"Udobni hoteli ob kristalnih jezerih na vznožju planin, temno zelene preproge gozdov gorenjskega kota, čarobne krasote kraških jam, neoskrunjena prirodna romantika Trente, grički zelene Štajerske s svetovno znanimi slatinskimi vrelci, razgibani dolenjski vinogradi z belimi zidanicami, sanjave prekmurske ravnine - vsa ta lepota slovenske zemlje vabi in nudi prijeten odpočitek, razvedrilo in okrepitev za nadaljnje delo. Ni pretirano, če trdimo, da Slovenija lahko izpolni vsako željo turista."

Kljub zvenečim besedam je bil turizem za snovalce socialističnih gospodarskih načrtov drugotnega pomena, prednost je imela pospešena industrializacija. Dodatno breme so predstavljali porušena infrastruktura, nacionalizacija, neuk kader in predvsem skromnost družinskih proračunov. Prav posebne težave pa so bile, kot piše dr. Božo Repe v zborniku Turizem smo ljudje, s prehrano turistov: "Vsi turisti so prejemali posebne živilske nakaznice (zanje so bili pristojni Krajevni ljudski odbori - KLO v turističnih krajih), vendar so morali predložiti turistično napotnico za bivanje v določenem kraju in potrdilo 'svojega' KLO, da so pred odhodom oddali vse druge živilske nakaznice. Tuji gosti so morali predložiti turistični vizum, ki so ga dobili na jugoslovanskih diplomatskih predstavništvih. Z nakaznicami so turisti lahko kupovali hrano v posebnih zadrugah ali pa jedli v gostinskih obratih. Samo z denarjem, brez nakaznic, hrane (razen 'na črno') ni bilo mogoče kupiti."

Bilo je zelo luštno

Kako se je počitnikovalcem godilo v teh ranih letih domačega turizma, zna povedati tudi gospa Elda, učiteljica v pokoju.

"Prvič sem šla na morje leta 1952 v drugem letniku učiteljišča, in sicer k teti na Reko," se spominja. "Da sem si lahko privoščila teden dni oddiha, sem morala delati skoraj ves mesec. Na mamino prigovarjanje sem si kupila šolne, preostanek pa sem porabila za počitnice." Pripoveduje, kako jo je bilo sprva strah morja, saj se je plavalskih zamahov naučila v domačem potoku, in kako ji je teta vsak dan v papir zavila malico za na plažo. "Kos kruha in tri pečene sardelice!" se zasmeji in doda še en lep ohranjen košček - bežen oris socialistične mode. "Takrat nismo imeli kopalk, meni jih je sešila mama iz blaga, prav luštne so bile. Tako posebne, da sem kar izstopala!"

V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je na počitnice odpravila tudi družina zgodovinarja dr. Petra Vodopivca: "Živo se spomnim, da je bilo v hotelu na Pagu neznansko veliko muh, prti so bili popackani, kot nekdaj v vrtcu, kar naprej pa smo jedli nekaj, kar je spominjalo na golaž."

Če ga že ni razveseljevala počitniška hrana, pa je bilo potovanje prava pustolovščina: "Začelo se je zelo zgodaj zjutraj, do Reke smo se peljali z vlakom, potem so nam postreščki z vozički odpeljali vso prtljago do ladje - parnika Bakar, ki je bil še iz časa habsburške monarhije - in od tam smo se še nekaj ur pod velikim dimnikom, iz katerega se je neznansko kadilo, trabunjali do Paga. Grozno veliko ljudi je bilo, ampak nam otrokom so se potovanja na morje zdela prava dogodivščina, bilo je zelo luštno."

Kmalu zatem je prišlo na vrsto plodno obdobje slovenskega oziroma jugoslovanskega turizma. "Po letu 1954, ko je bilo rešeno mejno vprašanje z Italijo," piše dr. Repe, "so začeli modernizirati obmorske turistične kraje, zlasti Portorož, pa tudi Piran, Izolo, Ankaran in Koper." Kot "novo privlačno turistično panogo" omenja še zdraviliški turizem, ki so ga oživili v Rogaški Slatini, Radencih, Dolenjskih in Šmarjeških Toplicah ali denimo na Čatežu.

"Omejitve v razvoju turizma v tem obdobju so bile slabe prometne zveze in vozni park (leta 1955 le 202 avtobusa za vse redne in turistične prevoze), seveda pa tudi tog in neprilagodljiv odnos do gostov."

"Še v prvi polovici šestdesetih let na primer ob sobotah in nedeljah skoraj ni bilo mogoče natočiti goriva, ker so bile že tako redko posejane črpalke v glavnem zaprte," opisuje Repe, "ponudba drugih storitev in blaga je bila izjemno skromna, servisne delavnice so bile prava redkost, telefonska mreža nerazvita, prostori za počitek ob cestah niso bili urejeni ipd."

Ko se je gospa Alenka med poročnim potovanjem z možem podila po jadranski obali, se je za njunim avtom dvigoval velik oblak prahu. "Večina cest je bila neasfaltiranih," pojasni, "osebje v hotelih ni znalo tujih jezikov in če si se odpravljal v tujino, si v banki dobil bore malo deviz - le trideset ameriških dolarjev."

Prvi moderni hoteli

Družini je želela privoščiti odraščanje ob morju, zato sta se z možem odločila, da ob obali zgradita počitniško hišico.

"Že tistikrat na slovenski obali ni bilo kaj prida lokacij, zato smo se odločili za nakup zemlje v Dajli." V vasici nekaj kilometrov od Novigrada so bili tik ob obali naprodaj lepi kosi. "Zemlja je bila v lasti gospoda Pelegrina, ki je bil kmet, zato zanj zaraščena, kot je bila, ni imela obdelovalne vrednosti. Parcela je bila zelo poceni, pa tudi gradnja hiše ni bila bog ve kaj."

Še dandanes boste na ulicah Dajle prej kot hrvaščino slišali pristno ljubljanščino, saj je večina lastnikov iz slovenske prestolnice. "Ja, tukaj še vedno počitnikuje vsa družina, zdaj imamo že vnuke in precej razširjeno sorodstvo." Ter asfaltirane in osvetljene ulice, nekaj več trgovin, precej večji kamp in tlakovano plažo. "Ampak še vedno je tu večina Slovencev!" Le Mercatorjev delavski dom, ki je nekoč gostil številne trgovce, se je spremenil v privatni hotel.

A smuknimo nazaj v šestdeseta in sedemdeseta leta jugoslovanskega turizma, ko so ideološke predsodke in nezaupanje zamenjali gospodarski interesi, z drugimi besedami potreba po devizah. Kot je razbrati iz omenjenega zbornika, je na četrtem plenumu CK ZKJ 21. julija 1962 v Beogradu celo predsednik Josip Broz-Tito "odločno terjal, da spremenimo načrte, po katerih smo doslej obravnavali turizem, in da moramo v prihodnje pravilneje gledati na razvoj turizma pri nas". Četudi ni postal primarna panoga, so začeli vanj vlagati znatna sredstva, leta 1964 pa so celo sprejeli sedemletni razvojni načrt, pri čemer je ustrezno spodbudo dala tudi OZN, ki je leto 1967 razglasila za leto turizma.

"Kar zadeva mene, bi kot turist in kot predsednik vlade dal prednost dinamiki na naši obali, dinamiki, ki bi tekla v nepretrganem naselju od 50.000 do 70.000 postelj. Sem proti romantiki in tišini kakor na pokopališču, sem proti arhitekturi v stilu prejšnjega stoletja, ker sem prepričan, da to ni v skladu z našimi ekonomskimi in političnimi interesi," je 21. julija 1971 v intervjuju za časopis Komunist dejal Stane Kavčič, predsednik izvršnega sveta SRS.

In tako so Jugoslovani začeli turizem obravnavati kot kompleksno gospodarsko dejavnost, ki združuje številne panoge - od industrije do prometa, trgovine in storitev. Prvi moderni hoteli so v Portorožu začeli rasti leta 1971, Bernardin se je začel graditi tri leta zatem, sledil je hotel Golf na Bledu in nekaj njih v Kranjski Gori. Pridobil je tudi kamping turizem, ki so ga sprva reklamirali nižjim slojem iz socialističnih držav, ko pa je moderen način življenja znova začel razglašati geslo "nazaj k naravi", so pod šotori počitnice prevetrili tudi srednji in višji sloji, tako tuji kot domači. In da ne pozabimo na naturiste: tudi oni so si prve plaže in kampe izborili ravno v tem času.

"Zlata" sedemdeseta pa so bila turistično posebna tudi zaradi šopinga na Ponterossu. "K temu ni veliko prispeval le naraščajoči standard Jugoslovanov," trdi zgodovinar dr. Repe, "ampak tudi nekateri ukrepi jugoslovanskih oblasti, s katerimi so olajševali uvoz blaga. Množična potovanja v Italijo, povezana z nakupi, pa so bila obenem posledica t.i. osimskih sporazumov, ki sta jih Italija in Jugoslavija v duhu helsinške miselnosti podpisali leta 1975. Z njimi je jugoslovansko-italijanska meja postala daleč najbolj odprta meja med kako kapitalistično in socialistično državo."

"Kupna moč Slovencev se je proti koncu sedemdesetih let začela izčrpavati," navaja v biltenu, četudi je bilo leto 1973 rekordno, Sloveniji je prineslo kar dvajset odstotkov celotnega deviznega dotoka. "Daljša potovanja niso bila samoumevni del standarda povprečne družine. Večina je dopust preživljala v sindikalnih domovih in prikolicah na Jadranu, privlačnejše tuje destinacije za tiste, ki so si to lahko privoščili, pa so poleg Grčije, Španije in Italije postale nekatere arabske države, zlasti Tunizija."