri oblikovanju pazil, da jih je "čim manj obremenjeval z nepotrebnimi grafičnimi elementi".

"In tako je kmalu to postal najin razpoznavni slog. Ponosen sem na vse skupne projekte, mogoče na tiste starejše malenkost bolj, saj so nastajali v tehnično težjih pogojih. Sicer pa mi je užitek delati z njim, saj podobno razmišljava o estetiki v vidnih komunikacijah."

Toda vse vendarle ni šlo kot po maslu, sem in tja se jima je pripetila tudi kakšna katastrofa.

"Poglejte tole knjigo," pokaže fotograf na delo z naslovom Sapori e colori delle Marche. "Pri tej knjigi sem se skregal na mrtvo! Skoraj sva jokala, ko sva jo videla! Nekdo, ki hodi po terenu, bo razumel. V parih mesecih sem moral poiskati vse te motive, lovil sem jih zjutraj, zvečer… Potem pa tole! Zelena ni zelena, zelena je rjava. Škampi so namesto oranžni rjavkasti, rdeče pa črne je toliko, da ne vem, kaj so delali. Groza!" se je hudoval nad slabo stiskanim izdelkom.

Ko so mu pred svečano predstavitvijo v Anconi, kjer se je zbralo veliko deželnih čelnikov, knjigo potisnili v roke, ni jokal, ampak kričal.

"Čakaj malo, sem rekel, a tole naj pohvalim? Pa mi je organizator rekel, pa kaj si ti, Bog? Za moje slike, ja!"

Kot staro vino

Za božanske veljajo tudi honorarji, ki jih fotografi hrane zaračunavajo naročnikom, a gospod Pukšič pravi, da vendarle ni tako.

"Ravno pred kratkim sem dokončal eno knjigo za De Cecco, ki velja za najboljšega proizvajalca italijanske pašte. Z Jano sva se spet peljala od severa do juga Italije in jedla v vseh ta boljših restavracijah z dvema ali tremi Michelinovimi zvezdicami. Če preračunam, koliko sem porabil za bencin, spanje in tako dalje, bova ugotovila, da sem plačan kot kakšen varnostnik."

"Menda ni tako hudo?"

"Imam ogromno dela, ampak nobeden več ne plačuje kot nekoč. Pa stroški, stroški so astronomski! Samo tale studio me stane kakih štiristo evrov na teden. Da o tehniki sploh ne govorim…"

Oprema je pesjansko draga, pridoda. "Vsaka tri, štiri leta moram zamenjati računalnik. Ampak moj prenosnik ne stane tisoč evrov, ampak štiri."

Kaj pa hasselblad, stane veliko? "Preveč!"

Bržkone si tudi naročniki njegovo delo predstavljajo kot nekaj enostavnega: pritisneš, malo fotošopiraš, pa je.

"S tem se sploh ne obremenjujem. Vsak, ki ima pet minut, se vtakne v fotografijo! Kako naj ljudem, ki nimajo znanja, razložim, kaj je dobra kompozicija, zakaj je ta luč boljša od tiste in tako dalje? Veste, zunaj hrano fotografirajo ljudje, ki imajo izkušnje. Tudi sam sem opazil, da sem hrano začel po petdesetem veliko bolje fotografirati kot prej. Biti moraš kot staro vino. To moraš imeti v sebi. Če tega nimaš… Glejte, če imaš voljo, boš vedno naredil spodobno fotko, ampak s takim izdelkom ne boš skočil višje gor."

S tem, da je kar nekaj projektov naredil zastonj ali v zameno za kakšen karton vina, se nerad hvali.

"E, saj ni kaj praviti… Za slovenske vinarje naredim vsako leto skupinski portret, tako, ker so mi fajn. Zato pa imam vse te škatle vina," se nasmeji in z nogo potrka po kartonu.

Kaj pa tista knjiga, ki sta jo s slavnim kuharjem Heinzem Beckom, chefom s petimi Michelinovimi zvezdicami, alfo in omego La Pergole, najboljše rimske, če ne italijanske restavracije, naredila brezplačno?

"To je kuharska knjiga za srčne bolnike, luštna stvar, zelo asketska knjiga, likovno zelo dodelana. Pri nas ponavadi za bolnike dobiš eno tako skripto."

Je njuna peta knjiga, šesta je v pripravi, "malo drugače" jo bo oblikoval kdo drug kot Žare.

"O tem vam ne morem še nič povedati, no, lahko vam dam iztočnico - pametni gurmani živijo dlje. Fotografije pa bodo tokrat humorne. No, ne humorne, kako naj rečem… Recimo, namesto prstov bodo jastogove klešče, pa take."

Spet nekaj tistega znamenitega Puškinega stila.

"Poglejte vse te knjige, a se vam zdijo iste? Saj se vidi, da gre za isti stil, ampak vsaka je malo drugačna."

A vendar, ko nekdo reče, naredi tako, kot dela Puška…

"Ma, sploh se ne sekiram. Veste, v Italiji veljam za trend makerja, pogosto me kliče lastnik Bibliothece Culinarie, glej, spet te kopirajo. Ampak, takšen je svet."

Tisti spletni je fotografijam jedače najbrž naredil še največ škode.

"Joj, včasih se tako nasmejem, ko berem nasvete, kako je treba fotkati hrano! Veste, krožnik mora biti čim bolj enostaven, gladek, da samo malo nakaže sence, nič drugega. Nobenih kranceljčkov pa raznih prtov pa ne vem kaj še vse. Pa ploskve niso fajn, kot recimo kakšna solata."

In katero košto je najtežje slikati?

"Ma, nič ni težko. No, s kakšnim golažem se že malo mučiš. Ali recimo s pašto, testenine so neatraktivne, težko jih je postaviti."

"Ampak, saj pravim, štos je v luči," pravi fotograf asket, ki prisega na zdravo prehrano, a se kljub temu rad masti v kaki dobri Michelinovi oštariji, v Podalpju pa še najraje z Urbanom Demšarjem ali v restavraciji Janeza Bratovža.

"Hrano moraš imeti rad. Če nimaš rad hrane, ne moreš narediti dobre fotke."