Čilska javnost je zelo občutljiva za dogajanja v rudnikih, saj gre za rudarsko državo, ki je največja proizvajalka bakra na svetu, zato je novica, da so rudarji živi, sprožila val silnega navdušenja med prebivalci, ki so v nekaterih mestih preplavili ulice, mahali z zastavami iz vozečih avtomobilov in glasno hupali. Radostno vest je pred kamerami in svojci rudarjev prebral predsednik države Sebastian Pinera, ki se je tistega dne slučajno mudil na kraju dogodka. Pred tem so reševalci že skoraj obupali in le redki so še verjeli, da bodo našli rudarje žive. Eden med njimi, Eduardo Guerra, je za lokalne medije povedal, da mu je poskočilo srce, ko je izvlekel vrtalnik iz 700 metrov globine in zagledal rdeče obarvano konico. Na njej je bil z elastiko pritrjen listič. Nekateri so menda ob tem odkritju zaploskali, drugi zajokali, minister Golborne pa je objel najbližjega delavca.

Zahtevno reševanje

Reševanje se je pod vodstvom ministra Golborna in rudarskega inženirja Andresa Sougarreta pričelo takoj po nesreči, sprva skozi vhodno rampo v rudniku, ki se cikcak spušča v globino, a so po desetih dneh odnehali zaradi količine materiala, ki bi ga morali odstraniti, ter nestabilne, sedemsto tisoč ton težke skale, na katero so naleteli. Ker je na reševalce prežala smrtna nevarnost, so se skupaj z Golbornom in Sougarretom odločili nadaljevati s sondiranjem v smeri zasilnega zaklonišča. Ta odločitev je sprožila negodovanje med zasebnimi rudarji, imenovanimi pirquineros, ki kopljejo rudo na majhnih nahajališčih. Zagrozili so, da se bodo spustili v rudnik in se sami poskušali dokopati do svojih stanovskih kolegov. A Golborne ni popustil in s policijo jim je preprečil dostop do rudnika.

Medtem je Sougarret z ekipo rudarjev poskusil s hitrimi sondami prodreti v globino, a so te zgrešile cilj. Iz tujine je nato naročil počasnejše vrtalne stroje, ki jih usmerjajo GPS-naprave, a ko so dosegli pričakovano globino, je ugotovil, da so geološke karte, ki so mu jih priskrbeli lastniki rudnika, netočne. Vendar se ni vdal malodušju. Sklical je skupino geologov, ki so mu pomagali, da so prejšnjo nedeljo končno določili prostor, kjer se nahajajo pogrešani.

Prvo 15 centimetrov široko vrtino, ki so jo izvrtali s temi stroji, so takoj zavarovali, da se ne bi zasula zaradi nestabilnega terena ali morebitnega potresa. V sredo so se v Atacami zatresla tla, na srečo brez posledic. Po vrtini so nato v posebnih kapsulah, ki jih imenujejo palomas (golobi), rudarjem v zaklonišču spustili vodo, obogateno z minerali, glukozo, zdravila, kisik ter avdio in video naprave, prek katerih so v stalnem stiku z njimi. To spuščanje po nekaj manj kot 700 metrov globoki vrtini je trajalo kar dve uri. V ponedeljek in torek sta se do zaklonišča prebili še dve sondi; prva vrtina zdaj služi za pošiljanje hrane, druga za komunikacijo in tretja kot prezračevalni dimnik, je povedal Andres Sougarret.

Naslednji korak je kopanje širše vrtine ali rova, po katerem bodo rudarje izvlekli na plano, kar pomeni dolgotrajno in izjemno zahtevno delo, ki ni brez tveganj. Včeraj ali danes naj bi začeli vrtati z drugo vrsto vrtalnika (tip strata 950 južnoafriške izdelave). Sprva naj bi izvrtali 35 centimetrov široko vrtino, ki jo bodo nato razširili na 66 centimetrov premera, kolikor meri človek prek ramen, in skoznjo poskušali izvleči vseh 32 čilskih in enega bolivijskega rudarja. Vendar lahko na dan napredujejo največ za 10 do 15 metrov, kar pomeni, da bo reševalna akcija trajala dva do tri mesece, je sporočil minister za rudarstvo. Druge alternativne rešitve bi zahtevale še več časa, kopanje novega rova bi trajalo najmanj leto dni.

"Upamo, da nas boste potegnili iz tega pekla"

Po 17 dneh v podzemlju, v temi, zatohlem zraku, nasičenem s prahom, in pri temperaturi 35 stopinj Celzija, je zdravstveno in psihično stanje rudarjev presenetljivo dobro. "Imeli so dobro predstavo o času, dnevih in urah," je po pogovoru z njimi ocenil Sougarret. Na vprašanje, kaj najbolj potrebujejo, je en od rudarjev dejal: "Hrano in zobno ščetko." Šef izmene, 54-letni topograf Luis Urzua, ki je med ujetimi rudarji, je Golborna povprašal, ali so sodelavci, ki so zapuščali rudnik, ko se je ta začel rušiti oziroma so se skale zaradi pritiska raztreščile, preživeli. Ministrov pritrdilni odgovor je med njimi sprožil ovacijo.

Urzua, ki je postal tudi neformalni vodja zasutih rudarjev, je pojasnil dogajanje: "Hrib se je začel rušiti ob 13.40… Ves prostor je bil poln prahu, tako da štiri ali pet ur nismo mogli videti ničesar, niti v kakšnem stanju smo bili. Kasneje smo videli, da smo ujeti zaradi ogromne skale, ki je zaprla rov." Rudarji so se najprej poskušali prebiti skozi jašek za prezračevanje, ki vertikalno seka vseh osem kilometrov vhodne rampe, speljane v cikcak liniji. Tam nekje bi morala stati rešilna lestev, a je ni bilo. Rudarjem se je uspelo povzpeti okoli 400 metrov do nivoja 235, vendar so nato ugotovili, da ni izhoda. Dva dni zatem se je prezračevalni jašek zrušil.

Ostalo je kakih dva kilometra rovov. V zaklonišču za nujne primere je bilo hrane za tri dni. Urzua je porabo hrane racionaliziral tako, da je vsak dobil košček ribe iz konzerve, košček konzervirane breskve ter nekaj požirkov mleka vsak drugi dan. Vode so imeli dovolj. Določil je prostor za spanje, drugega za bivanje in prehranjevanje in tretjega za opravljanje osebnih potreb. Ponoči spijo izmenično, da lahko budni opozorijo speče, če bi prišlo do vnovičnega rušenja. V pogovoru s predsednikom države ga je Urzua zaprosil: "Naj vsa država drži pesti, da nas čim prej rešijo iz tega pekla."

Najtežje bo ohraniti psihično stabilnost

Pinera po posvetovanju z zdravniki in psihologi rudarjem ni povedal, da bo reševanje dolgotrajno, naporno in negotovo, a tudi lagal jim ni. Rekel je, da se to ne more zgoditi pred praznovanjem dneva osvoboditve 18. septembra, na kar so rudarji odvrnili, naj jim pošlje vsaj steklenico vina. Resnico jim je kasneje povedal Golborne, odgovorili so mu, da so sposobni zdržati tudi dlje. Ministrstvo za zdravje je medtem že sestavilo multidiciplinarno skupino, ki pripravlja razne aktivnosti za rudarje, da bi jim olajšali življenje pod zemljo in preprečili tipične patološke pojave ob takih situacijah. "Ko je v igri preživetje, ostane skupina združena. Kasneje lahko pride do sindroma, imenovanega meduzin splav, ko se lahko med sabo začno napadati ali ubijati," razlaga francoski psiholog Henry Vaumoron.

Psihologi bodo zato poskušali z izvajanjem določenih rutinskih dejavnosti, da ublažijo čustvene udarce. Ena takih je stik z družinami, ki kampirajo blizu rudnika. Ko se bodo navadili na rutinsko dejavnost, bodo začeli s fazo razvedritve. "Poskušali jih bomo pripraviti do petja, kartanja, da pripravijo gledališko predstavo, vse z namenom, da ne zgubijo svoje skupinske kohezije," pravijo strokovnjaki. Zdravnica Paula Newman, ki vodi to strokovno skupino, pravi, da imajo rudarji "mnogo manj zdravstvenih težav, kot smo pričakovali". Minister za zdravstvo Jaime Manalich pa je povedal, da imata dva med rudarji medicinsko znanje, "kar je velik zaklad v tej situaciji". Potrdil je, da je zaprosil ameriško vesoljsko agencijo NASA za pomoč, ker "je situacija rudarjev podobna tisti, ki jo doživljajo astronavti, ko so več mesecev v vesolju". NASA je že dala pozitiven odgovor.