Vsi pomembni elementi plačne politike v javnem sektorju so po njenih besedah namreč določeni v kolektivni pogodbi. "Ta je obvezna, zato so pogajanja tudi v krizi nujna, to ni stvar prestiža," pravi ministrica Krebsova.

Na vprašanje, ali bo, če ne bo soglasja sindikatov k ukrepom, res prišlo do odpovedi kolektivnih pogodb in zakona o omejitvi plač, odgovarja, da se bo to vsekakor zgodilo. "Ne bo me treba prijeti za besedo. Tudi nobenega poračuna v prihodnje ne bo. Vseeno pa upam, da bo dogovor," pravi.

Poudarja, da ne gre za to, da si takšnega večjega reza ne bi upali. Morajo pa poskušati doseči cilje in spremembe v dialogu, kar zahteva tudi kolektivna pogodba. Kot pojasnjuje, zdaj nimajo več časa za odpovedne roke in vse postopke, zato bo treba - če ne bo soglasja sindikatov - nasilje nad socialnim dialogom in s tem omejitev plač z zakonom. Na to so pripravljeni.

Za javni sektor navaja, da je število zaposlenih najbolj zraslo tam, kjer so plačniki potrošniki, na primer 700 več je zaposlenih v vrtcih, kjer je vključenih več otrok. Tudi po domovih za starejše je veliko povpraševanje, tam je več kot 400 novih zaposlenih. V zdravstvu je 400 novih zaposlitev.

Ministrica opozarja, da je ministrov 18, vsak je odgovoren za politiko na svojem področju, na to nima nobenega vpliva. Sama je odgovorna za ožjo javno upravo in zmanjšanje števila uradnikov, tu so cilj po njenem dosegli. V civilnem delu javne uprave je uslužbencev v mandatu te vlade 300 manj, povečanje je bilo zlasti v vojski, za 520. "Če pa gledamo vsa ministrstva in organe v sestavi ter policijo in vojsko, nas je res 362 več kot na začetku mandata," pojasnjuje.

Pavlinič Krebsova meni, da ni bilo slabo, da je posnetek s seje vlade, na kateri je bilo govora o številu zaposlenih v javnem sektorju, prišel v javnost. Zaposlovanja je bilo namreč potem manj in "bremena krize moramo nositi vsi enako".

Vsekakor je po njenih besedah marsikaj treba reorganizirati ali združiti, povečati odgovornost uprav in avtonomnost negospodarskih javnih služb, dati koncesije zasebnikom, kjer javni zavodi ne zmorejo zadostiti potrebam prebivalstva. Ministrstva morajo racionalizirati mreže zdravstva, šolstva, varstva starejših in podobno. Če pa damo kaj na trg, pomeni, da ne bo več enako dostopno za državljane.

Po njenih besedah so se javni uslužbenci zaradi prevzema evra marsičemu odpovedali. V letu 2002 je bila povprečna plača v javnem sektorju za 35 odstotkov nad povprečjem gospodarstva, leta 2007 samo še 22 odstotkov. Glede na različno izobrazbeno sestavo je bilo ocenjeno, da je 30-odstotna razlika primerna. Če bi izvedli Virantovo plačno reformo do konca, bi javni sektor presegal gospodarstvo spet za nevzdržnih 36 odstotkov.