Po projektu Spreminjevalec leta 2006 se je kot ustvarjalec z redno produkcijo in predstavitvenim zagonom nekoliko umaknil od oči umetniške javnosti, zato je novica o prihajajoči razstavi njegovo vseskozi prisotno delo ponovno aktualizirala. Jaka Železnikar bo v torek, 10. avgusta, v galeriji Kresija v sklopu prireditve Ljubljana, prestolnica knjige pripravil razstavo spletne vizualne poezije z naslovom "@jakaorg / twitter, pripoved" in ob tej priložnosti smo ga ujeli za krajši pogovoru.

Eden od razlogov za intervju je dejstvo, da v galeriji Kresija pripravljate samostojno razstavo po tem, ko ste se pred nekaj leti malce umaknili iz oči javnosti in predstavljanja v razstaviščih. Kako dolga je bila vaša odsotnost?

Dokaj dolga. V zadnjih letih sem sicer sodeloval na nekaj mednarodnih festivalih in razstavah, v Sloveniji pa sem nazadnje razstavljal pred tremi leti.

Imeli ste torej neke vrste prezentacijski premor, verjetno pa ne tudi ustvarjalnega. Očitno ste ves čas delovali v povsem ustvarjalnem smislu.

Da. Nikakor ni šlo za ustvarjalni premor. S spletnimi izraznimi praksami in javno pojavnostjo sem se začel ukvarjati nekje v času, ko se je pojavila spletna umetnost (net.art), v drugi polovici 90. let. Takrat se je odvijalo zelo intenzivno obdobje tudi v smislu javnih predstavitev, razstav in festivalov. Okrog leta 2000 se ta kreativni cikel nekako zaključi, ampak še vedno me je zanimalo "online" delo in ravno v tem segmentu je bilo v desetih letih izvedenih ogromno projektov. Vsekakor me je sodelovanje z galerijami vedno manj zanimalo, saj je narava mojega dela pač takšna, da zgolj pogojno spada v galerije. Moja dela sicer pogosto vsebujejo likovne elemente, a večinoma vseeno spadajo v literarno polje. S tem ko omenjam literaturo, moram dodati tudi, da gre za, pogojno rečeno, eksperimentalno literaturo. Zanimali so me predvsem interaktivnost, odzivnost, generativni pristopi in kombinatorika, skratka, dela, ki so programsko podprta in ki na svojstven način izkoriščajo specifičnost digitalnega, omreženega računalniškega medija - komputacijskost. Eksperimentiral sem na primer z besedilom, ki se spreminja glede na vreme; program prebere RSS podatke Agencije RS za okolje in podatke integrira v besedilo na smiseln in slovnično pravilen način. Takšne stvari so me zanimale. Možnosti za objavljanje oziroma predstavljanje tovrstnih del, zlasti znotraj literarnih platform, so zelo majhne. Kar se tiče financiranja, to poteka predvsem preko javnih razpisov in samofinanciranja, saj tovrstne ustvarjalnosti ni prav zares na trgu in nima razvitih poslovnih modelov.

Verjetno sami produkcijski stroški niso prav veliki in gre bolj za časovni vložek posameznika.

Seveda. Največji je časovni vložek, torej razvoj ideje in nadalje programiranje oziroma izvedba. Tovrstna izraznost običajno res ne zahteva velikih finančnih vložkov, zahteva pa specializirana znanja, s katerimi bi, če govorimo o finančnih vidikih, v vloženem času lahko zaslužil bistveno več. Avtorjem s tega področja denar prav gotovo ni prva motivacija. Galerijski svet je odprt in dojemljiv tudi za takšne vrste izraznosti. Tako tudi tokrat s svojim novim projektom, ki je dobil možnost, sredstva in smisel za prezentacijo v sklopu prireditve Ljubljana prestolnica knjige, kjer bo "pokril" tovrstni segment literarne ustvarjalnosti.

Na prihajajoči razstavi se predstavljate s svojstveno vizualno poezijo, ki je bila do sedaj prezentirana zlasti skozi socialno omrežje Twitter.

Dela združujejo nekaj različnih vidikov. Osnova je seveda literarnost, saj srž del tvori jezikovni izraz z integriranimi in občasno avtonomnimi grafičnimi elementi. Navezujem se tudi na ASCII art, tvorjenje podob s pomočjo angleške abecede in ostalih pisnih znakov. Twitter omogoča zapis v sistemu "unicode", kjer je možen zapis dobesedno katere koli črke ali drugega grafičnega znaka, ki jih uporabljajo vsi, ne le latinični svetovni jeziki. S tem je nabor grafičnih možnosti bistveno širši. Dela se navezujejo tudi na tako imenovane emotikone, občasno tudi na HTML, označevalni jezik za gradnjo spletnih strani.

Zakaj Twitter? To omrežje uporabljam že dobri dve leti in imam že več kot tisoč sporočil, ki sem jih posredoval. Sčasoma sem opazil, da imajo nekatera sporočila občo vrednost, se pravi, da niso razumljiva oziroma smiselna zgolj ožjemu krogu prijateljev in znancev. Naredil sem precej strog izbor, ta bo predstavljen na razstavi v Kresiji. Besedila so angleška, saj preko Twittra komuniciram tudi s prijatelji, ki ne govorijo slovensko, na razstavi bo poskrbljeno za prevode.

Predvsem gre tu za besedila, a na drugi strani tudi za vizualno podobo, torej povsem v duhu vizualne poezije, saj z nekimi obstoječimi znaki sestavljate neko podobo. Kakšna je relacija med vizualno podobo in besedilom? V tem smislu se lahko verjetno referiramo tudi na prakse domače vizualne poezije, recimo Francija Zagoričnika ali Matjaža Hanžka iz 60. in 70. let.

Z zgodovinsko vizualno poezijo ta moj projekt nima pomembnih stičnih točk. Vsekakor je to neka tradicija, na katero se v svojem delu veliko nanašam, saj mi je izredno zanimiv spoj semantičnega, pomenskega in likovnega, kako so ti različni elementi zloženi skupaj, kako je bil izrabljen material. Svojega dela ne bi mogel nikakor šteti za nadaljevanje te izraznosti, ki pa mi je v veliko inspiracijo. V delih, ki jih bom predstavil v Kresiji, je razmerje med jezikom in vizualnim drugačno, kot je bilo pri vizualni poeziji, bere/gleda se na drugačen način. Jezika ne rušim, z vizualnim sta raje prepletena tako, da se dopolnjujeta, oboje je ključno in samostojno, nima istega pomena, naboja in drže.

Koliko vam je pravzaprav pomembna galerijska prezentacija? Osnovni medij vašega dela je torej Twitter.

Svetovni splet je vsekakor največja globalna medijska platforma. In prvi dom večine mojih projektov. Kar se je s spletom zgodilo od časa, ko je bila spletna umetnost oziroma net.art aktualna, je poleg tehničnega razvoja, hitrosti dostopa ključno tudi to, da je splet danes veliko bolj razpršen - posameznik je prisoten na različnih platformah, od socialnih omrežij preko blogov do zbirk fotografij. Kot pisatelju mi je zanimivo ujeti utrip sedanjosti in ga izraziti tam, kjer se dejansko generira, spontano in vsakodnevno. Galerijsko predstavitev razumem kot zgolj še en medij javne predstavitve dela, ki ima svoje specifike in svojo zgodovino, vse to vpliva na način, kako bo vsebina podana. Da v času, ko se v založništvu veliko govori o e.knjigi, bralnikih in bavbavih digitalizacije, razstavljam tiskana dela, ni naključje. Vsekakor gre v galerijski predstavitvi v osnovi za isto delo, kot ga je mogoče videti tudi na spletu, za bralca pa bosta to dve zelo različni izkušnji - vpliva materialnosti na delo, katerokoli delo, ne smemo podcenjevati. Ista vsebina na ekranu in na papirju ni popolnoma ista, obleka naredi človeka, medij pa sporočilo.

Gibanje net.art, iz katerega ste tudi sami izhajali, se v samem začetku ni imelo namena predstavljati v galerijah, čeprav je do tega zelo hitro prišlo. Zakaj se je po vašem mnenju net.art tako hitro izpel, glede na to, da se je svetovni splet izjemno razvil in razširil prav v začetku novega tisočletja?

Spletna umetnost se pojavi v drugi polovici 90. let. Vrsta umetnikov in teoretikov, zbranih predvsem okrog nekaj poštnih list, začne raziskovati za izraznost tedaj še povsem neznano okolje, naslednjih nekaj let sledi zelo intenziven in buren razvoj. Naj spomnim, da je to bilo pred Googlom, v času modemov in disket. Ena izmed idej zgodnje spletne umetnosti je bila, da spletna umetnost ne potrebuje vmesnikov med avtorjem in publiko, kot so npr. kuratorji. Zanimivo, kuratorji se temu navkljub nikakor niso mogli upreti spletni umetnosti in ta ne njim. Na hiter zaton je vplivalo več silnic, izpostavil pa bi, da se je kontekst spleta in tudi spletne umetnosti same (vzpostavila se je tradicija, kanoniziralo nekatere avtorje) v toliko spremenil, da je bilo vztrajanje pri istih pozicijah nesmiselno.

Koliko je danes sploh še ostalo te spletne umetnosti v smislu manipuliranja samega medija? Večina umetnikov danes splet izkorišča zgolj za prezentacijo svojega dela.

Se strinjam, kar se tiče opaznosti tovrstnega ustvarjanja. Še vedno so tu avtorji, ki izvajajo izjemno zanimive in relevantne spletne projekte. Spet pa je dejstvo, da se je celoten kontekst zelo spremenil. Včasih je bil odstotek umetnosti na spletu relativno visok, ker je bilo ostalih vsebin tako malo, danes, ko je spletnih vsebin tako rekoč neskončno, je težje najti izrazna dela. Informacije je treba poiskati izza vsiljivega prvega nanosa komercialnih vsebin.

Ampak vsekakor ste to obdobje delovanja v polju tako imenovanega net.arta nekoliko potegnili, saj ste v letih 2004 in 2005 še vedno ustvarjali nekje v tem duhu. Mislim, da je bil projekt Spreminjevalec eden zadnjih, ki je vključeval manipulacijo samega medija.

Spletni medij še vedno dojemam kot primarnega v svojem ustvarjanju in literarnost je bila vedno osrednja linija znotraj tega. Razvoj je šel nekje od uporabe spletnih strani, kar je bil dominanten format spletne umetnosti, organsko proti dodatkom za Firefox, fokus se je prestavil z ustvarjanja lastnih spletnih strani k manipulaciji poljubnih spletnih strani. Leta 2005 sva s Sunčanom Patrickom Stonom izdala tudi knjigo vzorčene poezije. Zadnji literarni dodatek za pregledovalnik spleta Firefox pa sem naredil leta 2007. Kljub temu, da me spletno okolje še vedno fascinira (tudi kot programerja), se kot avtor nikakor ne omejujem le na spletni medij. Že nekajkrat omenjena spletna umetnost je imela zelo veliko fascinacijo z medijem samim, ta je bil tudi eden ključnih kohezijskih elementov, ki je držal to ohlapno, vsebinsko in izrazno izjemno raznoliko gibanje skupaj. Vztrajanja pri spletnem okolju ne razumem kot nadaljevanje spletne umetnosti.

Če se vrneva k vašemu novemu projektu: tu gre za neko obliko SMS-poezije - to je kratka forma, ki obsega zgolj 140 znakov. Kakšne poudarke iščete v vsebinskem in povsem strukturnem smislu?

Ta drobna dela so nastala zelo spontano, brez literarne ambicije v času njihovega nastanka. Literarno vrednost posameznih sporočil sem prepoznal kasneje. Sporočilnost se večinoma veže na intimni del človekovega življenja. Gre za velike in male zgodbe človeka, vpetega v različne situacije, od službe do počitnic, od dolgega ponedeljka do nosečnosti. Ne gre za intimnost tipa "Big Brother", pač pa za intimnost, ki kot kvaliteto združuje osebno s splošnim oziroma univerzalnim, oziroma s splošnim vsaj za pripadnike iste kulture spletne komunikacije danes.