Katalonci so v nekem drugem "zaporu"

Svetovni mediji dogajanje v Kataloniji velikokrat potiskajo na rob, a ko je sodnik na finalni tekmi svetovnega prvenstva v nogometu v Južni Afriki odpiskal konec tekme in je reprezentanca Španije postala svetovni prvak, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Reprezentančni branilec Carles Puyol, kapetan nogometnega kluba Barcelona, je stekel po igrišču in visoko v zraku nad njim je vihrala katalonska zastava. V njegovi družbi je bil še vezist Barcelone Xavi. Čeprav je v nogometni reprezentanci Španije kar sedem igralcev iz barcelonskega nogometnega kluba in so prispevali levji delež k osvojitvi naslova, v Španiji zaslug katalonske nogometne tradicije niso omenjali na glas.

Eden vodilnih španskih političnih mislecev Suso de Toro je ta mesec v časniku El País (glej ponatis članka na desni) odkrito zapisal: "Večina katalonske družbe je prišla do grenkega spoznanja: Španija Kataloncev ne razume in jih zavrača; če bi še naprej vztrajali v španski državi, bi to prineslo samo omadeževanje in probleme."

Zgodovinski spomin na Francovo diktaturo in državljansko vojno v drugi polovici štiridesetih let prejšnjega stoletja je živ še danes. Tik pred svetovnim nogometnim prvenstvom je špansko ustavno sodišče razveljavilo katalonski statut o avtonomiji in Katalonce potisnilo korak nazaj v njihovih prizadevanjih. Pred finalom v Južni Afriki se jih je v znak protesta na barcelonske ulice zgrnilo več kot milijon.

Simona Škrabec živi med Španci in Katalonci. "Sem dvoživka. Živim v vmesnem prostoru," pravi doktorica literarne teorije. V pogovoru je razkrila nekaj paradoksov, dihotomij in oksimoronov katalonsko-španskega življenja.

Kakšna je razlika med katalonščino in španščino?

Razlika je podobna razmerju med slovenščino in nekdanjo srbohrvaščino, predvsem zato, ker sta oba jezika stalno v stiku.

Pred košarkarsko tekmo med Slovenijo in Španijo, s katero so v Stožicah "krstili" športno dvorano, je selektor španske reprezentance Sergio Scariolo v izjavi za slovensko televizijo našteval španske igralce, kot sta Reyes in Garbajosa, ki igrata za Real Madrid, in nato dodal, da ne smemo pozabiti tudi Barceloninih igralcev Navarra in Rubia...

... (smeh) podzavest. Najbrž se sploh ni zavedal, da je moštvo opredelil na tak način. Razlika med Katalonci in Španci, na katero ste namignili v vprašanju, se počasi, a vztrajno poglablja. Razlike so zares velike.

Kljub vsemu tujci težko razumemo ali verjamemo, da je zareza tako globoka. Večina turistov v Barceloni je prepričana, da so pač v Španiji. Kako je življenje v stalnem zavedanju razlik sploh možno?

To je zelo težko razložiti...

… razložite, prosim, na povsem življenjski ravni.

Oba jezika v Barceloni živita hkrati na istem mestu. To se mi zdi izjemno tudi v zgodovinskem smislu. Ljudje katalonščino in španščino uporabljajo odvisno od razmer, zdaj eno, v naslednjem trenutku drugo...

V Gorici znajo skoraj vsi Slovenci italijansko.

Že, že, toda koliko Italijanov v stari Gorici pa zna slovensko? V Barceloni tudi vsi priseljenci, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prihajali z juga Španije, znajo katalonsko. Polovica prebivalcev Barcelone je priseljencev, njihovi stari starši so iz drugih delov Španije in zanje je materni jezik španščina, vendar se jih je večina naučila katalonsko. So tolerantni do katalonsko govorečih in jih razumejo. Pretok med jezikoma je dejaven in trenj, kot jih morda lahko zaznamo med Italijani in Slovenci v Trstu ali pa med Nemci in prebivalci Ljubljane v 19. stoletju, ni opaziti.

To seveda ne pomeni, da živimo v idiličnem sožitju. V ozadju sta dve izredno močni kulturni identiteti, politična angažmaja, včasih celo ideološki naboj.

V mestu obstajata dve literaturi: katalonska v katalonskem jeziku in španska, ki nastaja v Barceloni. Dva krogotoka, ki se zavedata drug drugega, vendar bodo časniki, ki pišejo o španskih avtorjih, le redko pisali o katalonskih. In obratno.

Mar niste o katalonski literaturi prav vi pisali za nacionalni El País?

Seveda, a to je bila posebna priloga o katalonski literaturi, ki se je prodajala samo v Kataloniji. El País niti na svoji spletni strani ne objavlja teh "regionalnih" prilog.

Očitno so razmerja med Španijo in Katalonijo postavljena precej na trdo?

To "trdost" je izvrstno ilustriral frankfurtski sejem leta 2007, ko je bila katalonska književnost povabljena kot prva nedržavna književnost. Katalonski avtorji in avtorice so bili častni gostje. To je povzročilo tako huda trenja, da sta se s tem ukvarjala tako španski kot nemški politični vrh. V Frankfurtu se je za Katalonce zavedanje, da pred svet ne moreš stopiti nedefiniran, dokončno izbistrilo. Kataloncem se namreč ta "nedefiniranost" nenehno dogaja. Kadar ne želijo reči, da so Katalonci, raje rečejo, da so iz Barcelone.

Kako ste v prvih letih življenja v Barceloni vedeli, kako se vesti v določenem trenutku?

Učiš se sproti in zelo počasi. Zapletov ne manjka. Zanimiva izkušnja Barcelone je, da ne moreš ostati nevtralen. Tudi ko natakarju v kavarni naročaš kavo, se moraš odločiti, kateri jezik boš uporabil, in tvoja odločitev ima vedno posledice.

Oprostite, ampak ne predstavljam si, kakšne.

Lahko se zgodi vse mogoče. (smeh) Ves čas živiš v napetosti, ker ne moreš preprosto biti in nobena stvar ni samoumevna.

Če ne moreš biti, kaj pa potem si?

Nisi oziroma si dvoživka, ki lahko živi enkrat na ta in drugič na oni način. Tako se zaščitiš, da lahko živiš v obeh jezikih, samo v enem pa se ne da.

Shizofreno.

Absolutno. Ta dvojezičnost je videti tako, da en jezik služi za pogovore doma, lupljenje krompirja in pometanje, drugi pa za nastopanje na radiu, televiziji ali pa za objavljanje besedil v časnikih.

Kako to doživljajo Katalonci sami?

Nekateri so zaradi tega, oprostite izrazu, bolni od želje po življenju v miru. Želijo si, da bi že končno prevladal en ali drug jezik in bi bil mir. Po drugi strani pa se mi zdi, da ima tak položaj tudi svoje pozitivne plati. Ljudje so se naučili biti tolerantni in znajo sprejemati drugačnost. Vedo, kako sobivati z ljudmi, ki niso takšni, kot so sami.

Nekateri vidni predstavniki javnega življenja v Sloveniji radi poudarjajo, da imamo s Katalonci veliko skupnega. Pa to drži?

Ne, sploh ne. Tudi Katalonci sami vidijo, da je vsa srednja Evropa, z vsemi spremembami v devetdesetih letih, neprimerljiva z njihovim položajem. Katalonci so v nekem drugem "zaporu". Če bi na silo vlekla vzporednice s Slovenijo, bi bilo to tako, kot da je ta še pod Avstrijo: vsi zakoni bi se sprejemali na Dunaju, kjer bi tudi vsi študirali. Barcelona ima seveda razvito univerzitetno življenje, ki pa je vodeno iz Madrida. Neodvisnost katalonskega šolstva traja do konca srednje šole in z univerzo se vse konča. Pred petnajstimi leti so v Barceloni patentirali odprto univerzo, ki je v celoti na svetovnem spletu. Katalonci vedno najdejo izhod, ki jim dopušča delovanje brez španskega državnega aparata.

V Barceloni obstajata celo dva metroja. Prvi je vsem turistom znana podzemna železnica, drugi pa Ferrocarrils de la Generalitat de Catalunya, ki povezave po Barceloni širi z vlaki v manjša mesta v zaledju.

V enem mestu sta torej dve vzporedni mreži. Obe lahko uporabljaš z isto karto, a eno je zgradila Španija, drugo pa Katalonija. "Generalitat" pomeni katalonsko skupščino, nekakšen zasnutek avtonomne države. Institucija pod tem imenom obstaja že od srednjega veka.

Najbrž obstaja vzporednica s Slovenijo vsaj glede skupne težnje po neodvisnosti, ki se je nam uresničila, njim pa ne?

Vprašanje je, v kolikšni meri Katalonci te težnje niso uresničili. Regija s sedmimi milijoni prebivalcev danes objavi veliko več knjig, kot jih izide v Sloveniji.

Mimogrede, kaj piše v osebni izkaznici Katalonca ali Katalonke?

Nič. Katalonija ne obstaja, vsaj na tem uradnem nivoju ne. Tudi Evropska unija ni priznala katalonščine kot uradnega jezika, saj Španija noče vložiti prošnje za njeno priznanje. Pol prevajalcev v Bruslju je Kataloncev. (smeh)

Katalonska stranka je pred šestimi leti španskega premierja Zapatera okrcala, da ni prav, da so jeziki, kot sta denimo slovenščina in malteščina, ki ju govori manj ljudi kot katalonščino, priznani kot uradni jeziki EU, katalonščina pa ne. Španija je letos prvo polovico leta predsedovala EU, pa se ni nič premaknilo.

Vse, kar bi Katalonijo vzpostavilo na neki uradni, bolj avtonomni ravni, ni dobrodošlo. Tako pač je.

Pa vendar. Katalonski parlament je izglasoval prepoved bikoborb. To je dejanje avtonomije, pa kakršnekoli že. Ga lahko razumemo kot nagajanje?

Bikoborb je bilo v Kataloniji že tako neprimerljivo manj kot v drugih predelih Španije. Vsaj zame je to papirnata prepoved, ki nosi simbolno gesto, a opozarjam, ta ni naperjena proti Madridu. Predstava, da gre pri bikoborbah za špansko nacionalno vprašanje, je popolnoma zgrešena. Zdi se mi neumno, da moraš, če hočeš biti "pravi Španec", verjeti v to, da je treba nesrečne živali premetavati po areni in jih na koncu pobiti.

Španija ima kot narod o sebi grozno okostenelo zavest. Flamenko, mesne jedi in nekje zraven bikoborbe... Narod, ki ne razmišlja o sebi, ne napreduje. Zato je za same Špance nujno, da se lahko državljan izjasni, ali se morda ne strinja z bikoborbami. Kaj? Je potem slab Španec? Dajte no mir.

Vseeno je, vsaj od zunaj, vse skupaj videti kot nekakšna provokacija.

Ne bi rekla. To je zagrizen boj za dosego priznanja, da Katalonija obstaja kot narod, kultura in način življenja. Španija igra precej umazano igro in želi vedno Katalonce prikazati kot "tiste, ki ne marajo Špancev". Katalonski politiki želijo dialog, vendar jim ne uspe.

Najlepši dokaz je statut o avtonomiji. Pred skoraj štirimi leti je katalonski parlament z veliko večino sprejel odločitev, da bo spremenil statut o avtonomiji. To je dokument, ki določa, na kakšen način je Katalonija vpeta v špansko državo. Dokument je bil sprejet takoj po koncu Francove diktature, od takrat pa se je svet spremenil in vse katalonske politične stranke, razen ene, so menile, da je treba statut prilagoditi razmeram. Ta temeljni zakon je potrdil tudi španski parlament, a je ljudska stranka, Partido Popular, vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je potrebovalo tri leta, da je odločitev katalonskega in nacionalnega parlamenta na koncu razveljavilo. Po treh letih Katalonci tako niso več narod, katalonščina ni enakovredna španščini in prebivalcem Katalonije ni več treba zagotavljati možnosti sporazumevanja v katalonščini. Špansko ustavno sodišče je Katalonijo pahnilo še korak nazaj. S kakšno pravico?

Odločitev ustavnega sodišča je bila sprejeta pred začetkom svetovnega prvenstva v nogometu v Južni Afriki. Več kot milijon ljudi je šlo dan pred finalno tekmo na barcelonske ulice in izrazilo svoje nestrinjanje. Svetovni mediji o tem niso prav veliko poročali. Potem so ljudje najbrž gledali tekmo in se veselili naslova svetovnega prvaka. Bili so veseli zmage Španije, ali pa pač Katalonije, saj je kar nekaj ključnih igralcev katalonske narodnosti. Španija se je vedla, kot da Katalonija pri naslovu svetovnih prvakov ni imela nič zraven.

Pozorno sem vas poslušal. Moje vprašanje ni porogljivo, ampak kaj bi Katalonci sploh radi?

Da bi lahko rekli, da so Katalonci.

Pa saj jim obstoja, biti, če hočete, pravzaprav nihče ne brani.

Načeloma res obstajajo, vendar uradno ne. Nikakor ne želijo izbrisati Španije iz Katalonije. Tak pogled na "katalonski nacionalizem" je napačen. Katalonci želijo priznanje identitete. Prej ste omenili, da so se Katalonci obregnili ob Slovenijo. Sedem milijonov ljudi nima možnosti v evropskem parlamentu obstajati z lastnim jezikom. Irska ima v parlamentu napol mrtev jezik, irsko gelščino. Verjamem, da je to zanje pomembno. Pri nas je v katalonščini razvito celotno življenje v časnikih, medijih, na univerzi, ulici, ne nazadnje v literaturi, na Irskem tega ne poznajo. Kljub temu nekateri očitno dvomijo, da katalonščina obstaja. Tega ne razumem.

Kakšna je katalonska literatura?

V začetku dvajsetega stoletja je doživela renesanso. Dogajalo se jim je tisto, kar je Prešeren pri nas začel že sredi 19. stoletja. Nastajali so miti v verzih, podobno kot naš Krst pri Savici. V ospredju je bil pozni romanticizem in "dviganje naroda", ki pa so ga prekinile vojne in veliki delavski nemiri leta 1909 v Barceloni. Prve svetovne vojne v Kataloniji ni bilo, tako da je literatura v dvajsetih in tridesetih letih cvetela, potem pa je nastopila državljanska vojna.

Poglejte, Prešeren je bil sam proti vsem. Dunaj je njegovo svobodomiselnost in ideale, v katere je verjel, naravnost sovražil. Njegova ironija v pesnitvi o Vrbi je še danes izjemna, čeprav ga takrat veliko Slovencev sploh ni razumelo. Živel je v razmerah, v kakršnih danes živijo katalonski ustvarjalci. Borijo se proti "zunanjim" grožnjam in proti lastnemu ljudstvu, ki jih želijo preveč udomačiti ali poenostaviti.

Pred državljansko vojno so v katalonščino prevajali absolutno svetovno literarno špico. Virginia Woolf je bila prevedena pet let po izidu. To se je dogajalo samo v največjih evropskih narodih.

Po državljanski vojni je bila katalonska literatura kritična in ironična do drugih in do lastnega sveta. Kopali so po katalonski duši. Jaume Cabré, katalonski filolog in pisatelj, je od frankfurtskega sejma pred tremi leti pa do danes prodal skoraj pol milijona izvodov romana Šumenje Pamana.

V vašem prevodu je leta 2006 v zbirki Beletrina izšel tudi njegov roman Evnuhova senca. V spremni besedi trdite, da to ni zgodba o zavoženi generaciji frankizma, temveč o posameznikih, ki niso našli svojega mesta v svetu.

Cabré jezik uporablja kot nekaj, kar je odtujeno. Zaveda se, da je vsaka družba zgrajena iz delcev, ki jih niti po naključju ni mogoče zlepiti skupaj. To se mi zdi zelo pomembno za čas, v katerem živimo, in tudi zato mi je katalonska literatura tako blizu. Razmišljajoči ljudje danes težko najdejo svoj prostor v svetu.

Imajo Katalonci razvito domišljijo?

Park Güell, Sagrada Família, Gaudí… (smeh)

Razumem, a naj ponovim: za tujce Barcelona ni katalonska, temveč simbol turistične Španije.

To je posledica španskega prisvajanja in zanikanja. Sagrada Família nima nobene zveze s Španijo. Slikarstva Katalonca Joana Mirója ni mogoče zares dojeti, ne da bi upoštevali, iz česa je zraslo in zakaj je bilo ustvarjeno. Kljub temu ga interpretirajo kot slikarja lepih slik, ne pa slikarja bolečine, obdolžitev in kritike državljanskih vojn. Gaudí je hiše na Passeig de Gracia gradil za katalonsko buržoazijo z vsemi njenimi vzponi in padci. Niso tam kar tako, ker je pač imel navdih.

So otroci, ki vidijo trpljenje svojih staršev, zaradi tega bolj naklonjeni ohranjaju izročila?

(smeh) V primerjavi s Slovenci obstaja še ena velika razlika. Katalonci ne poznajo kulture trpljenja. Oni niso žrtve, ampak se borijo za pravo življenje. Radi imajo življenje.

Zakaj ste svoje otroke naučili govoriti slovensko?

Jezik je več kot zgolj znanje. Jezik ni veščina, kot je denimo vožnja avtomobila. Jezik so vrata, ki ti dovolijo, da vstopiš v drug svet. Dokler ne znaš katalonsko, ne moreš vedeti, kakšna je Katalonija. Če otroci in mož ne bi znali slovensko, bi jim bila Slovenija nedostopna. Naučili so se popolnoma spontano in zanje so obiski Slovenije nekaj povsem naravnega.

Kaj so vaši otroci po narodnosti, če bi jih vprašal?

Katalonci. Imajo pa veliko dobrih španskih prijateljev in se s tem sploh ne ubadajo. (smeh)

Kdo ali kaj pa ste vi znotraj vsega tega?

Kaj pa vem. Nič.

Ne morete biti nič.

(smeh) Sem prevajalka, ampak ne robot, ki besedilo prevaja avtomatično s slovarji. Prevajalec mora biti tolmač. Razumeti moram razmišljanje Slovencev in Kataloncev, da lahko v prevodih združim oba konteksta. Moja eksistenca je eksistenca dvoživke, ki prehaja med svetovi. Sem nekje vmes in ne morem se pretvarjati, da vsega skupaj ne vidim. Gotovo pa je to identiteta, ki je ne moreš prenesti na naslednjo generacijo. Moji otroci bodo zagotovo imeli drugo identiteto.

Kaj ste povlekli iz življenja? Iz "katalonske izkušnje"?

Da se ne smem ustrašiti tujih in drugačnih stvari. Da moram biti odprta za drugačnost. Samozadostno zapiranje v velike države, kjer je vse dobro in zato vse tisto, kar je "drugačno", ni zaželeno, je v dvajsetem stoletju pobralo dovolj velik davek. Moja prva potovanja v Barcelono še v času Jugoslavije so bila takšna, da sem morala čez strogo mejno kontrolo, denar sem zamenjala na črnem trgu in podobno. Ljudi, ki so želeli prečkati železno zaveso, so ponekod kar ustrelili. Danes je vse odprto, avioni letijo povsod in denar je povsod po Evropi isti. Greste lahko, kamor želite. Nočem izgubiti občutka, kakšno je bilo le malo nazaj življenje nas vseh.

Gre mi za odprtost in res zelo zavestno zavračam vse težnje, ki vodijo k skupnostim, v katerih je prostora samo za "naše".