Tistega junijskega dne, ko je bila v tem delu Afrike še zima, se je malo čez poldne na letališču Matsapha, kjer letala le redko vzletajo in pristajajo, začela razpletati zgodba, ki je dolg uvod in zaplet doživljala že mesece prej.

Začela se je v Tripoliju konec lanskega avgusta na konferenci Afriške unije, ko so se v velikem belem šotoru s kristalnimi lestenci, preprogami in oblazinjenimi stoli zbrali predsedniki ali njihovi odposlanci iz skoraj vseh afriških držav. Med njimi je bil Themba Masuku, podpredsednik svazijske vlade, predstavnik ene najmanjših držav, kraljevine Umbuso weSwatini, katere prvi človek, kralj Mswati III., je ob rojstvu 19. aprila 1968 dobil mogočno ime: njegov oče, legendarni kralj Sobhuza II., ki je šest mesecev pozneje državo potegnil izpod britanske vladavine in je imel po uradni biografiji 120 žena in 250 otrok, in mati, ena najmlajših kraljevih žena, Inkosikati LaTfwala, sta mu dala ime Makhosetiwe, Kralj vseh narodov. Kot prestolonaslednika so ga po smrti kralja Sobhuze II. predstavili aprila 1982, ko je imel 14 let. Kot kralj Mswati III. je zaprisegel aprila 1986. Pri 18 letih je postal najmlajši monarh na svetu. Pri 42 je eden najbogatejših.

Na konferenco v Tripoli ni prišel. Themba Masuku je za njegovo prisotnost kljub temu poskrbel: na rdečem ogrinjalu, ki je puščal gola ramena, je bil portret Njegovega Veličanstva Mswatija III., z beehivo, perjem v laseh.

Konferenca, ki jo je sklical Gadafi, tedanji vodja Afriške unije, je potekala v času, ko je imel kralj druge skrbi. Svazi je slavil enega svojih največjih praznikov, umhlango, praznik trsja, ko se na velikem prizorišču pred kraljevo palačo Ludzidzini predstavita vsa moč in lepota države. Dekleta vse leto čakajo na priložnost, čaka pa tudi kralj. Če ga katera med njimi prepriča s svojo lepoto in navduši, jo vzame za novo ženo.

To je praznik, ki nima trdno določenega dneva, ampak se prilagaja luni. Konec avgusta ali v začetku septembra, ko je polna in okrogla, da osvetljuje noči in dekleta lahko nasekajo visoke, štirimetrske veje zrelega trsja, jih zvežejo v snope in med plesom prinašajo Kraljici Materi, Inkosikati LaTfwala, za popravilo ograje okoli njene palače. Čas je marsikaj spremenil: spremenile so se ograje, ki so kovinske in strogo varovane, spremenilo se je življenje ljudi, umhlanga z vso divjo lepoto črnih teles, pokritih le s trakovi okoli bokov, obročki okoli gležnjev in venci okoli vratu, pa je ostala. Še pred pol stoletja je bila sicer povezana s prastarim obredom ugotavljanja devištva, potem pa so se dekleta temu uprla.

Sijaj kralja in beda ljudstva

V prvem letu novega tisočletja in potem še nadaljnjih pet, ko je morala država spoznati, da ji aids pobira ljudi v najlepših letih, je kralj zapovedal marsikaj, kar naj bi bilo zakon in trdno pravilo. Zahteval je, da si dekleta, ki so ohranila devištvo, ovijejo okoli vratu vence drugačne barve. Zahteval je tudi to, da morajo devištvo ohraniti do polnoletnosti. Mislil je, da bo mejo starosti, ko je nevarnost okužbe večja, prestavil za nekaj let, toda sam je v času umhlange, ko naj bi se dekleta držala stran od fantov, dvakrat poiskal novo ženo, obakrat staro šestnajst let. Zgodil se je mali upor in ukrep je preklical. Uprla se mu je celo lastna hči, prvorojenka princesa Sikhanyiso Dlamini; po objavi njenih izjav v medijih so ji za vse večne čase prepovedali, da še kdaj govori z novinarji.

Umhlanga z vsemi divjimi strastmi in milino mladih teles je prekrasna predstava za turiste, ki z vsega sveta derejo v dolino Ezulwini, Srečno dolino, imenovano tudi Nebesa na zemlji, z razkošnimi hoteli, ki so jih pustili še Britanci, golfom, ležalniki in bazeni, naravnimi rezervati z levi, tigri in žirafami, med katere jih peljejo izurjeni vodiči, s pticami, ki redkokje tako pojejo.

To je njena svetla stran. Druga je temna. Prva me ni zanimala, za drugo sem se spustila v boj.

Svazi ni država, kamor prideš in rečeš, da si novinar. Z milijonom prebivalcev, desetino prebivalstva Johannesburga z njegovim zaledjem, tudi ni država, kamor na pristojne naslove pošlješ prošnjo, da ti dovolijo novinarsko delo. Svazi ne mara novinarjev. Spusti jih v državo, ko je njemu prav. Na umhlango, incwalo, za kraljev rojstni dan in če je kakšna razstava. Potem se zgodba konča. Zato svet malo ve o njeni bolj vsakdanji, temačni strani, o umiranju ljudi, o človekovih pravicah, ki jih tu ni, o ubijanju ljudi, pritiskih na novinarje in grožnjah, o bedi in revščini, o dveh najbolj krutih boleznih, tuberkulozi in aidsu, ki se v Svaziju širita z največjo naglico na svetu in pobereta več ljudi kot kjerkoli drugje. O državi, ki ima v grbu kralja in njegovo mater: njo v podobi slonice, on je mogočen lev. Pod njima pa se vije napis Seyinqaba. Trdnjava.

Devet mesecev sem bila bitko, da bi mi država dovolila ogled tistih nekaj bolnišnic, kjer v neznosnih razmerah, na zasilnih ležiščih, drug ob drugem, minevajo zadnji trenutki ljudi, ki so sploh prišli tja. Veliko jih umira na samem, izčrpani do konca, v bolečinah, ne da bi kdaj v življenju videli zdravnika. Teh je tako in tako malo, komaj nekaj več kot sto.

Prošnjo sem poslala na vse možne naslove, vse urade, vsem ministrom, predsedniku vlade in kraljevemu kabinetu. Ministra za zdravje je osebno prosil in prepričeval vodja misije Zdravnikov brez meja, ki delujejo v pokrajini Shiselweni. Ko je že kazalo, da mi bo morda le uspelo, sem bitko izgubila.

Prijelo se me je kot vročica. "Grem," sem sklenila. K ljudem, ki so vroči in temni, ki so stoletja živeli s svojimi bogovi, z naravo in navadami, ki so ljubili na način, kot so trenutno čutili, imeli kopico otrok, moški z ženskami, s katerimi se niso nikoli poročili, stari in mladi, vsi skupaj… Prišli so duhovniki in zapovedniki, predstavniki vseh cerkva, ki so tu iskale svoje ovčice. Še vedno se niso pokorili. Dotolkel jih je aids. Dotolkla tuberkuloza.

V najmanjšem letalu, kar jih ima South African Airlines, nas je iz Johannesburga prišlo malo. V glavnem turisti, ki so jih čakali šoferji in avtomobili iz hotelov Srečne doline. Mene ni čakal noben avto. Ni me čakal noben hotel v Nebeški dolini. Mi bo uspelo ali me bodo prijeli?

"Namen vašega obiska?" so me spraševali policisti na letališču. "Kje boste prenočevali?"

Spomnila sem se dveh krasnih besed, da bi pridobila čas: "Sawubona… Sawubona, kunjani…" Hello, kako ste kaj?

Rekla sem jim, da sem si prišla ogledat lepote Svazija. Slone, leve, žirafe… Potem smo se smejali.

Sedla sem v edini taksi, ki je čakal na parkirišču. "V Srečno dolino?" "Ne. Smer Mbabane."

Na cesti do glavnega mesta je bilo malo avtomobilov. Nhlonipho, taksist, je nenadoma stegnil roko: "Tam je Lozitha, ena od kraljevih palač." Razveselila sem se: "Nhlonipho, vi ste najboljši šofer! Peljite me tja, da vidim to kraljevo lepoto in jo fotografiram!" Glas se mu je utišal: "Ne, madame. Ustrelili vas bodo brez opozorila in brez vprašanj. Približevanje kraljevi palači je prepovedano."

Počasi sem spoznavala to drugo, temno stran države, zaradi katere sem prišla; življenje, ki je tu malo vredno in je njegova pričakovana doba padla na 31 let, najmanj na svetu; resnično podobo, ki se je kljub prelepi naravi spreminjala v grozo.

Bilo je tri tedne po tistem, ko je v čudnih okoliščinah umrl Sipho Jele, aktivist političnega gibanja Pudemo, ki je v Manziniju, drugem največjem mestu, organiziralo prvomajski shod. Jele, eden tistih mladih ljudi, ki so zaradi ubijajočih razmer čutili jezo in bes, si je v znak protesta nadel majico z napisom Pudemo. Prihrumeli so policisti in ga surovo odpeljali v zapor. Po uradnem sporočilu je tam naredil samomor, po prepričanju njegovih kolegov so ga ubili. Njegova stara mati, edina preživela v družini, ki jo je pokopal aids, je dobila samo kratko sporočilo.

Okužena je vsaka druga nosečnica

Od leta 2008 je v veljavi zloglasni protiteroristični zakon, s katerim je vlada prepovedala vsakršno kritiko oblasti in vsak protest. V državi, ki je zadnja afriška absolutna monarhija in v kateri ima kralj v rokah vso oblast, se vrstijo politični umori, aretacije, zastraševanja. Leta 2008 so ubili tri novinarje časopisa Swazi Observer. Avgusta istega leta, ko je posebno letalo popeljalo devet kraljevih žena s širokim spremstvom v Dubaj po nakupih, medtem ko ni bilo denarja za zdravila in je bilo vse več otrok sirot, so novinarji dnevnika Times of Swaziland odšli na letališče in čakali vrnitev letala. Policija jih je grobo razgnala in zasegla fotoaparate, uredništvo pa je dobilo prepoved kakršnegakoli poročanja o tem.

Marca 2008 je tiskovni predstavnik vlade, sicer pa kraljev brat, obtožil isti časopis zaradi poročanja o njegovih ilegalnih poslih v zvezi s tihotapljenjem cigaret. Sodišče je časopis oglobilo za 270.000 dolarjev. Septembra, ko so pred zaporom v Matsaphi demonstranti zahtevali izpustitev političnega zapornika Maria Masuke in so bili tam tudi novinarji, je policija dva med njimi huje poškodovala.

Seznam krvavih dejanj je dolg in strašljiv. Sedemdeset odstotkov ljudi živi pod pragom revščine z manj kot pol evra na dan. Daljšajo se vrste tistih, ki bi stradali, če jim ne bi pomagal Svetovni program za hrano. Polovica ljudi nima dela. Vsako leto odkrijejo okoli 14.000 novih bolnikov s tuberkulozo, 85 odstotkov med njimi je okuženih tudi s HIV. Okuženih je skoraj polovica prebivalstva v starosti od 15 do 49 let. Okužena je vsaka druga nosečnica. Skoraj sto tisoč je otrok, ki so zaradi tuberkuloze in HIV izgubili očeta in mamo, vse strice in tete, mnogi med njimi pa so tudi sami okuženi. Širi se trgovina z ljudmi, v porastu je kriminal. Vlada proti temu nič ne naredi.

Rekli so mi, naj proti večeru, ko se zmrači, ne hodim ven. Hodila sem skozi mrak in hodila tudi zvečer. Posedala sem ob ognjih pred kolibami iz trsja, nekaj kamenja in prsti, poslušala pripovedi ljudi, skupaj z njimi jedla umkhunsu in incwancwo, skrivala fotoaparat in v tišini prisluškovala, kdaj se bo od kje prikazal kdo, ki bo ustrahoval mene in njih.

"Kako dolgo bo še tako, kako dolgo bo svet gledal krivice in trpljenje teh ljudi?" je s povzdignjenim glasom spraševala Cebile Dlamini, pogumna mlada ženska iz organizacije Swapol, Swaziland Positive Living, ki v prvi vrsti pomaga ženskam in otrokom, žrtvam HIV in tuberkuloze v družini. "Kdo ve, kako se počuti otrok, ki je pri dvanajstih letih izgubil očeta in ostal z mamo ter šestimi mlajšimi brati in sestrami brez dohodka, brez pomoči? Ko zboli še mama, pusti šolo in se spopade z zemljo, da pridela nekaj hrane. Potem umre še mama in ostane sam kot glava družine. Na tisoče jih je, na tisoče v hudih preizkušnjah življenja in v nenehni nevarnosti, da bodo postali plen trgovine z ljudmi in kriminala. Na tisoče starih mam je, ki so jim pomrli vsi otroci in morajo na stara leta, ko so same bolehne, utrujene in onemogle, z denarno pomočjo 10 evrov, kolikor jim pripada na mesec od leta 2008, preskrbeti sebe in vnuke."

Ne morejo niti do zdravnika

Bila je med tistimi, ki so organizirali pohod žensk po cestah Manzinija, ko so se kraljeve žene odpravile po nakupih v Dubaj. "Nakupujejo, medtem ko ljudje umirajo, ker ni zdravil. Kupom oblačil dodajajo nova, medtem ko dolge vrste otrok v državi čakajo, da jim bo kdo dal nekaj žlic hrane." V prvem nadstropju zgradbe Mcozini na ulici Nkoseluhlaza v središču Manzinija mi je pripovedovala o kralju in njegovem novem 19-sedežnem luksuznem letalu za 50 milijonov dolarjev. O računu 100.000 dolarjev za taksi prevoze princese Skhanyiso med njenim šolanjem v Veliki Britaniji. O gradnji razkošne klinike za člane kraljeve družine. O novih rezidencah, ki so jih dobile vse žene kralja Mswatija. O novih avtomobilih znamke BMW, ki so jih prav tako dobile. O slavjih in praznovanjih v kraljevih palačah, medtem ko se ljudstvo hrani z živalskimi prebavili in pije vodo, okuženo z odplakami. Kralju med drugim pripada desetina prihodka vseh rudnikov in industrije sladkorja. Virov premoženja je veliko.

Skrivaj sem delala zapiske. Bila sem samo turistka brez dovoljenja za novinarsko poizvedovanje. In ne vem, ali me je bolj bolela duša ali žgal bes.

"Medtem ko mi govorimo, ljudje umirajo," je rekla dr. Mauren Magagula, privatna zdravnica v Mbabaneju, ki se je uprla razmeram v državni bolnišnici. "Nisem mogla več gledati, kako so mi ljudje umirali pred očmi, imela pa sem zvezane roke. Sredi popoldneva so nam sporočili, da ni več zdravil, postavili so nas v položaj, da smo bili bolj mrliški ogledniki kot zdravniki. Ljudje, ki so se že tako slabo počutili, da so komaj še hodili, so šli v lekarno in kupili aspirin. Mislili so, da jim bo odleglo. Po mesecu, dveh so umrli. Tudi zdaj, ko imam svojo ambulanto, težko sprejemam smrt ljudi, ki zaradi revščine ne morejo priti po injekcije in zdravila, ki bi jih morali jemati vsak dan. Ljudje nimajo denarja za avtobus in velikokrat se odločijo, da se bo eden v družini zdravil, drugi pa se bodo žrtvovali zanj. Eden morda preživi. Drugi umrejo."

Uprla sem se sistemu, ki mi je hotel prepovedati, da bi pogledala svazijski resnici v oči. Nadela sem si masko in z Robertom Makwaro, zambijskim medicinskim bratom, ki deluje v okviru Zdravnikov brez meja v pokrajini Shiselweni na jugu Svazija, obiskovala bolnike s tuberkulozo in okužene s HIV v najbolj odmaknjenih zaselkih, daleč od medicinskih centrov. To so ljudje, ki morajo vsak dan dobiti injekcijo in zaužiti veliko količino tablet. Slabotni, ubogi in siromašni ne morejo ure in ure potovati v eno smer in nato nazaj. Zdravniki brez meja so usposobili preproste, a zanesljive ženske, da jih vsak dan obiščejo in jim dajo injekcije.

"Kako naj gre mati z dojenčkom in še kakšnim majhnim otrokom vsak dan po injekcijo v oddaljeni kraj? Kako naj gre slabotna ženska, ki komaj hodi, do doline pa ni urejenih poti?" je glasno razmišljal Robert. Kako, če ni denarja za to? Če prekinejo zdravljenje, so obsojeni na smrt.

Slišala sem na desetine zgodb ljudi, ki sta jih udarila HIV in tuberkuloza. Nikoli še nisem tako skrivala svojih zapiskov. In nikoli še nisem s tako grozo razmišljala o tem, kdo od ljudi, za katere sem se morala upreti in tvegati, da sem jih lahko obiskala, je še živ.

Čez štirinajst dni bo na velikem prizorišču pred palačo Ludzidzini spet praznik. Trsje je zrelo in to je čas umhlange. Mswati III. si bo morda izbral novo ženo.