No, pa je uradno - pred Kitajsko so le še Združene države Amerike. Kaj to pomeni za Kitajsko?

Vse skupaj zgolj kaže na dejstvo, da je kitajska ekonomija v vzponu. Njena moč se veča, in to smo pričakovali vse od leta 1978, ko je Deng Xiaoping začel uvajati reforme, ki so Kitajsko in njeno gospodarstvo odprle tujemu tržišču.

Toda objavljeni podatki se nanašajo samo na prvo četrtletje letošnjega leta. Menite, da bo Kitajska obdržala prednost tudi konec leta?

Vsekakor. Stopnja rasti BDP na Japonskem je v drugem četrtletju dosegla zgolj 0,4 odstotka, na Kitajskem pa je bila kar 10,4-odstotna. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bila letna stopnja rasti kitajskega BDP v povprečju 8-odstotna, domnevam pa, da povprečna japonska stopnja rasti BDP ne bo dosti višja, kot jo imajo zdaj.

Po objavi novice so zahodne medije preplavile različne teorije o tem, kaj se dogaja in kako je Kitajski sploh uspelo premagati Japonsko. Večina strokovnjakov in analitikov meni, da je temu, da se je Kitajska zavihtela na drugo mesto, botrovalo bolj dejstvo, da je japonsko gospodarstvo v zadnjem času nazadovalo, kot pa premoč kitajskega gospodarstva.

Jasno je, da je japonsko gospodarstvo nazadovalo, predvsem zaradi dviga vrednosti valute v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Vendar je kitajska ekonomija v zadnjem času resnično močna, tako da moram priznati, da je kitajska premoč posledica obeh dejstev.

Pa vendar, kako je mogoče, da je postalo kitajsko gospodarstvo tako močno ravno v tem izredno težkem času, ko se države spopadajo se z gospodarsko krizo, upadom delovnih mest, finančnim primanjkljajem? Kje je skrivnost?

Kitajska ima ogromen domači trg, ne smete pozabiti, da nas je kar 1,3 milijarde. Dokler bo naša valutna politika ostala takšna, kot je, bo naš trg samozadosten. Res je, da je izvoza ravno zaradi finančne krize manj, vendar imamo še vedno domači trg, ki je neprimerljiv s katerimkoli trgom na Zahodu. V bistvu smo obrnili metode gospodarjenja: prej smo vse naše izdelke izvažali na tuje trge, zdaj pa te izdelke kupujemo sami. V drugih državah to zagotovo ne bi šlo, ravno zaradi majhnosti domačih trgov.

Ena od teorij zahodnih medijev je tudi ugibanje o tem, koliko so kitajski makroekonomski podatki sploh zanesljivi. Govori se, da je kitajski BDP bolj stvar ugibanj kot pa resna statistika.

Ah, številke so seveda pravilne, o tem ni dvoma. Imamo vendar centralni statistični urad in raziskovalne skupine po vsej Kitajski, ki zbirajo te podatke. Tega si zagotovo nismo izmislili.

Kaj pa "kitajski skriti zakladi"? Po nekaterih podatkih naj bi ljudje imeli doma za kar 1,4 bilijona ameriških dolarjev, kar je tretjina kitajskega BDP.

Temu pri nas pravimo valutni depoziti prebivalstva. Ljudje imajo shranjen denar za hude čase, saj naš sistem socialnega varstva še ni najbolj razvit, zato ljudje kopičijo denar za primer nesreče, bolezni, smrti v družini. V prihodnje bo vedno več socialne varnosti in ljudje bodo lahko ta denar zapravili za druge stvari in jim ga ne bo treba shranjevati. Ko bo naš sistem boljši.

Večina teh sredstev, kar osemdeset odstotkov, naj bi vendarle pripadala ravno bogatim Kitajcem, ki namenjajo denar za luksuzno potrošnjo.

To je bolj vprašanje porazdelitve prihodka. Večina spravlja ta denar za varno prihodnost, tisti, ki imajo večje prihodke, pa ga seveda zapravljajo za luksuzne stvari.

V letih od 2000 do 2009 je delež domače porabe v BDP padel kar za deset odstotkov. Lani je bil zgolj 36-odstoten, kar je morda celo najmanjši zabeležen delež sploh. Kako je to mogoče? Vemo namreč, da so Kitajci veliki potrošniki, kako je lahko potem delež porabe v BDP tako nizek?

V preteklih letih, še posebej od leta 2005, je Kitajska postajala vedno bolj odvisna od investicij. To je vodilo do določenih težav, saj nismo najbolje uravnotežili investicij in potrošnje. Z drugimi besedami, preveč smo investirali in ne dovolj porabili. Ostalo nam je preveč presežkov. In zato je delež porabe v BDP nizek. So pa investicije le ena od treh kočij, ki vlečejo naše gospodarstvo naprej. Druga je, da že od leta 1998 širimo domače potrebe in potrošnjo, tretja kočija pa sta seveda uvoz in izvoz.

Kako lahko povprečen Kitajec zasluži manj od povprečnega Albanca? Skeptiki pravijo, da je kitajski BDP bolj ko ne papirnati tiger, da je tako visok zgolj zaradi številčne populacije.

Če pogledamo na vse skupaj z vidika paritete kupne moči, potem je Kitajska zagotovo druga najmočnejša gospodarska velesila. Vse od leta 1978 je razvoj kitajskega gospodarstva izboljševal življenje večine Kitajcev. Ne le v smislu izobrazbe, boljši življenjski standard se danes vidi tudi v tem, da ljudje kupujejo avtomobile, potujejo, uživajo v svojih življenjih. Je pa res, da so se v tem obdobju seveda pojavili tudi problemi, kot je na primer problem porazdelitve prihodka, kar pa se dogaja povsod po svetu. Predsednik Hu Jintao poziva k vzpostaviti harmonične družbe. Vsi bi morali uživati sadove gospodarskega razvoja, vendar zaenkrat temu seveda še ni tako.

Če smo že pri avtomobilih. Prodaja vozil je v lanskem letu poskočila, kar naj bi bil po kitajskih analizah znak, da se je zgodil premik v potrošnji kitajskih gospodinjstev. Skeptiki pa so prepričani, da so še največ k temu prispevale vladne subvencije.

K temu sta prispevala oba razloga. Zaradi finančne krize različne države uporabljajo različne metode za pospeševanje potrošnje. Nekatere so med ljudi razdelile kupone, druge so se odločile za subvencije, spet tretje so zmanjšale davke. Vse te stvari počnejo zato, da bi ljudje več zapravljali, seveda. Če povečajo prodajo, bodo povečale zaposlenost in proizvodnjo, kar bo pripomoglo k izboljšanju finančne situacije. Ne vem, kaj bi bilo narobe s subvencijami. Če pogledamo širšo sliko, moramo v prihodnosti pač povečevati potrošnjo in investicije, preprosto.

Kitajski namestnik premierja Li Keqiang pa vendarle pravi, da bo dolgoročna odvisnost od investicij in izvoza povečevala nestabilnost gospodarstva.

Strinjam se, da bomo, če bomo proizvajali preveč stvari, torej več, kot jih lahko porabimo, morali razmišljati o izvozu v tuje države. Vendar moramo predvsem poskrbeti, da bodo vse tri kočije, o katerih sem govoril prej, v uravnoteženem sorazmerju.

Je naraščajoča urbanizacija na Kitajskem eden od vzrokov za povečanje kitajskega BDP?

Urbanizacija in BDP sta v premem sorazmerju, sta soodvisna. Urbanizacija poveča zaposlenost in produktivnost na določenem območju, kar pomeni, da se bo povečal tudi BDP, to pa za sabo potegne potrebo po novih območjih razvoja. Vrtita se v krogu in si pomagata.

Po nekaterih izračunih naj bi Kitajska v prihodnjih dvajsetih letih s prvega mesta izrinila ZDA in postala najmočnejša gospodarska velesila sveta. Menite, da je to mogoče?

To so zgolj ugibanja. Če bo Kitajska v naslednjih dvajsetih letih obdržala 8-odstotno rast BDP in trajnostni razvoj gospodarstva, bi lahko premagali ZDA. Predvsem moramo poskrbeti za izobrazbo, znanost in tehnologijo. Vendar zgolj to, da bodo naše številke višje od ameriških, po mojem mnenju ni tako pomembno. V dvajsetih letih bodo kitajske številke zagotovo višje od ameriških, toda ko jih bomo razdelili med celotno kitajsko prebivalstvo, bodo še vedno nižje od ameriških. In Kitajska bo še vedno obravnavana kot država v razvoju.

Kitajsko na Zahodu pogosto omenjajo kot "nevarnost z vzhoda".

Ta terminologija je še iz časa hladne vojne in čas bi že bil, da se jo preneha uporabljati. Ne moremo več razmišljati na tak način, že zato ne, ker se brišejo meje resnične identitete podjetij. Na primer, če ima tuje podjetje svojo podružnico na Kitajskem, je dejanska identiteta podjetja, ravno z vidika BDP, nejasna. Lep primer je podjetje Shell, za katerega zelo težko ocenimo, čigavo je, njegov dobiček pa gre v vsakem primeru Kitajski. Ko Kitajska računa svoj delež BDP, vključi tudi dobiček vseh podjetij na Kitajskem, pri čemer je vseeno, ali je to podjetje evropsko, ameriško ali kitajsko. Enako velja tudi obratno, dobiček kitajskega podjetja na primer v ZDA bo šel njim. Ko tuje podjetje odide iz Kitajske, naš BDP zagotovo ne ostane enak. Vse svetovne države so odvisne druga od druge, zato je razmišljanje, da je Kitajska nevarna, staromodno in neprimerno.

Pa vendar, strokovnjaki z Zahoda vidijo kitajsko politiko izvoza kot glavni vzrok za neravnovesja v globalnem trgovanju.

Zahodne države podpirajo teorijo svobodne konkurence ravno zato, da povečujejo učinkovitost gospodarstva. Če pogledamo z vidika globalnega gospodarskega povezovanja, je jasno, da bi vsaka država morala podpirati svobodno konkurenco in se čim manj vmešavati v trg, saj ravno to škoduje ekonomskemu razvoju. Po finančni krizi so ZDA vodilna država v posegih na trg, menim celo, da je njihovo vmešavanje največje doslej. Lotili so se celo tiskanja novega denarja, da so lahko investirali v določena ameriška podjetja.

ZDA pritiskajo na Kitajsko, naj poviša vrednost kitajskega juana v primerjavi z ameriškim dolarjem, kar naj bi jim pomagalo pri zmanjšanju naraščajočega trgovinskega primanjkljaja v izmenjavi s Kitajsko. Doslej je Kitajska dovolila le manjše spremembe v deviznem tečaju. Se bo to spremenilo? Bo Kitajska pomagala ZDA?

Kot sem že poudaril, je v duhu globalnega gospodarskega povezovanja nujno, da države med seboj sodelujejo, saj se vedno bolj potrebujejo. Vendar, poglejmo zgolj japonski primer. Japonska je povišala vrednost svoje valute, kot je želela Amerika, ki je od tega seveda imela korist, japonsko gospodarstvo pa je začelo nazadovati. Zdaj ameriški senat pritiska na Kitajsko, naj stori enako. Pred desetimi leti je bilo razmerje med kitajskim juanom in ameriškim dolarjem 8,2 proti ena, zdaj je približno 6,8 proti ena. Tu je seveda prišlo do vladnega vmešavanja z obeh strani, to je jasno, zagotovo pa je tudi, da bo, če bo prišlo do prehitrega zvišanja vrednosti valute, to v prihodnosti škodilo obema državama. Lahko vam ponudim ekstremen primer: če bi prišlo do tega, da bi bil devizni tečaj ena proti ena, bi to pomenilo, da bi kitajski profesor zaslužil več, kot zasluži profesor v ZDA, kar bi povzročilo beg možganov na Kitajsko in Amerika bi izgubila talentirane ljudi ter intelektualce, ki pa so za razvoj države vsekakor najbolj pomembni. Menim, da Kitajska ne bo šla po poti Japonske.

Pa vendar strokovnjaki ocenjujejo, da bo kitajska zgodba podobna japonski. V osemdesetih letih se je Japonska zdela nepremagljiva, zdaj pa nazaduje.

Kitajska ne bo končala kot Japonska, zagotovo, saj imamo drugačen družbeni sistem. Kitajska vlada lažje nadzoruje trg, Japonska pa je, kot rečeno, storila napako z povišanjem vrednosti svoje valute. Ekonomiji sta osnovani na različnih stvareh, kitajska vlada ima večjo moč prilagoditve trga.

ZDA in Japonska sta kapitalistični državi. Kitajska to za zdaj še ni, za nas je Kitajska še vedno socialistična država. Tudi zato je njena prihodnost pomembna za druge države. Želijo vedeti, ali bo Kitajska šla po poti, po kateri želijo, da gre, in ali bo počela stvari, ki jih od nje pričakujejo.

In? Ali jih bo?

Ne.

intervju