Kot pojasnjuje dr. Jože Vogrinc, ki na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava sociologijo kulture in sociologijo medijev, takšna množična histerija nad nekim pop zvezdnikom nikakor ni nov fenomen. "Babyboom generacija je v drugi polovici šestdesetih let z beatlomanijo vpeljala neki način družbenega odzivanja, ki je danes pravzaprav ustaljen in pričakovan."

A vprašanje, ki si ga vsakič znova zastavljajo tisti, ki so zunaj kroga oboževalcev, ostaja: zakaj ravno določene osebe sprožijo tovrsten množičen odziv? Na forumih je ob zapisih navdušenih (pred)pubertetnih oboževalk Justina Bieberja tako moč prebrati tudi cinična čudenja - najbrž nekoliko starejših obiskovalcev -, kako je mogoče, da nekdo doseže megazvezdniški status, ko vendar ni "nič posebnega". A prav to je, navidez paradoksno, njegovo bistvo.

Dr. Vogrinc se strinja, da sta tako obraz kot način petja Justina Bieberja v bolj ali manj enaki obliki stalnica vseh najstniških idolov. "Ta lik je namenjen predvsem dekletom; je lik moškega, ki ne reprezentira agresivne odrasle moškosti, ampak je feminilen mladenič, ki postavlja v ospredje čustva. To je stalnica, vse odkar zabavna industrija ljudi naslavlja kot mlade. Znotraj tega stalnega modela pa se z vsakim novim najstniškim idolom pojavljajo tudi drobne individualne razlike oziroma posebnosti, ki pa jih zunanji opazovalci ne opazijo. Te drobne razlike povezujejo generacijo, ki jo to sporočilo naslavlja. Včasih je težko določiti, ali so namenjene razlikovanju od predhodne generacije staršev in družbe. Danes se zdi, da gre predvsem za drobno razliko od prejšnje generacije, za kar zadošča že nov modni dodatek, gib ali beseda."

Demokratizacija slave

Povezovanje vrstnikov v (pod)skupnosti je ena najpomembnejših socialnih funkcij najstniških idolov. Te horizontalne vezi se spletajo na podlagi skupne ljubezni oboževalcev oziroma oboževalk do izbranega zvezdnika.

"V odnosu oboževalk do idola gre zares za klasično obliko histerije - v smislu, da so vse v razmerju zaljubljenk do njega. Ta lahko zajame pubertetnice in predpubertetnice zaradi čisto hormonskih sprememb, ki se odražajo v preobilju čustev, ki jih je treba na nekoga obesiti. Feminilni dečki so zato nadvse primerni, saj so nenevarni," pojasnjuje dr. Vogrinc in dodaja: "Prednost takšnega odnosa pred realnimi osebnimi odnosi je v tem, da so odnosi z realnimi ljudmi, ki so nam blizu, vedno ambivalentni. Ljubezen do idola pa je zato, ker je le na videz vzajemna, v resnici pa enostranska, mogoče držati na distanci. To nam omogoča, da se brez ostanka identificiramo in brez ambivalence ljubimo, kar je oblika idealizacije."

Zvezdniki vračajo ljubezen svojim oboževalkam preko svojih pesmi, katerih besedila obsegajo preverjen nabor tem, od prve ljubezni, neuslišanega hrepenenja, ljubosumja ob prevari... Iluzijo obojestranske ljubezni pomagajo utrjevati tudi (rumeni) mediji, ki oboževalke neprestano oskrbujejo z raznimi novičkami in govoricami, kar jim daje občutek, da so v nenehnem stiku s svojim idolom ter da ga zares dobro poznajo. To je posebno izrazito pri internetnih medijih, na primer pri Twitterju, s pomočjo katerega tudi Justin Bieber redno "osebno" nagovarja svoje oboževalke, od katerih ima vsaka občutek, da "ščebeta" prav njej.

Kljub predvidljivosti najstniških idolov se je v zadnjem desetletju zgodil tudi pomemben prelom, ki je vezan na samo "kreacijo" zvezdnikov. Po letu 2000 se je namreč pojavila množica kulturnih form, ki so v največji meri vezane na nove internetne medije, kar je razbilo monopol zabavne industrije nad produkcijo trendov.

"V trenutku, ko imajo ljudje na voljo na eni strani reklame za nove glasbene izdelke in na drugi YouTube, med obema medijema vzpostavijo distinkcijo: prvi so v službi neke korporacije, ki želi le zaslužiti in zato manipulira s tem, kdo bo slaven, drugi pa prinaša možnost, da sami izbirajo, kdo bo slaven. Ko je ta razlika enkrat vzpostavljena, začnejo ljudje celotno polje pop industrije dojemati kot 'fake', kot polje, ki je preprosto manj avtentično kot polje slave, ki jo izbirajo sami," pojasnjuje dr. Jože Vogrinc.

Justin Bieber je idealen primer zvezdnika, ki so ga dobesedno "naredili" njegovi oboževalci. Kot dvanajstletni deček se je prijavil na lokalno tekmovanje v petju v rodnem Stratfordu in pristal na nehvaležnem drugem mestu. Njegova mama je video naložila na YouTube, kjer si ga je ogledalo več kot dva milijona uporabnikov. Biebrov video je nato med srfanjem po spletu po naključju odkril njegov poznejši menedžer Scooter Braun, ga s tako rekoč vohunskimi metodami izsledil ter nemudoma predstavil (nekdanji najstniški) r'n'b zvezdi Usherju, ki je postal njegov mentor. Sledila je sklenitev pogodbe, pa nato snemanje plošče in seveda intenzivna medijska kampanja.

Internetni mediji pa ne ponujajo le možnosti, da (so)odločamo, kdo bo slaven, ampak tudi možnost, da sami postanemo slavni. "Če je uspelo njim, lahko tudi meni," se glasi mantra mnogih, ki se podajo na trnovo pot med zvezde. Takšno razmišljanje je, kot pojasnjuje dr. Vogrinc, analogno konceptu loterije. "Okvir je egalitaren, znotraj njega smo vsi ne le enakopravni, ampak tudi enakovredni. To, da nekdo doseže nekaj, česar jaz ne, je rezultat sreče, zaradi česar mu ne morem ničesar zameriti in se ne smem pritoževati."

Pred vpeljavo takšne internetne demokracije je bilo zvezdništvo veliko bolj elitistično. A spremenil se ni le zvezdniški sistem, ampak tudi sam pojem slave. "Slava je bila nekoč zaslužena nagrada za trdo, dolgoletno delo na nekem področju; cenjen ni bil le uspeh, ampak tudi dosežki zvezdnika in delo, ki ga je moral vanje vložiti. Danes pa imenujemo slava nekaj, kar bi bilo ustrezneje poimenovati vidnost. To je povezano predvsem z dejstvom, da je sodobna kultura - prek kamer na telefonih, nadzornih kamer ipd. - v tolikšni meri vizualizirana, da v ljudeh dejansko zbuja potrebo, da bi ustvarjali oziroma nadzorovali svojo lastno podobo. In vidnost je pravzaprav potrdilo, da ti je to uspelo. Razlika med vidnostjo in slavo je v tem, da je vidnost plod sreče," razlaga dr. Vogrinc. In ker je sreča opoteča, takšna "slava" praviloma ni dolgotrajna.

Potrošniško seksualiziranje otroštva

Druga pomembna sprememba, povezana z najstniškimi idoli, je vztrajno pomlajevanje tako zvezdnikov kot njihovih oboževalk. Bazo Biebrovih vnetih oboževalk, imenovanih "bieberettes", tvorijo desetletna dekleta. To zniževanje starostne meje je po mnenju dr. Vogrinca tesno povezano z napori zabavne industrije, da iz otrok čim hitreje napravi potrošnike, ki hočejo imeti točno določene znamke in ki se zgledujejo po svojih vrstnikih. Za predpubertetnike v starosti od osmih do dvanajstih let je bil iznajden celo neologizem "tweens" - skovanka besed najstnik (teen) in med (between) -, ki bolj kot razvojno stopnjo odraščanja označuje novo ciljno skupino potrošnikov.

Pri tem konstruiranju otrok kot potrošnikov in z njim povezanim brisanjem medgeneracijskih mej je odločilno vlogo odigrala televizija. Po mnenju teoretika medijev Niela Postmana je bil v preteklosti, ko so otroci sprejemali kulturni svet še preko branja in knjige, prehod v odraslost veliko bolj nadzorovan; zahteval je veliko več notranje discipline, obenem pa je vzpostavljal neko mejo med odraslostjo in otroškostjo, ki se je v veliki meri pokrivala s točkami fizičnega prehoda oziroma telesnega odraščanja. Družinsko gledanje televizije, ki je nadomestilo branje, pa naj bi povsem zabrisalo medgeneracijske meje, saj so začeli otroci odrasle, s katerimi skupaj gledajo televizijo in pri tem skupaj uživajo, doživljati kot vrstnike.

Pri tem je zanimivo, da identifikacija poteka v obeh smereh, zaradi česar po eni strani otroci prehitro odraščajo, odrasli pa predolgo ostajajo mladi. "To je najlepše vidno na MTV. Danes živimo v obdobju, ko se matere trudijo biti podobne svojim hčeram in se vesti kot one, kar po mojem mnenju prinaša absurdne rezultate. Smo na točki, ko se bomo morali začeti boriti za pravico, da se normalno postaramo. Gre za perverzijo vzgojnega načela, da se je treba s svojim otrokom pogovarjati. Otrok potrebuje od starša medsebojno zaupanje in neko določeno distanco. Nenazadnje je cilj vzgoje, da se otroci osamosvojijo, četudi to starši težko sprejmemo."

Temna stran tega pojava je, da popkultura, katere glavni imperativ je videz, prek vzpostavljanja vrstništva med otroki, najstniki in odraslimi potencialno popolnoma seksualizira podobo otrok. Kot poudarja dr. Vogrinc, je namreč zaradi vsesplošne seksualizacije popularne kulture - kar je predvsem "zasluga" pornografiziranega oglaševanja - sama "nedolžnost" otrok neustavljivo, spolno in drugače, privlačna. "Družba z različnimi postopki konstruira predstavo, da so otroci brez spolnih nagnjenj in občutkov; ti naj bi se 'prebudili' kasneje, vsak poprejšnji 'vnos' pa je razumljen kot nasilni vdor perverznih odraslih. Zato rešitev tega problema ni danes izjemno razširjen boj proti pedofiliji, ampak vrnitev k Freudu. Vrniti se je treba neposredno k njegovemu spoznanju, da so otroci od vsega začetka spolna bitja. Tega dejstva ne smemo skrivati oziroma prikrivati, ampak z njim ravnati na takšen način, da ne bi še bolj poudarjali odvisnosti uspeha otrok od njihovega videza," je prepričan dr. Jože Vogrinc.

Glasbeni videi najstniških idolov počnejo ravno nasprotno. V njih je zvezdniku dodeljena vloga manekena oziroma manekenke, ki promovira celo vrsto drugih produktov. Uspešnost takega principa temelji na tem, da so lastniki medija, na katerem se predvaja glasbeni spot, obenem tisti, ki producirajo plošče, organizirajo turneje, proizvajajo potrošne artikle in imajo v lasti medije, ki objavljajo novice o vsem tem.

Potrošnja je tudi glavni način, prek katerega današnji mladostniki izgrajujejo lastno (samo)podobo, kar velja tudi za sodobno kulturo nasploh. "Današnja prevladujoča kulturna ideologija je - kar so nehote sprožile kulturne študije - zapoved: Nenehno konstruiraj samega sebe! In te konstrukcije so vedno povezane s trošenjem. Zabavna industrija ponuja podobe predvsem mladim srednjega razreda, enako učinkovite pa so tudi za tiste, ki si jih ne morejo privoščiti, a si jih vseeno želijo. Prav skozi dresiranje odvisnosti od vrstnikov se zagotavlja, da načini potrošnje ne zablodijo preveč od tistega, kar želi zabavna industrija," razlaga dr. Vogrinc.

Družbeni konformizem

Kot rečeno, je prevladujoča poteza večine najstniških idolov njihova običajnost oziroma povprečnost. To je delno mogoče pojasniti z dejstvom, da je njihova vloga predvsem povezovanje med vrstniki in (modno) razmejevanje od prejšnjih generacij mladostnikov, ne pa (družbeni) upor proti staršem oziroma širšemu socialnemu okolju.

Po Vogrinčevem mnenju je ta družbeni konformizem treba interpretirati tudi širše, kot spremembo kulturnega okusa. "Danes iščemo tisto, kar je navadno. V veliko manjši meri kot nekoč tisti, ki brskajo po internetu, iščejo nekaj izjemnega. Iščejo se vzorci, ki ravno toliko odstopajo od norme, da nam dajejo občutek, da jo obvladamo. Uporabniki vzpostavljajo svojo konformnost s tem, da prepoznavajo rahla odstopanja oziroma da normo konstruirajo na neki avtonomen način."

Ena od konvencij, ki jo pop kultura vztrajno reproducira, so norme, povezane z (družbenim) spolom. Ne le, da je pri trinajstletnih dekletih v videih, ki so pogosto videti, kot bi jih imela dvajset, poudarek na njihovem "zapeljivem" videzu, ampak so jim dodeljene tudi preživele družbene vloge. V tem pogledu je simptomatičen video za Biebrovo pesem Never Let you Go, v kateri Justin zasanjano igra na kitaro in poje svoji vrstnici, ki pa se ne vozi s kolesom, druži s prijateljicami ali bere knjigo, ampak daje prat perilo! Pri videu za njegovo zadnjo megauspešnico Baby pa je pomenljivo, da so v njem dekleta in fantje reprezentirani kot dve nasprotni "moštvi" - pri igri bowlinga -, med katerima obstaja antagonizem in privlačnost obenem.

To je po Vogrinčevem mnenju značilno za sodobno (pop)kulturo nasploh, ki s pomočjo medijev, namenjenih določenemu spolu, predvsem ženskih in moških revij, bolj kot kdajkoli prej vzpostavlja prepad med spoloma. "Kot da je moški za žensko blazna uganka, ki jo je treba dolga leta proučevati, da jo obvladaš, in obratno. Kot da ne bi bilo neskončno načinov, da spoznavamo in tudi v resnici poznamo osebe nasprotnega spola iz celega niza socialnih izkušenj, ki nam omogočajo identifikacijo z njimi."

Ta kombinacija seksualiziranja (otroštva) in socialnega konservativizma se podvaja tudi na zunajglasbeni ravni. Dve izmed zadnjih novic, povezanih z Justinom, ki jih neumorno lansirajo mediji, sta bili, da mu je raper P. Diddy za rojstni dan z nekajmesečno zamudo podaril svojega lamborghinija in da je bil na skupni večerji z devetindvajsetletno seksi zvezdnico resničnostnega šova Kim Kardashian, ki naj bi postala njegova "punca". Prvi bombastični novici je kasneje sicer sledil "dodatek", da Bieber še ne ve, ali je avtomobil dobil v trajno last ali le začasno; drugi pa "pojasnilo", da je Kim le njegova prijateljica.

Dr. Jože Vogrinc poudarja še eno funkcijo, ki jo opravljajo tovrstne "novice". Po njegovem mnenju pop industrija na ta način rešuje problem odraščanja mladostniških zvezd, ki je zanjo v prvi vrsti ekonomski problem. V tem pogledu je ilustrativen primer Britney Spears. Škandal s seksualno eksplicitnim videom in nekateri drugi z njo povezani škandali - nosečnost, alkoholizem ipd. - so bili vsi v komercialni funkciji tega, da idol odraste na način, ki je medijsko odmeven. Podobna primera takšnega "razvoja" sta tudi Christina Aguilera in Justin Timberlake; vsi trije so svoje glasbene kariere začeli pod okriljem "moralno neoporečnega" Disneyja in jih nadaljevali pri bolj "drzni" MTV, ki pa je le logično nadaljevanje prvega.

Kakšna usoda torej čaka to poletje nepremagljivega Justina Biebra? Najbrž ga bo prav kmalu nadomestil nov, skoraj na las podoben klon, sam pa bo potonil v nepregledno močvirje pop zgodovine kot še en "baby face". Če pa bo ostal na sceni, lahko kmalu pričakujemo bolj oster, "moški" imidž in vse bolj škandalozne novice - o nočnem žuriranju, težavah z drogami, zvezah s starletami...