Emil Erjavec, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, o pritiskih v kmetijstvu nadaljuje: "V drugih resorjih ni tega neposrednega odnosa do vodilnih funkcij in prepričanja, da mora država posredovati. Ministrstvo za delo, na primer, ima na grbi toliko in toliko socialno šibkih, a se ti ne obračajo neposredno na ministra, minister se tudi ne obnaša kot sindikalni predstavnik neke skupine. Brezposelnih je v Sloveniji več kot kmetov, vendar jih minister Ivan Svetlik ne vidi, če pa komu pogori hlev ali mu toča pobere pridelek, je kmetijski minister naslednji dan že na kraju dogodka. Tako je povsod na Balkanu, pogosto tudi v razvitem svetu, le protestantske kulture severne Evrope tega ne poznajo toliko."

Še večji zalogaj kot kmetijsko je najbrž voditi finančno ministrstvo...

Drži, toda kmetijstvo je izjemno zaprta družba, v katero vstopajo le redki, ljudi, ki bi imeli pregled nad področjem in obenem še kompetence za vodenje, pa ni več kot prstov na obeh rokah. Zato ima, kdorkoli že sestavlja vlado, pri kmetijstvu težave. Večje seveda, če ga dodatno podcenjuje, kot ga je očitno sedanji premier.

Korenine nezanimanja za vodenje kmetijskega ministrstva izhajajo tudi iz nizke javne podobe kmetijstva. To je sicer v nasprotju s tem, da imajo ljudje občutljiv odnos do hrane. Javne ankete lepo kažejo prijazno podobo do nekih fiktivnih kmetov, do krajine, okolja, dobre hrane, a zanimivo, to se ne kaže v splošnem pozitivnem odnosu do kmetijstva. In če potem mnenjski voditelji kmetijstva v javnost vstopajo samo s tarnanjem, zahtevami in celo agresijo, to odvrača ljudi. Kmečke organizacije, ki so v smislu demokratičnega zastopanja interesov nujne, zaradi nerodnosti in prevladujočega pristopa delujejo tako, da poslabšujejo javno podobo kmetijstva. Ne morete kričati o ubogih kmetih v črnem gvantu, številnih funkcijah, predvsem pa ne z argumenti, ki jih javnost ne kupi. Kmetstvo in kmetijstvo postajata doma in v EU geto, ki ga nihče ne razume, mu pa vedno uspe uveljaviti veliko tega, kar zahteva.

Drugače pa je zbornično organiziranje v svoji ideji koristno. Blaži konflikte, prinaša vprašanja v javnost, uveljavlja interese. Problem je le v kakovosti njenega delovanja. Po mojem je ključno to, da je preveč spolitizirana, premalo strokovna in ima težave s kadri.

Pravite, da Dejan Židan ni vedel, kaj ga čaka, ko je prevzemal ministrski položaj, poleg tega je imel izjemno malo časa za premislek...

Nekaj je že vedel, zagotovo. Za vse, ki so se do zdaj spuščali v to, pa velja: več časa ko so imeli za razmislek, manj je bilo možnosti, da bi pristali. Židanova hitrost pri odločanju izvira iz njegovih značajskih lastnosti. Kmetijstvo je nedvomno eden težjih resorjev, ki ga skuša spremeniti po menedžerski plati. Ali se bo začela ladja hitreje in bolj ciljno premikati, bomo videli. Ima pa Židan jasen ideološki predznak - rahlo konzervativen je, kar je v nasprotju z levičarsko vlado. Njegov besednjak in pristop sta zelo podobna recimo francoskemu, a to ni nič slabega, je pa zanimivo, da imamo v vladi, ki naj bi bila levičarska, konzervativnega ministra.

Če izvzamemo čebelarje, ki so protestirali septembra 2004, kmečkega punta, odkar smo v Evropski uniji, še ni bilo. Gre slovenskemu kmetijstvu bolje kot prej ali je številnih novih traktorjev, ki so jih kmetje nakupili tudi z denarno pomočjo Bruslja, škoda za vožnjo po ljubljanskem asfaltu?

Vsi razpoložljivi podatki kažejo, da je Slovenija po letu 2002 vstopila v sorazmerno ugodno razvojno obdobje stabilnih razmer, rastočih subvencij in prednosti vstopa v EU. Slednje so izvirale tudi iz možnosti prodaje izdelkov čez mejo. Sledila je prehranska kriza, ki je kmetom prinesla višje cene, gospodarska in finančna kriza lani in letos pa jim je sicer občutno znižala dohodke, vendar ne veliko pod ravnjo, ki jo je kmetijstvo nekoč dosegalo. Je pa treba povedati, da se o ekonomski krizi veliko govori, a o dejanskem stanju, na žalost, nimamo, razen agregatne ravni, nič v rokah. Ne vemo, kaj se nam dogaja po regijah, kaj po tipih kmetijskih gospodarstev in kaj po panogah. Očitno je nazadovanje kmetijstva na Primorskem, tudi v prašičereji je resno nazadovanje, ampak to ni od danes. Čudno je, da pri toliko sredstvih nismo več namenili spremljanju stanja.

Kriza pa je seveda dejansko prisotna, vprašanje je le, ali je zarezala dovolj globoko, da bi kmete spravila na ulice. Za zdaj so interesni predstavniki brez ulice dosegali, kar je bilo realno mogoče. Zanimivo je, da se upor, ki se dejansko dogaja, tokrat usmerja proti njihovim notranjim voditeljem. Kmetijstvo ima izrazito krizo vodenja in organiziranja.

Pred vstopom v EU so bile napovedi o usodi slovenskega kmetijstva zelo črnoglede. Kaj lahko rečemo po šestih letih bivanja v njej?

Da so kmetijstvo in vsaj del kmetov eni redkih pravih zmagovalcev pristopnega procesa. Poglejmo samo, kaj se na globalnem evropskem trgu dogaja z industrijo in kaj z delavstvom. Seveda ni vse rezultat pristopa, ampak brez Evrope bi imelo slovensko kmetijstvo nižje odkupne cene, zagotovo manj proračuna in, kot naši sosedje Hrvati, še bolj populistično in manj konsistentno politiko. Kmetje, ki so podjetni in sposobni razvoja, so izkoristili priložnost in so jo razmeroma dobro odnesli. Je pa kmetijstvo izjemno heterogeno, zato je tudi veliko poražencev, verjetno več kot zmagovalcev. To so majhne, ostarele kmetije, ki so razvojno zaostale in nimajo naslednikov. A to je bolj sociološko-demografski problem kot problem razvoja kmetijstva.

Objektivni kriteriji torej ne govorijo o katastrofi v kmetijstvu po vstopu v EU. Imajo pa sedanje razvojne težave globoke korenine v zgodovinskem razvoju slovenskega kmetijstva od konca fevdalizma naprej, pa v naravnih in strukturnih danostih. Kmetijstvo še desetletja ne bo kompenziralo izgubljenih let v prejšnjem političnem sistemu. Sedanji notranji razvojni potencial je blokiran zaradi institucionalne krize kmetijstva. Večina institucij deluje slabše, kot od njih zahtevajo problemi, nekatere celo pod ravnjo izpred dvajsetih let. Tako je v državni upravi, raziskovalni in svetovalni sferi kmetijstvo tudi bistveno slabše organizirano, kot je bilo pred dvajsetimi leti.

Kaj pa kmetijska svetovalna služba, ki jo nenehno kritizirajo, češ da takšna, kot je, ni v redu, a si ne upa nihče dregniti vanjo?

Ne, ker se nihče niti ne trudi, da bi jo zares spremenil, kaj šele da bi o tem razmišljal in predlagal spremembe. Kmetijska svetovalna služba se je postopoma preobrazila predvsem v javni, velikokrat le politični servis kmetijstva. In dokler ne bo jasne funkcionalne ločitve med političnim delom in znanjem oziroma svetovanjem, tako dolgo ne bo rešitve. Ta služba ima tudi odlične ljudi, vendar jih je premalo, so slabo organizirani in motivirani. Lahko bi ostala v zborničnem sistemu, a bi potrebovala jasno usmeritev ter večjo povezanost z inštituti in akademsko sfero, saj so razvojna vprašanja vedno težja. Pred tridesetimi leti je bilo enostavno graditi hleve in svetovati, kako gnojiti in zaščititi rastline pred boleznimi in škodljivci. Danes kmetje že veliko vedo sami in ne potrebujejo učbeniških nasvetov, ampak reševanje realnih problemov, strateško načrtovanje. Svetovalno službo bi zato morali razmejiti na administrativni in svetovalni del, svetovanje, ki je vrhunska intelektualna aktivnost in ki zahteva vrhunski kader, pa z vsemi drugimi kmetijskimi institucijami povezati v enoten sistem.

Kdo obvladuje slovensko kmetijstvo - Peter Vrisk, Ciril Smrkolj ali kdo tretji?

Nihče ga ne obvladuje. Kmetijstvo deluje predvsem spontano, brez neke organizirane akcije, čeprav bi bila ta večkrat potrebna. V teorijo zarot pa ne verjamem. Danes vsi zahtevajo glavo Petra Vriska na čelu zadružne zveze, a z njegovo zamenjavo ne bo nobenih pozitivnih sprememb, lahko pride celo do razpada sistema. Seveda pa z njim tudi ne bo nekega napredka. Z ene funkcije so ga že zamenjali, na čelu kmetijsko-gozdarske zbornice. Pa je nastala kakšna velika sprememba?

Zdajšnji predsednik zbornice Ciril Smrkolj je nedavno od vlade zahteval, naj poskrbi, da si bodo kmetje z odkupnimi cenami pokrili proizvodne stroške. Ne diši to po socializmu?

Kmetje so v svojih zahtevah pogosto ultrakomunistični, nerealni in naivni. Težko razumejo, da za delo, ki ga opravljajo, ne dobijo poštenega plačila. To ni le slovenski fenomen. Slovenski kmetje so zelo podobni francoskim, ne dosegajo pa še radikalnosti recimo grških. Organizirani kmečki stan v Evropi je kot eno veliko bratstvo v jamranju in zahtevah po podpori države. To potem vpliva na odločanje in delitev denarja. Razdelitveni ključ za teh 50 milijard evrov, kolikor je na voljo v evropskem kmetijstvu, je predvsem zgodovinski. Vsi začnejo takoj vpiti, da bo konec sveta, če se premakne en kamen v tej pogači, čeprav bi lahko ob drugačni razdelitvi dosegli bistveno več. Evropska kmetijska politika je enotna, vendar služi predvsem interesom posameznih držav in posameznih skupin kmetov.

Je po letu 2013 pričakovati njene korenitejše spremembe?

Ne. Sistem podpor bo ostal, denar se bo malce prerazporedil, nekateri kmetje ga bodo dobili več, drugi manj. Toda vsa latovščina okoli kmetijske politike je tako kompleksna, da je pogosto ne razumejo niti tisti, ki jo delajo, kaj šele tisti, ki jim je namenjena.

Ali kmetje razumejo, zakaj dobivajo subvencije? Jemljejo jih kot denar, ki mora priti na kmetijo. Mislijo, da ga dobivajo zaradi visokih stroškov in nizkih cen. Napačno. Nekateri bi radi, da bi se plačevale predvsem okoljske storitve, ki jih kmetijstvo nedvomno daje, pa tega ne zna nihče izmeriti, kaj šele da bi plačal.

Bodo še naprej glavnino kmetijskega denarja pobirali kralji, kraljice, veleposestniki...?

Princ Charles se je zase dobro odločil. Na njegovi kmetiji, ki je ne upravlja sam, večino subvencij pridobijo za ekološko pridelavo, s čimer upravičuje izjemno visoke prejemke. Denarja je z nekaj sto tisoč evri, če vzamemo vso kraljevo družino, nesramno veliko, vendar ga vsaj poskušajo upravičiti z okoljsko naravnanostjo. Menim, da je edina modra smer prihodnjega subvencioniranja kmetijstva, da se plačujejo storitve, ki jih družba prizna kmetijstvu. Če prizna, da hoče imeti kmete, je tudi to lahko javna dobrina, ki jo zagotavlja kmetijstvo. Sicer pa je evropski sistem kmetijskih subvencij globoko sprevržen. Skupna kmetijska politika te lahko obnori, če jo poznaš v drobovje, saj deluje nesocialno in pogosto nerazvojno, kot velik boben za razdelitev denarja, ki leti proti tistim, ki imajo najdaljše prste.

Javnost zmotno misli, da so sredstva namenjena za ohranitev malih kmetij, proizvodnje, za boljšo hrano. Deloma že, vendar je koncentracija kmetijskih subvencij izjemno enostranska. Manj kot pet odstotkov evropskih kmetov dobi okoli polovico vsega denarja. Subvencijski rekorderji dobivajo na leto preko deset milijonov evrov, največ veliki koncerni na področju sladkorja, ki prejemajo zelo veliko izvoznih spodbud. Posamezni kmetje v Evropski uniji dobijo tudi milijon evrov subvencij ali še čez, pri nas pa gre največ denarja kmetijskim podjetjem (po 2,4 milijona evrov na leto KG Rakičan in KG Perutnina Ptuj, posameznih kmetov, ki dobijo več kot 100.000 evrov, je okoli 50, op.p.).

Koliko imajo od subvencij majhni kmetje?

Nove članice EU so jih povsem izločile iz sistema subvencij. V Sloveniji jih sicer dobivajo - okoli 19.000 prosilcev dobi manj kot 1000 evrov na leto -, opažamo pa, da nima pomena, če nekdo dobi le 500 evrov. To ni za drugo kot za to, da stara mama ta denar odnese župniku k nedeljski maši. V drugih novih članicah so mali kmetje sploh izločeni iz sistema podpor in še tega ne dobijo, čeprav naj bi bile subvencije namenjene prav njim. V Romuniji in Bolgariji tako na stokilometrski razdalji ne boste videli traktorja, imate pa kmete, ki dobijo nekaj milijonov evrov subvencij. Novi evropski komisar za kmetijstvo Dacian Ciolos obljublja premik na tem področju, ko predlaga, da bi evropska kmetijska politika postala tudi socialna in bi manjše kmetije dobile več denarja. Ne verjamem pa, da se bo kaj velikega zgodilo in da bi interesne skupine držav in njihovih kmetov dovolile takšno prerazdelitev denarja s severa in zahoda proti jugu in vzhodu. Je pa prvič to vprašanje sploh odprto.

Proračun za slovensko kmetijstvo se je v zadnjih petnajstih letih skoraj potrojil. Bodo naši kmetje še naprej dobivali tudi precejšnje dodatke za integrirano kmetovanje?

Integrirana pridelava je brez velike prihodnosti. To, kar se zahteva zanjo, je danes že pogosto kriterij učinkovite konvencionalne tehnologije kmetovanja. Nimaš veliko dodatnih stroškov, lahko celo manj, pridelek je enak, zato po pravilih EU subvencije niti ni mogoče upravičiti. Nam je to uspelo dokazati. V tem pogledu smo mojstri v Evropi. V prihodnje nam evropska komisija tega zagotovo ne bo več dovolila. Je pa vse mogoče, tudi bruseljski birokrati strokovno niso več to, kar so bili nekoč.

S tem je povezana tudi nedavna akcija kmečkega sindikata in kmetijskega ministra, naj potrošniki od pekov zahtevajo žemljo iz integrirano pridelane slovenske pšenice, ki da je z vidika varovanja zdravja ljudi kakovostnejša od avstrijske ali madžarske. Pa je res?

To se sicer da izmeriti, toda kolikor vem, tega ni nihče storil, zato je ta argumentacija na trhlih nogah. Tudi v konvencionalni pridelavi so ostanki pesticidov praviloma pod predpisanimi vrednostmi. Predlagatelji se torej niso spraševali, kaj je resnica, in so se odločili za propagando. Pa to ni le pri teh nekaj žemljicah, ki bodo čez čas utonile v pozabo. To lahno, všečno opletanje z resnicami se je zajedlo v vse pore življenja. Takih žemljic nam vsak dan prodajo kar nekaj, kajti cel marketinški ustroj je naravnan tako. Je kaj drugače z raznimi jogurti, pralnimi praški, političnimi novicami?

Pozitivni del zgodbe s slovensko pšenico pa je, da se je opozorilo, da se je treba pri pridelavi in predelavi pšenice ter prodaji kruha vertikalno organizirati in delati drugačno zgodbo o slovenskem kmetijstvu. Mislim pa, da so zgrešili proizvod. Zgodbo o nacionalni kakovosti lahko delamo na mesu, vinu, zelenjavi, tudi na mleku, pri pšenici pa malce težje, ker je res uniformni proizvod in med pšenicami praktično ni razlik, razen v vsebnosti beljakovin in še pri nekaj drugih parametrih. Če sem malce ciničen, se vprašajmo, kdaj smo v Sloveniji sploh imeli dobro pšenico? Po vseh mednarodnih standardih imamo razmeroma nizko kakovost. In če ob tem dodamo, da je pridelava pšenice delovno ekstenzivna, da se torej borimo, da bomo pridelovali nekaj, kar zaposluje zelo malo ljudi, kjer nimamo prednosti ne v kakovosti ne v ekonomiji obsega, potem se lahko vprašamo o strateški usmerjenosti sistema.

Za nameček pšenica iz integrirane pridelave konča v isti vreči kot tista iz konvencionalne, zmeraj bolj pa v krmi za živali. Zakaj torej delati zgodbo iz tega? Mi pa je akcija z integrirano pšenico simpatična, ker kaže, da se počasi usmerjamo h graditvi učinkovitejše in pravičnejše verige hrane in k trgu.

To akcijo je spodbudilo predvsem nezadovoljstvo kmetov z letošnjo odkupno ceno. Bomo kdaj dočakali julij, ko ne bo pšeničnih prepirov?

Ko ne bo več julijskih pšeničnih prepirov, bo to pomenilo, da sta slovensko kmetijstvo in živilstvo končno stopila iz socializma. V razvitem svetu pridelovalci požanjejo žito in ga le del takoj prodajo v mline. Čakajo boljše kupce, se zavarujejo na blagovnih borzah. Slovenski pridelovalci pa jo še zmeraj z njive odpeljejo naravnost na odkupno mesto in pričakujejo ceno, ki bo dala primerljiv dohodek z drugimi deli družbe. Utopija. Pa niso kmetje sami krivi, ker verjamejo. Krivi so tisti, ki jim ne povedo odkrito, da se pač ne da veliko narediti. Peljite se v južni del avstrijske Štajerske, kjer so podobne razmere za pridelavo pšenice kot v Prlekiji in Prekmurju. Koliko je imajo posejane? Bistveno manj. Zakaj? Neumni bi bili, če bi jo pridelovali, saj so kmetije premajhne, da bi živele od pšenice. Z bučami, sadjarstvom, vrtninami, živinorejo lahko zaslužijo več, zato pšenico pridelujejo v Zgornji in Spodnji Avstriji, kjer so 400- in večhektarske kmetije, a še te komaj preživijo. V pšenici, žal, ni veliko kruha. Morda le za nekatere večje in bolj učinkovite.

Računsko sodišče je ugotovilo, da denar v kmetijstvu ni porabljen učinkovito, saj se kljub velikim proračunskim vložkom produktivnost in konkurenčnost v zadnjih desetih letih nista izboljšali, ne moremo pa izmeriti niti učinkov razdeljenega denarja, ker nimamo določenih merljivih ciljev...

Uresničevanje ciljev in merjenje učinkov kmetijske politike nista nikogar zanimala, saj bi potem morali pristati na spremembe in prerazdelitve. Tudi drugod v razvitem svetu je enako. Za udeležence na obeh straneh, za tiste, ki dajejo, in tiste, ki dobivajo, je pomembno predvsem, kako dobiti čim večjo malho denarja in jo potem razdeliti tistim, ki najbolj vpijejo. Brez premisleka, ali s tem dosegamo družbeno želene cilje, napredek. Imamo politično-ekonomsko igro par excellence, pri kateri gre za prenos denarja od enih do drugih brez ciljnosti, preglednosti in merjenja učinkovitosti. Kajti če bi to počeli, bi se začeli ljudje spraševati, kam gre kakšen evro.

Slovensko kmetijstvo je s pristopom k EU dobilo toliko denarja, da je bil v prvih letih ključni problem, kako ga razdeliti. In po tej plati je bilo med tistimi, ki so uspešno porabili ves evropski denar. Cilji politike so bili doseženi, vprašanje pa je, ali nismo s tem naredili novih pohabljencev, ki so odvisni predvsem od državnih jasli.

Kakšni pa so učinki te porabe?

Tudi nekaj pozitivnih je. Imamo več obdelanih površin kot prej. Marsikatera kmetija se je opremila z mehanizacijo, imeli smo - in še imamo - razvojni cikel za najsposobnejše. Vprašanje je predvsem, ali ne bi s tem denarjem mogli narediti še več, ali bi ga lahko torej za iste učinke porabili manj in ga namenili za druge namene. Celotnemu kmetijskemu sistemu pa zamerim, ker se v šestih letih nihče ni vprašal, zakaj vse to sploh počnemo.

Rad pa bi odvrnil pozornost od tega, da so to zgolj kmetijske zgodbe, da so to le vriski, smrkolji... To je problem slovenske družbe in tudi evropske demokracije. Je zdravnik plačan po tem, koliko dela, kako uspešen in učinkovit je? Ni! Ali ne gredo zdravniki, enako kot kmetje, na ulico? Resda z belimi haljami, ne s traktorji. Razlika med njimi je tudi ta, da predsednica zdravniške zbornice nastopa malce inteligentnejše in ima PR-službo, ki je nekoliko učinkovitejša od našega Cirila Smrkolja. Ta pač nastopa po običajih iz prejšnjega stoletja in malo po rovtarsko, ampak vsaj tako uspešno. Toda političnosistemsko je zgodba v kmetijstvu in zdravstvu enaka. Kmetijstvo ni izjema, ampak vrh ledene glave množic in skupin, ki iščejo rento na račun drugih.

Tuji znanstveniki poudarjajo, da bo treba, če bomo hoteli preživeti devet milijard ljudi, ko jih bo toliko na Zemlji, meso vzgajati v laboratorijih. Je to dobra rešitev?

Pri proizvodnji hrane je konzervativnost nekaj dobrega, nikakor pa ne moremo in bilo bi neumno zaustaviti napredek. Predvsem pa si planet ne more privoščiti devetih milijard ljudi; prebivalstva ima že zdaj preveč. Mislim, da se bo tudi to obrnilo, revni svet se, razen Afrike, dviguje, kar vodi v nižjo rodnost, mi bogati pa moramo biti tudi manj sebični in moramo v dobro vseh nas vlagati v novo zeleno revolucijo v nerazvitem svetu. Nove prehranske vire pa potrebujemo, tudi večjo storilnost in bolj umno ravnanje z naravo in okoljem. Mislim, da se bodo spremenile tudi prehranske navade, saj že zdaj mladi pojedo vse manj mesa in se človeštvo vrača k prvotni prehrani, kjer je bilo mesa zgolj za priboljšek. Kmetijstvo se temu premalo prilagaja.

Agrarni ekonomisti ste v vseh študijah pred vstopom v EU zelo pesimistično napovedovali usodo živilske industrije, ker je bila država do nje zelo zaščitniška, zlasti pri mleku, mesu, sladkorju, mlevskopredelovalni industriji. Koliko se je ta pesimizem uresničil?

Večina napovedi, pozitivnih in negativnih, se je na žalost potrdila tako na področju kmetijstva kot tudi živilstva. Agroživilstvo je temeljni steber vsakega narodnega gospodarstva. Brez tega razumevanja imamo lahko težave z razumevanjem razvoja v ekonomskem in političnem smislu. Pri nas prevladuje zaščitniški odnos. Do pristopa je živilskopredelovalna industrija to spretno izkoriščala, obenem pa je razlog za sedanje težave. Če smo imeli pred 20 leti inovativne prehranske izdelke, denimo obarjene perutninske salame, ki jih v Evropi sploh še ni bilo, smo danes zgolj še dobri posnemovalci. Hrvati nas prehitevajo po desni, ampak tudi njim se bo še zgodila Evropa. Še vedno sicer znamo delati dobre živilske izdelke, ni pa pravega razvoja, inovacij, primernih novih naložb. Živilska podjetja životarijo, saj so bila ali so v rokah finančnih tajkunov, ki so jih le koncentrirali in zniževali stroške, ne pa tudi povečevali dodane vrednosti in odpirali trgov. Naivno sem pričakoval, da bosta dva velika živilska koncerna, ki sta nastala, bivša Šrotov in Bavčarjev, naredila tudi razvojni inštitut, kjer bi lahko z malo sredstvi iz živilske industrije naredili konkurenčno prednost Slovenije. Ta potencial še obstaja, vendar je iz dneva v dan manjši.

Simbolično je, da danes še radenske ne moremo normalno prodati, pa je ena boljših mineralnih vod v tem delu Evrope. Živilstvo je panoga, ki ne more imeti velikih donosov, kjer ni velikih zgodb in kjer se lahko razvijaš le z ekonomijo uspeha, s programi in z inženirskim znanjem. Imaš pa lahko zanesljive trge in potrošnika, ki ti verjame. In prav to danes izgubljamo. Kot v kmetijstvu tudi v živilstvu padamo na kadrih. Na pogorišče prihajajo mrhovinarji, ki znajo le zapirati in razprodati. Sam vidim rešitev v sklenjeni verigi vse od kmetijskih zemljišč, kmetov, zadrug do živilskopredelovalne industrije in trgovskih sistemov. Če bi to povezali, bi nastal eden najmočnejših gospodarskih sistemov v državi.

Pa je to mogoče?

Teoretično da.

In praktično?

Izgubljam upanje. Opogumlja me le, da to postaja ključna tema razprav v agroživilstvu. Za zdaj je žal vse preveč osredotočeno na eno osebo, kot da je kriva vsega. Pa za stanje, kakršno je, ni kriv zgolj Peter Vrisk. Je le simbol neučinkovitosti in pritlehnosti sistema.

Po moji oceni je slovenska trgovina izgubila največjo priložnost, ko ji je še šlo dobro, da se ni, po zgledu v tujini, bolj povezala z dobavitelji in ti s pridelovalci. To bi bil obrambno dober ter ekonomsko učinkovit in stabilen sistem. Toda danes tudi trgovina izgublja proti diskontarjem. Ti so nas na začetku sicer jemali kot kako Romunijo. K nam so prišli kot v tranzicijsko nerazvito državo in ne v državo, kjer potrošnik že zahteva specifično kakovost in specifičen okus. Odkar so to miselnost spremenili in v svoje prodajalne pripeljali tudi slovenske dobavitelje, se potrošniki selijo k njim. In kaj ima potem še slovenska trgovska veriga ponuditi drugačnega in boljšega od diskontarjev? Uspešna trgovska veriga v Avstriji ponuja regionalno ali celo lokalno hrano od znanih predelovalcev in kmetov. Tako si potrošnik celo predstavlja kravo, od katere prihajata meso in mleko, ki mu zaupa in ga kupi. V Sloveniji bi to gotovo delovalo.

Že pred desetimi leti, ko ste napovedovali, da bosta po vstopu v EU najhujši padec cen doživeli prireja mesa in mleka, ste opozorili, da obstaja nevarnost, da bi si pri tem prevelik delež vzeli trgovci. Da je na tem področju treba narediti čistko, a je danes jasno, da so razmere samo še slabše.

To je svetovni fenomen. Trgovci so postali premočni, konkurenca med njimi je tako divja, da se je njihovo število bistveno hitreje zmanjšalo kot število dobaviteljev. Evropa je šokirana ob spoznanju, da država ne more obvladovati tržne premoči trgovine, ki narekuje cene surovin in končnih izdelkov mimo zakonitosti trga. Vse poskuse resnih analiz in tudi kakšne konkretnejše zakonodaje so čez noč omilili, saj imajo multinacionalke vrhunske lobiste in odvetniške pisarne ter znajo potrkati pri pravem uradniku v Bruslju. Problemi so tudi zelo kompleksni in naučena ekonomicistična logika ne pomaga razvozlati vzrokov za tržna izkrivljanja.

Zato bi morali uvesti popolno preglednost pogodb med trgovci in dobavitelji ter nadzor nad maržami, čeprav je to v bistvu heretično za tržno ekonomijo. Potrebni so različni pristopi. Od spodbujanja vertikalnih povezav, krepitve moči usposobljenih združenj potrošnikov do posebnih regulatorjev trga. Vsekakor morajo pogodbe postati javne v tistih elementih, ki določajo tržne deleže posameznih členov v verigi. Precej bogokletno, nekaj takega, kar potrebujemo tudi za finančne trge. Torej, pohlep in moč posameznih skupin je treba obvladovati v meri, ki pozitivno vpliva na razvoj trgov. V Bruslju za zdaj še ni posluha, tega se lotevajo manj razvite države, kjer niti pravna država ne deluje normalno. Nekih dobrih rešitev pa ni na mizi.

Kako lahko trgovci zganjajo tak teror nad živilci?

Ne vem, ali je to teror ali le prevlada močnejšega in včasih tudi pametnejšega. Do te prakse so se pripeljali živilci sami, ker so si med seboj zbijali ceno in se niso organizirali. Ko si namreč življenjsko odvisen od tega, koliko lončkov jogurta boš prodal, pristaneš na vse. So tudi precej nespretni pri posredovanju informacij o problemih v javnost in državi. To je začarani krog: na eni strani imamo živilce, ki so pohlevni do trgovcev, medtem ko se do kmetov vedejo kot kralji na Betajnovi in se preko cen in odkupnih pogojev norčujejo iz njih.

Danes se začenja kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni. Dvorana A je bila vedno rezervirana za živilsko industrijo, a so lani njena podjetja zasedala le še manjši del. Kdor vstopi v to dvorano, si lahko že na prvi pogled ustvari sliko dogajanja v panogi.

Res je. Sejem je odličen pokazatelj razmer v kmetijstvu. Iz agroživilskega se je spremenil v kmetijsko interesno promocijskega. Namesto blagovnih dobrin se predstavljajo neblagovne v obliki storitev države in nevladnih organizacij. Rahlo nezdravo, ampak takšno je stanje v kmetijstvu. Država in interesi so nadomestili znanje in trg. Nekoliko pretiravam, vendar, res se dogajajo ti simbolni premiki. Sejem nikoli ni bil namenjen sklepanju poslov, je pa nekaj narobe, če slovensko in regionalno živilstvo nista zastopana v večjem obsegu.

Bo pa veliko druženja, mediji bodo polni kmetijstva in kmetijska nadstavba bo upravičevala svoj obstoj. Tudi to je nekaj. Karavana gre naprej, upajmo, da v boljše čase.

intervju