Njegov tempo je narekovala družbenoekonomska tranzicija, tako da uspelost "države Slovenije" merimo predvsem ob njenih učinkih in učinkovitosti. Če izprašamo o tem državljansko mnenje, bo verjetno optimizem prvih let zamrznil pesimizem zadnjih let, ko je tranzicija v svoji končnici razkrila tudi svoja stranpota in brezpotja. Socialna ogroženost znatnega dela prebivalstva, gospodarska korupcija, ki kot taka niti ni pripoznana, občutki izključevanja in brezpravnosti ter že precej izčrpana državna blagajna so omajali zaupanje v delovanje političnih in državnih inštitucij. Brez takšnega zaupanja se tudi osamosvojitev in demokracija izkažeta za kaj malo vredni, tako da se samodejno postavlja vprašanje, ali se je sploh splačalo "iti v to". Se mar ni splačalo le redkim, večina pa zgolj to plačuje?

"Žrtve povojnih pobojev"in "izbrisani"

Tako "nelagodje v demokraciji" lahko seveda postane sredstvo političnih manipulacij, zato se je bolje izogibati posplošujočih stališč o slovenskem družbenem stanju. Zdi se, da je v sedanjem trenutku, ko je treba potegniti črto pod tranzicijo in tudi izstaviti račune, še najpomembneje premagati ta odpor, resentiment, ki ima seveda realne osnove v družbenem dogajanju, lahko pa sam po sebi postane nevarno irealen. Treba je tudi upoštevati, da Evropa danes ni več Evropa 1990. Spremenil se je, in to ne na bolje, svet v celoti, ne le v zgodovinskem pogledu, marveč tudi glede zagotavljanja pogojev življenja na Zemlji sploh.

Kako bo to vplivalo na razvojne možnosti Slovenije, ni lahko predvideti, vsekakor pa so nujne ustrezne analize in projekcije, sicer se lahko pripeti, da zaostanemo celo za tistim, kar smo že dosegli. Da je pogoj za sleherni napredek bolj učinkovito in transparentno delovanje vseh družbenih sistemov in podsistemov, se že dolgo ve, toliko manj pa se jasno pove, zakaj ne nastopi: nemara bi to ogrozilo nekatere družbene privilegije, ko gre za "krepitve" kapitalske moči. Tu se dejansko postavlja vprašanje, koliko se lahko razglašamo za družbo "enakih možnosti" in "socialne pravičnosti".

Ob tem se neposredno sproži problem odgovornosti nosilcev politične oblasti. Morda je bil ravno čas pred vstopom v Evropsko unijo ključen, da se ne le obrne negativni tok tranzicije, pač pa se tudi znova opredeli državni in državljanski interes. A se ga je zastrlo in tudi zatrlo. Politično prizorišče je pregreval spopad med levico in desnico, ki je onemogočil tvorno javno diskusijo o temeljnih družbenih vprašanjih. Način, kako se je v ta spopad vpletalo "žrtve povojnih pobojev" in "izbrisane", je naravnost nespodoben in kaže na primanjkljaj demokratične zavesti. Kljub temu da politična delitev levo-desno bolj konstruira kot odslikava dejanska politična razmerja in pozicije moči, se je spopad nadaljeval tudi med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in ne odneha vse do danes.

Ni problem soočanje političnih pogledov, ki jamči odprto družbeno perspektivo, pač pa, če ga nadomesti medsebojno izključevanje, ki se potem naseli v vse pore življenja in onemogoča posameznikovo kreativnost, pa naj gre za gospodarsko, izobraževalno, raziskovalno ali kulturno sfero. Tako lahko opažamo tudi novo družbeno patologijo, da se samo še servilno funkcionira in funkcionari, osebnost pa se je potuhnila. Morda se celo bolj velja zamisliti nad tem dejstvom kot nad zanemarjanjem občih vrednostnih vidikov.

Zapostavljeni znanost, kultura, tudi šolstvo

Pomembnost občih vrednostnih opredelitev se sicer neposredno pokaže pri oblikovanju zakonskih aktov, ki naj bi urejali življenje državljanov, in oblikovanju razvojnih strategij. Za slednje se že v fazi priprave nekako ve, da ne obvezujejo nikogar, kar vnaprej razvrednoti tudi njihovo analitično podlago in projekcijo ciljev. Posledica tega je, da so obče vrednostne opredelitve podane v nekakšnem lebdečem stanju in pogosto celo na način diskvalifikacij, ki se potem prenašajo tudi v različne razpisne pravilnike. Seveda si to lahko razlagamo kot taktično "puščanje manevrskega prostora", vendar se je treba zamisliti, kaj potem sploh "počnemo z državo". Kaj tvori razvojni potencial Slovenije?

Lahko, denimo, sprejmemo ekonomistično predpostavko, da je razvojne perspektive možno oblikovati samo ob merilu rasti BDP. A v katerih okoliščinah in okolju? To, da odlagamo sanacijo več kot dvestotih ekoloških onesnaževalcev in da sploh nimamo prave projekcije, kako vzdrževati kvaliteto naravnega okolja, nedvomno kratkoročno prispeva k rasti BDP, dolgoročno pa to pomeni razvoj brez prihodnosti. Kultura spada med najdonosnejše gospodarske panoge v Evropi, a če ji dodelimo le obstransko vlogo "ohranjanja nacionalne identitete", se kaj kmalu ugotovi, da razvijanje kulturnih dejavnosti in skrb za kulturno dediščino predstavljata zgolj odvečen strošek. Dejansko je tako nerazumevanje privedlo do tega, da se je "kulturni sektor" znašel v položaju nekakšne subvencionirane agonije.

Tam, kjer bi moral že zdavnaj stati novi NUK, še vedno zija luknja, ki ne priča le, kako dejansko razumemo sicer široko razglašeno "ohranjanje identitete", marveč tudi, kako si zamišljamo razvojne perspektive. Predlagam, da učitelji, raziskovalci in ustvarjalci iz protesta sami oblikujejo fond za gradnjo novega Nuka kot obliko protesta, pa naj država prosto namenja denar za amfiteatre in vojaške misije. Znanost in kultura nista bili nikoli resna tema političnih soočanj in javnih diskusij, šolstvo pa le v tisti meri, kjer se je preigravalo ideološke ali socioekonomistične implikacije.

Bolonjska reforma v visokem šolstvu je stekla brez temeljitejše priprave, zdaj se pa tako reformisti kot reformiranci prijemljejo za glavo. Po drugi strani zamujamo z reformo zdravstvenega in pokojninskega sistema, v katero smo primorani zaradi starostne strukture prebivalstva. Če bi ekonomska tranzicija potekala drugače in ne bi tako obremenila javnih financ, bi danes razpolagali z drugačnimi izhodišči za uveljavljanje teh reform in bi te sprožale manjše socialne pretrese.

Kot nadaljnje kritično dejstvo je treba omeniti, da se je v času od osamosvojitve sprožala tekma za lastništvo nad mediji, preko katere je propagiralo politično in ekonomsko oblastništvo. Tako se lahko vprašamo, ali nismo glede medijske svobode celo na slabšem kot pred dvajsetimi leti. Ne gre za cenzuro novinarskih stališč, marveč da se cenzura, ki večinoma sploh ni zaznavna, javlja že tam, kjer se sploh vzpostavljajo pogoji za neodvisno novinarstvo. Še posebej je tu kritičen položaj javne radiotelevizije, ki naj bi "poslovala" v interesu državljanov, a je očitno prevladal interes konkurenčnosti s privatnimi medijskimi hišami, če politične pritiske pustimo ob strani.

Kdor ne dojema sebe, ne dojema drugih

Slovenija se je dvajset let po osamosvojitvi znašla v primežu lastnih pričakovanj in obetov. Začetnega entuziazma ni možno ponoviti, čaka pa nas trezna prenova, ki bi povrnila zaupanje državljanov v delovanje državnih inštitucij in bi odpirala prostor ustvarjalnim pobudam. Tisto, kar v Sloveniji predvsem manjka, so naložbe v prihodnost, ki niso povezane le s tehnološkim napredkom in socialno-ekonomsko stabilnostjo, pač pa tudi z upravljanjem naravnih virov in kulturno izvirnostjo. Drugače nas bo preraslo grmovje in blokovje. V tem pogledu bo izjemno pomembna državljanska pobuda, saj sta bila tudi procesa osamosvojitve in demokratizacije sprožena iz civilnodružbenih gibanj.

Če se to sliši kot poziv k uporu, naj še enkrat poudarim, da bi ta moral najprej preseči sedanji odpor, ki sam po sebi izpričuje družbeno blokado. Od tega je nemara tudi odvisno, kako bo Slovenija kot članica Evropske unije uveljavljala svoje temeljne interese. Sprejemni izpit smo zadovoljivo opravili, pa tudi vodstveno prakso, preostane delovanje v razmerah, ki za Evropo in svet nasploh niso najbolj ugodne in bodo verjetno postajale še bolj konfliktne. Brez zavedanja lastnih potreb ali celo z njihovim zanemarjanjem se v njih ne bomo znašli.

Učinkovitost in transparentnost naše zunanje politike vsekakor pretirano opredeljuje notranjepolitična scenografija. Krepitev zavesti o tem, da država ni last politike na oblasti, pač pa je ta v njeni službi, je danes, ko se soočamo z razočaranjem nad potekom tranzicijskih procesov, hkrati pa se odpirajo številni drugi razvojni problemi, ki zajemajo družbo v celoti, potrebna bolj kot kdajkoli prej. In večja toleranca, da nas ne preplavijo družbene nestrpnosti. Če že lahko potegnemo kak poduk iz naše problematične naseljenosti v evropski zgodovini, ki jo skušamo v zadnjih dvajsetih letih posvojiti, potem bi se ta glasil: Kdor ne dojema sebe, ne sprejema niti drugih.