Skandinavske države so v začetku devetdesetih let zapadle v hudo finančno in gospodarsko krizo, po obsegu zanje še hujšo od sedanje. Da so se lahko izvile iz krize in zagotovile dolgoročno vzdržnejše financiranje storitev socialne države, so morale nekoliko oklestiti socialne storitve, uvesti bolj prožen trg dela, uvesti voucherje in minimalne šolnine za študij ter dvigniti upokojitveno starost na 65 oziroma 67 let. Podobno je naredila Nemčija sredi tega desetletja, zarezala je v preveč razbohotene socialne storitve, uvedla bolj prožen trg dela (Hartz-IV) in povišala upokojitveno starost.

Ni šlo drugače, sicer bi se sesuli proračuni, za njimi gospodarstva in z njimi socialna država. Za mnoge posameznike je to na kratki rok pomenilo boleče spremembe, kajti vedno boli, ko ti nekdo preneha dajati nekaj, kar se tebi zdi samoumevno. Toda skandinavske države in Nemčija so desetletje ali dve kasneje prav zaradi teh reform še vedno gospodarsko najbolj uspešne, tehnološko najbolj inovativne in socialno najbolj prijazne države v Evropi.

Naši sedanji vladi lahko očitamo marsikaj. Na tem mestu bom izpustil vse popularne očitke o neučinkovitosti, ki se odražajo tudi v njeni rekordno nizki javni podpori. Jaz ji očitam le, da je na svetovno gospodarsko krizo reagirala kot kura brez glave in s tem še podvojila težave za slovensko gospodarstvo. Lahko ji očitamo marsikaj, toda ne moremo ji očitati pomanjkanja poguma pri oblikovanju sedanjih reformnih ukrepov. Racionalizacije v zdravstvu in znižanje plač v javnem sektorju so kratkoročna nujnost, sicer sploh ni več mogoče sestaviti proračuna. Uvajanje večje prožnosti na trgu dela je nujno za spodbujanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, da bo lahko financiralo socialno državo tudi v bodoče. Omejevanje rasti javnih izdatkov z uvedbo fiskalnega pravila in pokojninske spremembe na čelu z dvigom upokojitvene starosti pa so nujnost za vzdržnost javnih financ na dolgi rok.

Ob teh dolgoročno usmerjenih reformnih ukrepih pa vlada ne bi smela pozabiti na dvoje. Prvič, da mora za spremembe pridobiti tudi podporo javnosti. To lahko naredi najprej z boljšim komuniciranjem, zakaj se sprememb sploh loteva in kako bodo spremembe vplivale na blaginjo vseh nas v prihodnje. Nato pa z lastnim zgledom, z racionalizacijo državne uprave, ukinjanjem agencij in združevanjem ministrstev. In drugič, na spoznanje, da bo breme socialnih izdatkov na kratki rok in javnega dolga kot deleža v BDP na daljši rok najlažje znižala, če ji bo uspelo spodbuditi gospodarsko rast. Tukaj sta največji težavi še vedno kreditni krč v bankah in šibko domače povpraševanje. Glede prvega bo vlada končno morala sanirati bančni sistem, kjer mimo privatizacije in prevalitve bremena slabih bančnih kreditov na zasebne lastnike ne bo mogla. Pri drugem pa se bo morala oprijeti železnega recepta in pospešenih vlaganj v velike energetske in infrastrukturne projekte, financirane z zasebnim kapitalom.

Bilo bi seveda bistveno lažje, če bi vse te reforme, ki jih je vse po vrsti imela v svojem programu, uresničila že prejšnja vlada. Toda dejstvo je, da nam je takrat šlo predobro in ni bilo dovolj pritiska za uvajanje sprememb. Kot v večini drugih naštetih držav nas je v reforme pritisnila šele huda gospodarska kriza. Toda cenim, da je ta vlada te probleme prepoznala in se jih lotila reševati. Kljub nepopularnosti teh sprememb v javnosti in kljub zavedanju, da s temi reformami ne more zmagati na naslednjih volitvah. Morda bo javnost te zasluge za dolgoročno ohranitev socialne države prepoznala šele čez desetletje. Verjetno jih tudi nikoli ne bo nagradila na volitvah. Toda vlado izberemo za to, da kompetentno poskrbi za prihodnost države, in ne za lepotna tekmovanja. Upam, da bo vlada - zdaj ko je našla smer - vztrajala pri prvem kurzu.