Prvi je na Petkovškovem nabrežju, nedaleč stran od turistom zelo priljubljenega Zmajskega mostu, drugi pa na Gerbičevi na Viču. "Sobodajalstvo je začela spodbujati nekdanja županja Vika Potočnik. V času njenega mandata so namreč Ljubljančani začeli oddajati sobe turistom. Žalostno je bilo, da smo morali takrat mlade popotnike pošiljati na primer na Bled ali v Škofjo Loko, da bi lahko pri nas poceni prespali. Spomnim se, da so bile pred leti glede odpiranja hostlov velike težave tudi z upravnimi enotami, bilo je ogromno dela s papirji. Večina današnjih hostlov ni omembe vrednih, saj ponujajo največ petindvajset ležišč. Gre za zasebno dejavnost. Je pa res, da se popotniki raje odločajo za manjše hostle, saj se prepuščajo pravilu: če kuham čaj, ga kuham za vse," pravi Pečar, medtem ko Jurišič dodaja, da je oddajanje ležišč v zasebnih stanovanjih urbani fenomen, ki ni značilen samo za Slovenijo. "Nekateri hostli so sicer sprejemljive kvalitete, žal pa večina ni takšnih. Ni redkost, da nadobudni podjetniki najamejo eno- ali trosobno stanovanje v središču katerega izmed evropskih turističnih mest, vanj namestijo tudi po petnajst pogradov, z dodatnimi ležišči pa dosegajo skupaj tudi do štirideset ali več ležišč, ki jih potem prodajajo po dampinško nizkih cenah. S tem kvarijo ugled mesta, besede hostel in predvsem mnenje o državi, v kateri delujejo. Ni treba posebej poudariti, da lahko najemnino za takšno stanovanje zaslužiš že v nekaj dneh," je prepričan Jurišič.
Hostel mora biti majhen
Če so bili nekateri novodobni sobodajalci, ki sicer v svoji ponudbi popotnikom niso ponudili česa nadpovprečnega, z dobičkom zadovoljni predvsem v prvih letih poslovanja, danes o tem ne moremo več govoriti. "Letošnja zima je bila najslabša doslej. Cene v hostlih so začele padati," pravi receptorka v ljubljanskem hostlu H20, ki je pred tem delala tudi v svetovno znani Celici. Kot pravi, so se v Ljubljani začeli odpirati predvsem manjši hostli. Eden takšnih je tudi H2O, ki ponuja petindvajset ležišč, cene na noč pa se med zimo in poletjem gibljejo od 13 do okoli 30 evrov. "Hostel mora biti majhen, saj lahko samo tako receptorka pozna gosta," meni Pia in brez oklevanja doda, da so med gosti najbolj urejeni in olikani Avstralci ter Britanci. Tudi tiste narode zna našteti, ki imajo največ težav s higieno. Njena prijateljica Manca, ki ima tudi kar nekaj izkušenj s hostli, pa hitro pripomni, da je večina turistov presenečena nad urejenostjo in čistostjo naše države. "Mladenka iz Hongkonga nam je med drugim povedala, da smo lahko srečni, da skozi center Ljubljane teče reka," še pove Manca. In najbolj nenavadni trenutki v letošnji sezoni? Turist, ki je na izletu skoraj utonil v Blejskem jezeru, in skupina Špancev, ki je po osvojitvi letošnjega svetovnega pokala razbila vrata hostla.
Nizozemci in Portugalci
Kot poudarja večina delavcev v hostelirstvu, v tem poslu prevladuje predvsem tranzitno popotništvo. Mladi turisti večinoma preživijo dan ali dva v slovenski prestolnici in se nato, če že ne obiščejo Bleda ali Bovca, odpravijo novim dogodivščinam naproti. Pred hostlom Alibi na Cankarjevem nabrežju smo ujeli tri mlade Portugalce. Iz Porta so najprej poleteli proti Milanu, obiskali Verono, München in Salzburg, po Ljubljani pa jih bo pot vodila še do Dunaja, Budimpešte, Bratislave, Prage, Berlina in Frankfurta, od koder bodo poleteli nazaj v domovino. "V Ljubljani bomo samo en dan, pred tem pa smo bili še na Bledu. Ker nismo poznali Slovenije, nismo vedeli, kaj lahko sploh pričakujemo od vaše države. Danes si bomo ogledali Ljubljano, nato pa gremo naprej. Naš ritem je: en dan prespimo v hostlu, en dan pa na vlaku," je povedal 19-letni Francisco, ki si je pot zamislil v družbi dveh vrstnic. Evropska odisejada bo vsakega izmed njih stala nekaj več kot tisoč evrov. Čeprav so imeli za seboj le eno prespano noč v Ljubljani, pa so imeli toliko več povedati o slovenskem hostlu. "S hostlom nismo bili najbolj zadovoljni. Na internetu smo videli drugačne fotografije prostorov, kot so v resnici. Najbolj so nas razočarale razmere v kopalnici. V nadstropju, kjer je prostora za šestnajst ljudi, smo imeli na voljo le en delujoči tuš," je povedala Franciscova prijateljica Carolina.
Igor Jurišič dodaja, da so poplavo vsega, kar se da prodati pod imenom hostel, povzročili ravno rezervacijski sistemi, ki ponujajo prenočišče ob plačilu desetodstotne provizije, ne da bi se lahko popotniki prej prepričali o kakovosti ponudbe. "Na nekaterih popularnih rezervacijskih sistemih najdemo tako izjemno urejene zasebne ponudnike kot tudi izjemno umazane in neurejene luknje, ki delajo sramoto mestu in državi. A žal se morajo gostje zanesti samo na fotografije in komentarje," meni prvi mož Popotniškega združenja Slovenije.
Nizozemci nas tudi tokrat niso presenetili s svojo ljubeznijo do slovenskih gora. Devetindvajsetletna Anne Marie je k nam prispela v družbi petih prijateljev, na pot od Brede do Slovenije pa so se podali s kombijem. "V Slovenijo smo prišli, ker je doslej še nismo obiskali. Bili smo že na Bledu in v Bovcu, med drugim smo stopili tudi na Triglav, tako da smo želeli videti še Ljubljano. Na prvi pogled se mi zdi lepo mesto. Vsega skupaj deset dni bomo preživeli v Sloveniji, nato pa gremo domov. Če že potujemo po Evropi, pa si raje kot hostel izberemo kamp," je povedala nasmejana blondinka, ki si je z brskanjem po spletu tako kot njeni portugalski predhodniki izbrala hostel Alibi. "Vodič Lonely Planet je že preteklost. Popotniki raje obiščejo spletne forume, kjer preverjajo, kaj jim sporočajo njihovi predhodniki. Zanimajo jih komentarji iz prejšnjega tedna. Tako se pri nas popotniki na primer pogovarjajo, kako je bilo v Budimpešti. Danes ne moreš ničesar več skriti. Gre za popotnike, ki se ne pustijo voditi," ugotavlja direktor hostla H2O. Kot piše na uradni spletni strani hostla Alibi, gre za "the first and the largest group of hostels in the country", prvo in največjo skupino hostlov v državi. Prenočišča ponuja na dveh lokacijah v Ljubljani in Piranu, začetki oddajanja pa tako kot pri hostlu H2O segajo v leto 2005. "Nismo več tako zasedeni kot pred leti. Trenutno so cene za dvajset odstotkov nižje kot lani poleti, letošnjo zimo pa smo jih celo prepolovili," nam je zaupala Tatiana v hostlu Alibi. Cene se pri njih trenutno gibljejo od 17 do 20 evrov, tako kot v drugih podobnih hostlih pa se lahko gostje na oglasni deski recepcije seznanijo s ponudbo izletov, ki se na prvi pogled med hostli ne razlikujejo preveč. Posebnost Alibija je prav gotovo ta, da sodeluje s tajvansko agencijo, ki jim "uvaža" skupine turistov iz te azijske države.
Več na žurih kot v postelji
Eden najstarejših hostlov pri nas je na ljubljanskem Taboru. Gre sicer za dijaški dom, ki že skoraj dvajset let od konca junija do konca avgusta odpira svoja vrata popotnikom z vsega sveta.
Ko sva s fotoreporterjem ob desetih zjutraj stopila v recepcijo hostla, je ravnokar potekala izmenjava gostov. Bila je gneča, kot se za pravi hostel v poletnem času tudi spodobi. Odšla sva za mlajšo skupino fantov, ki se je po lesenih stopnicah s ključi v rokah odpravila v eno od sob. "Prihajamo iz Luksemburga. Z vlakom smo se za mesec dni odpravili po Evropi, saj bomo morali zaradi študija kmalu narazen. Do tega hostla smo prišli povsem naključno. Sprehajali smo se po Ljubljani in se malce pozanimali, kje bi lahko prespali. V Ljubljani bomo ostali dva dni, nato pa gremo naprej," je razložil osemnajstletni Luksemburžan. Pred prihodom v Ljubljano so se bodoči luksemburški študenti že ustavili v Münchnu, na Dunaju, v Pragi, Bratislavi in Beogradu. Na vprašanje, ali poznajo Slovenijo, pa so samo pripomnili, da vejo, da gre za majhno državo.
"Zelo pomembno je, da popotniki vidijo prepoznavni znak mreže 'hostelling international' (moder trikotnik s hišo in drevesom, op.p.)," je povedal promotor hostla na Taboru in pokazal omenjeni simbol na svoji majici. Marko namreč med poletjem veliko časa preživi na ljubljanski železniški postaji, kjer "lovi" potencialne stranke.
"Spomnim se, da so v eni od naših stavb v poletnem času pred mnogimi leti prebivali izključno imigranti iz nekdanjih jugoslovanskih republik. V njej se je pralo, kuhalo, preprodajalo... Pri nas so ostali tudi po mesec dni. Bila je nekakšen napol bordel. Danes je drugače, saj nekateri gosti sploh ne potrebujejo postelje. V sobe se z nočnih zabav vrnejo ob šestih zjutraj, prespijo par ur in odidejo. Večkrat se sprašujemo, zakaj sploh plačujejo nočitve," v šali pove vodja recepcije hostla na Taboru Primož Urank, sicer tudi vzgojitelj v dijaškem domu. Kot pravi, hostel ponudbo razvija že več kot dvajset let. Kuharice, snažilke in vzgojitelji dijaškega doma s poletnim delom dodajo kakšen evrski bankovec več k svojim sicer skromnim rednim plačam, njihovi otroci pa si na primer z delom v recepciji prislužijo dodatno štipendijo. "Z zasedenostjo smo lahko zadovoljni. Pri nas prespi v povprečju 250 ljudi na dan. Veliko nam pomenijo na primer gostje katerega od ljubljanskih festivalov, kot je na primer Ana Desetnica. Čeprav se ukvarjamo z oddajanjem sob samo čez poletje, mislim, da je največja težava v Ljubljani, da se od oktobra do marca ne dogaja prav veliko," meni Urank.
Hostel Tabor s poletnim oddajanjem sob zasluži od 250.000 do 300.000 evrov bruto. S tem denarjem dijaški dom poplača zaposlene, si priskrbi denar za sprotno delovanje, nekaj pa tudi investira v prenovo prostorov. V dijaškem domu se cene sob gibljejo od 11 do 26 evrov na dan, popotniki pa imajo na voljo zajtrk, pralnico in možnost parkiranja na zaprtem dvorišču.
Pot do uspeha
Če so si ljubljanski hostli glede na sobe in ponudbo med seboj zelo podobni, pa tega ne moremo zapisati za mladinski hotel v Pliskovici na Krasu, hostel Situla v Novem mestu ali Celico na ljubljanski Metelkovi. Navsezadnje gre tudi za projekte, ki se niso rodili s pomočjo zasebnega kapitala.
"Pomembno je, da znajo hostli ponuditi gostu več kot le posteljo. Dober primer je svetovno znani ljubljanski hostel Celica, kjer lahko gostje prespijo v nekdanjih zaporniških celicah. Za mladega popotnika je to zagotovo zanimiva izkušnja. Glede na to, da so gostje v hostlih običajno mladi, ki prvič obiščejo določeno destinacijo, je pomembno, da se dobro počutijo, saj se bodo le tako vrnili. Morda čez leta, ko bodo hostel zamenjali za hotel, kjer pa bodo ostali več kot le dan ali dva," meni direktor Slovenske turistične organizacije Dimitrij Piciga.
Lep zgled takšnega delovanja je prav gotovo hostel v Pliskovici, ki ga je leta 2003 občina Sežana odprla s pomočjo evropskih sredstev. Ko smo prispeli v idilično kraško "hostel" domačijo v vasi z dvesto prebivalci v bližini Dutovelj, nas je sprejela vodja hostla Tanja Godnič. "Odpiranje hostlov je postalo popularno, vendar je škoda, da je pravih zelo malo. K nam zahajajo ljudje, ki se izogibajo urbanim središčem. Smo drugačni. Ker smo na vasi, ne moremo čakati, da pride nekdo mimo, zato goste privabljamo z različnimi dejavnostmi in storitvami. Tako je vedno več družin, ki najdejo zatočišče pri nas. Tukaj najdejo mir," pravi Godničeva. Med našim obiskom so v hostlu bivali nemška družina in Italijanka srednjih let, ki je do Pliskovice prišla po petih urah vožnje iz Riminija. "Po naključju sem našla ta hostel. Sama sem tukaj. Preživela sem prvo noč, bilo je res mirno, tako da mislim, da bom ostala še kakšen dan več. Vmes se bom z avtom zapeljala še do slovenske obale," nam je zaupala zagorela Simona, ki je med prvim obiskom idiličnega hostla že napovedala, da se bo pozimi, ko se bo podala v eno izmed slovenskih zdravilišč, spet ustavila v Pliskovici. "Italija je blizu, ljudje pa so tukaj zelo prijazni, tako da sem brez težav našla to vas. Tukaj lahko na primer brez bojazni pustim svojo torbico na stolu. Ne vem, ali bi si v kakšnem mestnem hostlu to lahko privoščila," nam je še povedala Italijanka, preden je odšla skuhat kavo za vse zbrane pred domačijo.
Podatki kažejo, da turisti za razliko od ljubljanskih hostlov tega v Pliskovici obiskujejo skozi vse leto, prevladujejo pa skupinski prihodi. Nazadnje je v Pliskovici na primer potekala izmenjava gostov iz petih držav, tako da v je tej kraški vasici več kot teden dni preživelo 35 ljudi, kolikor tudi znaša kapaciteta hostla. Cene na noč se gibljejo od 16 do 18 evrov. Kot poudarja Godničeva, gre v njihovem primeru za nekakšen etno hostel, in sicer za domačijo s tipično kraško arhitekturo, ki je "ožigosana" kot kulturni spomenik. "Organizirali smo kamnoseške delavnice, razne razstave, k nam prihajajo ljubitelji orientacijskega teka, pohodništva, gostje pa lahko pri domačinih spoznajo tudi stare običaje," še pravi Godničeva, ki nam je ponudila metin sok. Tudi tega so pripravili po receptu izkušene domačinke. Da gre v tem primeru za povsem drugače naravnan hostel od ljubljanskih, dokazujejo tudi številke, po katerih več kot polovica vseh gostov prihaja iz Slovenije.
Z Bahamov k situlam v Novo mesto
S Pliskavico in Celico se lahko primerja tudi hostel Situla v starem mestnem jedru Novega mesta. Če so Kraševci prišli do svojega hostla s pomočjo lokalnih oblasti in evropskih sredstev, je Dolenjcem uspel podoben podvig aprila 2008 pod okriljem domačega študentskega društva in s finančno pomočjo skandinavskega sklada. Šlo je za pol milijona evrov, ki pa ga vodstvo hostla do danes še ni porabilo. "Lani smo našteli 5000 gostov, letos pa pričakujemo, da se bo obisk povečal za 1000 enot. Tako bomo prvič prišli skozi brez pomoči ustanoviteljev. Glede na trend, ki kaže na povečanje števila popotnikov v naših krajih, je bilo to pričakovano. Čez leto gostimo razne interesne skupine, poleti pa prevladujejo tranzitni gostje," pravi 31-letni direktor hostla Luka Blažič. "Največkrat pa se njihova pot zaključi v Dubrovniku," v šali pripomni receptor Janez Badovinec. V Novo mesto prihajajo gostje iz vseh evropskih držav, v zadnjem obdobju pa zaradi odprave vizumov opažajo vedno več srbskih državljanov. "K nam zaidejo tudi turisti iz eksotičnih krajev, kot so na primer Bahami. Pred kratkim smo gostili društvo študentov farmacije, med katerimi so bili tudi gostje iz Egipta in Irana," v en glas razložita Luka in Janez; skupaj z Ano Grando Jakše se najraje predstavijo kot družinski hostel. Ker je projekt Situla, ki mora zaradi naravnanosti razpisa s svojim programom skrbeti za ohranjanje kulturne dediščine, nastal pod naslovom Muzej kot življenjski prostor, s svojo nenavadno celostno podobo posodablja z arheološkimi najdbami bogat novomeški okoliš. Vsako nadstropje namreč z vzorci z znamenitih situl predstavlja določen del družbenega življenja takratnih prebivalcev Dolenjske, hostel pa se lahko pohvali z 82 ležišči v petnajstih sobah. Cene za nočitev in zajtrk se gibljejo od 13,5 do 35 evrov, kolikor stane tudi edini apartma. Na voljo so tudi prostori za invalide.
"Zanimivo, da tudi arheološka najdišča še vedno privabljajo goste. Kljub vsemu bo treba še veliko postoriti za našo promocijo. Boriti se moramo za goste, saj k nam ne pride vsak dan petdeset novih turistov na železniški peron tako kot v Ljubljani," je prepričan Badovinec. Poleg družabnih prireditev na dolenjskem koncu želijo upravljavci novomeškega hostla v svojo ponudbo uvrstiti tudi kočevski pragozd, ki bi lahko tako postal nova atrakcija za svetovne popotnike. "Letos nas je obiskal hongkonški gost in nam vrnil ključe sobe, ki jih je ponesreči vzel pred dvema letoma, ko je bil tukaj," pa dodaja Blažič. Dokaz, da je bil njihov družinski hostel v prvih dveh letih še kako uspešen v svojem poslanstvu.
