Butalci, eno njegovih najljubših branj iz otroštva, so se sami ponujali za okvir zgodb, ki so jih razkrila njegova raziskovanja mest in mestne družbe na Spodnjem Kranjskem - torej na Dolenjskem in Notranjskem, saj podobnosti z literarnimi Butalami ni bilo mogoče spregledati. Prišli so mu prav, ko je ugotavljal, kako zunaj časa je marsikatera človeška neumnost. Če pa boste sami našli kakšne podobnosti z dogajanji v sedanjih občinah, ki se v teh dneh pripravljajo na lokalne volitve, so primerjave zrasle samo v vaši glavi in morebitne zlobne misli pripišite sami sebi. Dr. Golec je Butale primerjal z mesti v obdobju zgodnjega novega veka - tja do sredine 18. stoletja in prav nič ne govori o sedanjem 21. stoletju.

Dr. Golec, so Butalci - Slovenci?

Seveda je Fran Milčinski posplošil nekatere značilnosti svojih rojakov in jih karikiral v podobi Butal in Butalcev. Ti naj bi prišli iz krajev, kjer jim je bilo prevroče, zato "je šel mlajši rod pogledat pa svetu in so se tako nekateri naselili ob Dravi, nekateri ob Muri, nekaj jih je prišlo celo do morja in so si tam postavili ognjišča". Nobenega dvoma torej ni, da je pisatelj pred slabimi stotimi leti govoril o ozemlju, poseljenem s Slovenci.

Je po vašem Butalce umestil v obdobje, v katerem je sam živel?

Ne, lahko bi rekli, da so Butalci brezčasni. Je pa, zato da bi zgodbe razumeli tudi mlajši bralci - in nagovarjal je vendar predvsem te -, vanje vpletel prvine iz sodobnosti. Govori o gasilcih, o policaju, občinski blagajni, županu, ne pa recimo o mestnem sodniku - rihtarju, ki je bil najvišja avtoriteta v majhnih mestih sto let pred tem, ko županov še niso poznali.

Opis Butal ni ravno opis mesta.

Res ne. V njih je - po Milčinskem - okoli trideset koč, ki jim pravijo hiše, med njimi dve ali tri z nadstropjem in Butalci jim pravijo graščine. Ker premorejo Butale mestne atribute - recimo mestni grb, ki naj bi sicer prikazoval zmaja, a so ga narisali tako nespretno, da je bil bolj podoben biku - pa rokodelce, kot so kovač, pek ali mesar, jih je vsekakor mogoče primerjati z nekaterimi manjšimi slovenskimi mesti in trgi zgodnjega novega veka. V teh bi našli stvari, ki so - kot pravi Milčinski - dajale "hudomušnim sosedom pobudo za smeh in posmeh".

Od trgov so si sosedje radi privoščili zlasti Lemberg pri Mestinju, Marenberk (danes Radlje ob Dravi) in obmurski Veržej, od mest pa Višnjo Goro in Lož, rodno mestece Frana Milčinskega, ki se "slave" Butal otepa in jo je uspešno prevalil na Cerknico. Višnjo Goro je s Kozlovsko sodbo naredil za "butalsko mesto" Josip Jurčič, a so iz tega mesteca z nenavadnim imenom brili norce že veliko prej. Domala vsa mesta živijo v domislicah in zgodbah zavistnih podeželskih sosedov, verjetno pa nobeno tako izrazito kot literarne Butale Frana Milčinskega.

Ko sem pred dobrim desetletjem raziskoval sedem dolenjskih in edino notranjsko mesto Lož, se mi je pred očmi kar naprej prikazovala podoba Butal. Takih mest, ki so bila mesto predvsem po imenu, je bilo namreč na Slovenskem kar nekaj. Milčinski je zaradi sodniškega poklica spoznal več takih "purgarskih" gnezdec in v njih lahko našel precej motivov za Butale in Butalce. Tako kot mnogi je opažal, kako močno lahko vsebina visokodonečega naziva "mesto" odstopa od pričakovanj, kaj naj bi mesto bilo. Je pa tudi res, da se nam "butalskost" nekaterih resničnih zgodb iz spodnjekranjskih mest zdi iz današnje perspektive morda bolj smešna kot našim predhodnikom.

No, anekdota o višnjegorskih vislicah je smešna v vseh časih.

Menda so Višnjani nekoč, ko si je nekdo hotel sposoditi njihove vislice, odgovorili: "Vislic ne damo. Postavili smo jih namreč zase in za svoje potomce." Gre za anekdoto, ki jo je pripovedoval pokojni akademik Sergej Vilfan, sam pa v virih zanjo nisem našel potrditve. Ne vem, morda je to samo nekakšna urbana legenda, predelana zgodba od drugod, morda so jo Višnjanom pripisali hudomušni sosedje ali zlobni jeziki.

Ampak pojdiva po vrsti. Kdo ali kaj je bil v teh mestih oblast? Župan, mestni policaj?

Do sredine 19. stoletja so imela majhna mesta največkrat mestnega slugo, ki je bil tudi mestni stražnik. Od uvedbe modernih občin naprej je bil to občinski policaj, danes bi mu rekli mestni redar. Najvišja oblast v vsakem mestu pa je bil že od srednjega veka mestni sodnik, izvoljen za eno leto, le Ljubljana je imela ob sodniku že od leta 1504 župana. Župani se sicer pojavijo šele z modernimi občinami sredi 19. stoletja, ko se je tudi sodna veja oblasti dokončno osamosvojila. Prej, ves zgodnji novi vek, pa je bil mestni sodnik tako politična kot sodna oblast. Vodil je upravo mesta, predsedoval sodnim pravdam, ponekod je imel še ključ mestne blagajne in je z njeno vsebino tudi upravljal, čeprav so mesta za to nalogo večinoma volila dva mestna komornika, tako da sta bili sodnikova in mestna blagajna ločeni. Porabo mestnega denarja pa je, ko je šlo za večje vsote, odobraval mestni svet.

Pa smo pri volitvah. Kako so v mestih izvolili prvega med vsemi? V Butalah je župana določila kar občinska uš Šprinca Marogla. Vsi bradači (ve pa se, da imajo vsi ugledni možje brade) so se zbrali okrog mize in lastnik brade, v katero se je zalezla uš, kajpak so to pripovedovali zlobni Tepanjčani, je postal župan.

Najprej o bradačih: zlasti potem ko se je začel notranji mestni svet zapirati in je funkcija notranjega svetnika postala dosmrtna, so v svetu sedeli predvsem starejši možje - pogosto z bradami. Njihovo članstvo se je lahko končalo prej, če so tako opešali, da niso mogli več opravljati svoje funkcije, oziroma je trajalo, dokler se ji niso sami odpovedali. In ko se je notranji svet v 17. in 18. stoletju na ta način zaprl, je bilo v njem čedalje več sivih brad. Izjemoma se je zgodilo, da so v svet izvolili kakšnega tridesetletnika, ampak to je pomenilo, da bo lahko v njem vedril do pozne starosti, dokler tudi sam ne dobi sivih las in sive brade.

O najpomembnejših mestnih zadevah je torej odločala nekakšna gerontokracija. Milčinski je očitno zelo dobro poznal razmere v majhnih slovenskih mestih in prav tako njihovo zgodovino. Poleg tega sam pravi, da si je zanimive stvari v krajih svojega službovanja sproti zapisoval in da je rad stikal tudi po registraturi - sodnem arhivu. Ta mu je, kot lahko razberemo iz njegovih drugih del, ponujala obilo gradiva za pisanje.

V tedanjih slovenskih mestih je torej odločal notranji mestni svet, sestavljen iz najpomembnejših meščanov - mestnih očetov. In kdo je postavljal te?

Sami sebe. Notranji svet naj bi v svoje vrste vsako leto izvolil nekaj novih članov iz zunanjega sveta, ta nekaj mož iz tako imenovane občine meščanov in občina iz vrst preostalih polnopravnih meščanov. Izvoljeni so zapolnili mesta tistih, ki jih je nižji organ odpoklical iz višjega nazaj v svoje vrste, na primer zunanji svet iz notranjega in tako naprej. Pozneje pa sta se oba sveta zaprla in izvolitev je postala trajna, razen če so koga iz krivdnih razlogov izključili.

Tudi pri vsakoletnih sodniških volitvah so bili principi "demokratičnosti" podobni. Za izvolitev na funkcijo mestnega sodnika je notranji svet predlagal določeno število kandidatov iz svojih vrst. Najpogosteje so bili kandidati trije, seveda taki, ki so bili všeč notranjim svetnikom, volili pa so jih člani zunanjega sveta in navadni meščani, a od teh ne povsod vsi. Skratka, kandidirali so lahko samo ljudje iz ožjega gremija, ki je sam še zožil izbor. "Baza" pri tem ni imela besede oziroma se je lahko opredeljevala le do vnaprej določenih kandidatov. Nekakšno "samoupravljanje", bi lahko rekli.

Ivan Vrhovec v Zgodovini Novega mesta piše, da celo vsi meščani skupaj niso mogli pripraviti dvanajsterice iz notranjega sveta, naj medse sprejme nekoga, ki ga svetniki ne bi hoteli. Ko je zastopnik deželnega vicedoma nameraval v začetku 18. stoletja v Višnji Gori umestiti odstavljenega svetnika Janeza Iggerja, ju sodnik in svetniki niso pustili niti blizu, ampak so pred mestno hišo postavili celo stražo. Še huje je bilo, če se je v mestnih organih preveč šopiril kak tujec. V Krškem so Italijana Blaža de Urbanija najprej sicer dobro sprejeli, ko pa jim je zrasel čez glavo, so ga spravili kar v ječo v Ljubljani in se pri tem sklicevali na sklep svojih prednikov, da v mestni svet ne bodo sprejemali Lahov.

Ljubljanski mestni svet je neporočenim Italijanom že na začetku 17. stoletja zaprl vrata celo pri sprejemanju v meščanstvo. A za nikogar ni bilo nepremostljivih ovir, če je pel denar. V Višnji Gori je sredi 18. stoletja postal meščan neki laški kramar, ki sicer v mestu sploh ni živel in naj bi višnjanskim meščanom za ta privilegij plačal nekaj maseljcev vina.

In vse to je seveda sprožalo prepire.

Razumljivo. V Kostanjevici je, recimo, deželni vicedom konec 17. stoletja ugotavljal, da temelji mestni svet samo na prijateljstvih in zavezništvih. Nekaj pozneje so podobno združbo sorodnikov in prijateljev, zbranih v notranjem svetu Novega mesta, imenovali liga. Komaj so se Novomeščani otresli ene, tako imenovane Kochove lige, že jim je zavladala liga družin Banko, Novak in Opeka.

V Ložu je leta 1713 zaradi "neprimerne" izbire sodnika izbruhnil pravcati upor. Ko je občina meščanov izvolila svojega človeka Luko Komporja in je od prejšnjega sodnika Andreja Juhe zahtevala sodniško palico in mestno blagajno, je mestni svetnik Janez Špehek proti njim nastopil s sabljo. To je meščane tako razjezilo, da so se še sami oborožili s sabljami in koli ter naslednji dan znova obiskali Špehka, ki pa mu je uspelo še pravi čas pobegniti. O zadevi je moral razsojati kranjski deželni vicedom kot mestu nadrejena instanca. Pri tem je med drugim prišlo na dan, da so se Ložani razglašali za "druge Tolmince", kar je bilo seveda pretiravanje, saj je Tolminska tisto leto doživela zelo resen in velik kmečki upor.

Ne smemo pa pozabiti "gospe županje" - županove žene in njenega vpliva; oziroma vpliva "gospe sodnice", torej žene mestnega sodnika, v obdobju, ko še nismo imeli županov.

Res, te tako imenovane "rihtarice", kot so jih imenovali, so imele pogosto velik vpliv. V Višnji Gori je ena takih izpričana v prvih letih vladanja Marije Terezije. Kot bi se zgledovala po vladarici, je sedela na sejah mestnega sveta in očitali so ji, da svetniki brez nje ne sprejmejo nobenega sklepa. Njen mož Janez Reichard, dejanski mestni sodnik, ki se je v mesto priženil s Koroškega, se je v ženino obrambo spretno skliceval na cesarico, češ: "Zakaj mi očitate, da se moja žena vmešava v mestno politiko, saj tudi državo vodi ženska." Kar nekakšna naravna pravica do vodenja naj bi ji pripadala, kajti sodnik je pribil, da je njegova gospa hči pokojnega mestnega sodnika, ki je vodil Višnjo Goro več kot dve desetletji. V zgodbi ni nepomembno, da sta bila oba sodnika, tast in zet, hkrati krčmarja in pri njiju vse pogostitve, je pa jasno, da Reichard tega ni poudarjal.

Butalska blagajna je bila vedno prazna. Največ, kar je bilo kdaj v njej, je bil en tolar.

Nekaj podobnega je bilo z blagajnami majhnih kranjskih mest. Bila so namreč krepko zadolžena. Nekatera so deželi dolgovala tudi za več kot dvajset let davčnih obveznosti. Kot najbolj učinkovit način izterjave so jim navadno poslali za vrat vojsko. Ne zato, da bi izterjala davek, ampak da je v mestu prezimila, stroške bivanja pa so deželni stanovi nato odšteli od mestnega dolga. Ker ni šlo drugače, ustreznih kasarn pač ni bilo, so vojake nastanili po domovih - torej so mestne dolgove odplačevali neposredno prebivalci mesta.

Leta 1716 so se temu poskusili na domiseln način izogniti v Krškem. Tisto leto naj bi imeli v mestu že štiri vojaške eksekucije in ko se je napovedala peta, je dal mestni sodnik in trgovec Magnus Dominik Knopper mesto preprosto izprazniti, tako da je Krčanom naročil, naj se umaknejo v vinograde. Svoje imetje je zaupal v varstvo kapucinom, jo sam ucvrl v Kamnik in pustil mesto brez oblasti, saj ni nikogar imenoval za namestnika. Kaj se je po vsem tem zgodilo in ali je sodnikova ukana uspela, viri žal ne povedo.

Mesto Lož se je zadolžilo tako, da je tamkajšnja plemiška družina Lichtenberg preprosto zarubila dele mestnega premoženja. Prav dobri gospodarji v teh mestih očitno niso bili.

Saj so poskušali narediti, kar se je dalo, a obdobje med 16. in 18. stoletjem je bilo mestom, še zlasti majhnim, izrazito nenaklonjeno. Konkurirala sta jim namreč podeželska trgovina in obrt, čedalje več prebivalcev mest pa se je moralo preživljali s kmetovanjem. Če so bila mesta v srednjem veku še trdna, so zdaj začela hirati, tudi na zunaj propadati, mnoge hiše so ostale prazne in ponekod je izginila kar tretjina domov ali celo več. Če ni davkoplačevalcev, vstopa v mesto revščina, najprej pri stranskih, nato skozi glavna mestna vrata. Mesto si je lahko pomagalo s posrednimi davki - prihodki od mitnin, mostnin in sejemskih stojnin, toda glavni prihodek je bil vendarle neposredni davek prebivalcev. In ta je zapovrh v glavnem odtekal naprej v deželno blagajno, doma je ostajal le sorazmerno majhen del.

Je pa tudi res, da so mestne uprave, ko je šlo za njih same, ravnale bolj širokogrudno. Danes bi temu rekli, da so obilno uporabljale denar za reprezentanco.

Zgodovinski viri kar naravnost govorijo o popivanju in nažiranju. Iz ohranjenih mestnih računov lahko razberemo, koliko so spravili po grlu po opravljenem obračunu davkov, ob zaposlitvi novega učitelja ali novega mežnarja. Ob vsakem malo "pomembnejšem" obisku je bil vedno še likof. In ti likofi v letnem obračunu izkazujejo visok, včasih celo največji delež izdatkov. In če vemo, da je bil sodnik pogosto tudi krčmar, se je denar pač pretakal znotraj hiše iz enega žepa v drugega, iz mestne v domačo blagajno. Saj vse ostane doma. Med enoletnim mandatom višnjanskega sodnika Andreja Pasika leta 1629/30 je šlo samo za pogostitve in potnine tri petine letnih izdatkov, tretjina za plačila štirim mestnim uslužbencem, dvajsetina za darila in honorarje in le trije od 210 goldinarjev mestnega proračuna za vse druge potrebe mesta.

Bi rekli, da je šlo tudi za poneverbe?

Mislim, da v glavnem ne. Ampak to so tako ali tako omogočale tako imenovane institucionalne odtujitve "družbenega premoženja" - saj je s pogostimi majhnimi bonitetami mogoče nabrati nemalo denarja. So pa v 17. stoletju v Krškem odstavili mestnega sodnika, ki je z denarjem ravnal preveč po domače. Oporoke neke pokojne someščanke in njenih 80 dukatov ni spravil v mestno blagajno, ampak v trikrat zapečateno škatlo, ki jo je preprosto odnesel domov. Ko so meščani zahtevali, naj denar vrne, so na škatli našli samo še en, sodnikov pečat, dveh pečatov sopečatnikov pa ne in tudi denarja ni bilo nikjer več. Večina je šla za podkupnino štirim članom meščanske občine, ki so sodniku pomagali zagrešiti še nekaj podobnih finančnih zlorab.

Butale so imele strašne nasprotnike v Tepanjčanih. Zanje so Butalci pravili, da "so hribovci in jedo ovseni kruh". Tepanjčani jim seveda niso ostali dolžni in so Butalce opravljali, kjer se je le dalo. Milčinski je primere za literarni opus našel kajpak kar v domači okolici. Tak je bil recimo spor med Višnjani in Žužemberčani.

Ne smemo prezreti pomembnega dejstva, da so Butale mesto, Tepanjce pa ne. Tudi Žužemberk ni imel mestnih pravic, ampak je štel le za trg. In meščanom Višnje Gore je bil Žužemberk toliko bolj trn v peti, ker je imel razvito rokodelstvo in dobro obiskane sejme. Prebivalcem mesta, ki je počasi hiralo in je celo po videzu zaostajalo za sosednjim trgom, je šel vsak uspeh Žužemberčanov v nos. Šlo je za rivalstvo, a ne za rivalstvo med dvema mestoma, temveč med mestom in podeželjem, kar je za mesto naravnost ponižujoče. Podeželska trgovina je uspevala, kmetje in tržani so včasih živeli bolje od meščanov.

Poleg tega je mesto zaprt sistem, zaverovan sam vase. Mi smo glavni, mi določamo pravila. Opisujete Novomeščane, kako so iz mesta kot šušmarje izgnali celjske klobučarje, ker so hoteli na svojem letnem sejmu podpreti lastne, novomeške obrtnike. Edino sejmi so na neki način odprli mesto tudi zunanji konkurenci.

Seveda, sejmi so opravljali vlogo odpiralca mestnih vrat. Mesta so imela praviloma vsak teden tedenski sejem, pa še posebne letne sejme, na katere so prihajali tudi prodajalci in kupci od daleč. Eno od mest, ki se je srečevalo s podobnimi "rivalskimi" težavami s kmečkimi sosedi kot Butalci s Tepanjčani, je bilo Krško. Že tako sta konkurenčnost krških sejmov zmanjševala mitnina in brodnina za trgovce, ki so prihajali čez Savo z druge strani. Ko pa so letni sejem samovoljno uvedli v Vidmu tik čez reko in je sejmarjenje tam zapovrh uspevalo veliko bolje kot v Krškem, je bil ogenj v strehi. Krško je zahtevalo komisijo deželnih stanov in ta je ugotovila, da je krški sejem le bleda kopija videmskega. Kaj hujšega: Videm je bil vas, ki je povozila meščansko Krško. In videmski sejem je kljub protestom obstal celo stoletje. Takih "divjih" sejmov, brez pisnih privilegijev in dovoljenj, ki so se uveljavili in obdržali dolga desetletja, na Slovenskem ni manjkalo.

Butalci pa so bili "imenitnega rodu", imeli so "stara pisma in če se jim ne bi bila izgubila in če bi jih znal kdo brati, tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak".

Ne v Butalah ne v drugih, resničnih mestih starih dokumentov ni znalo prebrati veliko ljudi, saj so bila tedaj vsa taka pisma pisana v nemščini. Za silo so nekateri meščani slovenskih mest in trgov že tolkli nemščino, ampak velika večina je bila nepismenih. Nepismenih v tem smislu, da niso znali brati in pisati nemščine, ki je bila tedaj edini pisni uradovalni jezik. Že res, da so se zlasti obrtniki, ki so hodili po svetu, naučili pogovorne nemščine, v kateri so se lahko sporazumeli, a to je nekaj povsem drugega kot "pisarniška nemščina". Njeno neobvladanje pri nas sicer ni pomenilo prav velike ovire za vzpon na družbeni lestvici. Meščani so vseeno izvolili tudi nepismene sodnike - oziroma, danes bi rekli, da so bili nekateri med njimi funkcionalno nepismeni. Sami preprosto niso znali napisati dopisa deželnemu vicedomu ali deželnim stanovom.

Zato pa je bil alfa in omega mestni pisar. Ne mestni sodnik - ampak pisar je napisal, prebral, odposlal in zagovarjal vsak dopis, ki je šel iz mestne pisarne. Mestni svet in sodnik sta sicer lahko vodila pravde in izrekala sodbe, ko pa je bilo treba stvari zapisati, je postal nepogrešljiv pisar, včasih sploh edini pismen človek v mestu. V majhnih mestih so lahko koga zaradi obvladovanja veščine pisanja izvolili za mestnega sodnika ne le enkrat, ampak tudi več kot desetkrat, po potrebi pa je hkrati opravljal še naloge mestnega pisarja.

Butalci so torej svoja stara pisma izgubili. Izgubili pa so jih tudi v mnogih slovenskih mestih.

Neredko so jih "izgubili" tedaj, ko se na domnevne pravice niso mogli sklicevati s pisanimi privilegiji. Izgovor je bil vedno pri roki: "Seveda so vse naše pravice tudi zapisane, a kaj ko smo te listine nekam založili." Recimo, pravica do sejma naj bi bila zapisana, ponekod pa so sejme vpeljali po tihem in brez privilegijev. Ko so se sosedje nad tem pritožili, so jim odgovorili: "Oh, seveda, tu nekje bi moral biti ta papir. Le kam se je izgubil?" Ali pa: "Saj imamo to pravico že od nekdaj, odkar ljudje pomnijo, a kaj ko je listina izginila v zadnjem požaru." Požar je bil nasploh eden najpogostejših izgovorov za pravice, ki jih ni bilo mogoče dokazati. In požari so bili tedaj v mestih tako pogosti, da so meščani lahko celo izbirali, v katerem požaru naj bi jim izginili dokazi. "Že v tistem prvem, pred dvesto leti." Ali pa v drugem, tretjem ali šele v zadnjem.

Nasploh mestne oblasti na Slovenskem niso izkazovale ravno velike skrbi za mestne arhive in zapisani zgodovinski spomin.

Res ne. Med majhnimi mesti je svetla izjema Višnja Gora, ki ima ob Ljubljani in obalnih mestih najbolje ohranjen mestni arhiv na Slovenskem. Višnjani so bili očitno zelo ponosni na svoje pravice, k sreči niso utrpeli nobenega večjega požara in imeli so tudi ljudi, ki so mestni arhiv skrbno urejali. Pa se je dvakrat skoraj zgodilo, da bi bil ta izjemni zaklad uničen - med drugo svetovno vojno in kmalu po njej. Tu pridemo spet do dr. Sergeja Vilfana, ki so ga po vojni, ker ni bil "politično zanesljiv", poslali iz Ljubljane na podeželje, za pravnega referenta v Grosuplje. Nekega dne leta 1946 je "med obiskom terena" v Višnji Gori opazil mestni oziroma občinski arhiv, zložen pod obokom občinske stavbe. Ta je bila namreč med vojnim bombardiranjem poškodovana in zračni pritisk je arhiv vrgel skozi okno na dvorišče. Nekdo ga je k sreči spravil v vežo in Vilfan je verjel, da bo ta zloženi kup papirja prej ko slej našel pot v enega od dveh ljubljanskih arhivov.

Ko je leta 1950 postal uslužbenec Mestnega arhiva Ljubljana, je najprej vprašal, kaj se je zgodilo z višnjegorskim mestnim arhivom. Ker nihče ni vedel o tem ničesar, se je podal v Višnjo Goro, kjer je naletel na zid popolne nevednosti. Tam, kjer je pred nekaj leti videl ležati arhiv, je bil samo kup premoga. Za vsak primer so ga začeli odkopavati in našli skoraj nedotaknjeno gradivo, ki bi še isto zimo končalo skupaj s premogom v peči, zdaj pa je po srečnem razpletu v Arhivu Republike Slovenije. Včasih imamo zgodovinarji tudi srečo, ko politikom spodletijo ekspresne rešitve težav.

Ste na koncu našli Butale?

Saj jih ni bilo težko najti. V Atlasu Slovenije jih najdete tudi sami - zaselek naselja Glogovica pri Stični. Tam so vselej bile, prvič se omenjajo leta 1505, ne vem pa, ali je Milčinski zanje vedel. Zanimivo je, da od tod izvira danes ugasli priimek Butalec, ki ga srečamo v 16. stoletju v sosednjem mestu Višnja Gora. Še pred desetletji je bila v Butalah ena sama hiša, zdaj sta dve, a ista družina. Z domačini sem se pred leti tudi pogovarjal in jih na koncu vprašal, ali jih okoličani kdaj imenujejo Butalce. Dobil sem odgovor, da jih včasih s tem imenom res podražijo, da pa naj ne skrbim, saj se že znajo sami braniti.