Kavarniška omizja, nad katerimi se je vonj kave pletel z vonjem cigaret in alkoholnih pijač, so bila od nekdaj resne mestne institucije, avtoritete, žarišča visokoletečih, smrtno resnih in obscenih debat, prizorišča silovitih prepirov in velikih zavezništev, bila so nemalokrat pribežališča, domovanja in pisarne številnih umetnikov, intelektualcev, pisateljev, igralcev in novinarjev. Mnoge so pariške kavarne, ki se hvalijo, da so pri njih sedeli, jedli, pili in kovali bolj ali manj lucidne misli patroni kalibra Zola, Maupassant, Apolinaire, Breton, Hemingway, Sartre, De Beauvoir, Camus, Picasso, Fitzgerald, Sinclair, Bogart, Gershwin, Matisse, Eliot in številni drugi. Takšne namige je najti v vsakem malo boljšem popotniškem vodniku, kar je v zadnjih dveh desetletjih povzročilo turistični stampedo na te znamenite lokacije, zaradi česar moraš v kavarni, v kateri je Sartre med drugo svetovno vojno razvil eksistencializem, za sicer čisto dober kapučino plačati devet evrov. In srečen tisti, ki najde prosto mizo, da bi lahko občutil bližino velikih duhov dvajsetega stoletja!

Izbrala sem dvojčici na levem bregu Sene v četrti Saint-Germain-des-Prés, dve najbolj znameniti kavarni Pariza, ki bojda še danes gostita intelektualno, umetniško in politično elito ter seveda horde turistov z malone enakimi vodniki v rokah in enako polomljeno francoščino. Iz tekstov, ki sem jih našla na spletu, sem razbrala, da sta kavarni, ki ju loči le ozka ulica, od nekdaj glavna rivala svoje vrste in da je danes nekako tako: v Café de Flor naj bi še vedno zahajala intelektualna elita, pisatelji, novinarji, modni oblikovalci, fotografi in ljudje, ki bi to želeli postati, sosednjo kavarno z imenom Les Deux Magots pa naj bi dokončno zavojevali turisti, čeravno lahko tam, če imaš res srečo, še vedno srečaš kakšno znano politično, igralsko ali pisateljsko ime. Skratka, če ponovim v žargonu ljudi, ki se v nekem mestu uvrščajo v krilo z imenom "kul", Café de Flor je zakon, Deux Magots pa preprosto "nekul".

Dobila sem mizo v Café de Flor. Ko sem že vsaj petič v pol ure šla mimo, mi jo je prepustila starejša gospa. Nekje sem prebrala, da v de Flor redno pijejo kavo tudi Paul Bruckner in drugi sodobni francoski pisatelji, pa Johnny Depp, Catherine Deneuve, včasih, ko je v Parizu, pa jo srkne celo Robert De Niro. Jaz sem svojo zaradi tesno natlačenih stolov in miz po dolgem času spila v aristokratskem slogu s komolci tesno ob telesu. Potem sem še malo posedala. Opazovala sem mimoidoče, ki so se ozirali po prostih mizah in bila zadovoljna, da sedim. Nisem hotela zapustiti mize. Težko sem jo dobila. Bilo je tesno, a me ni motilo. Medtem sem skoraj pozabila, zakaj sem sploh prišla.

Kavarna Café de Flor se je rodila konec osemdesetih let devetnajstega stoletja, svoja najboljša leta pa je živela sredi prejšnjega stoletja, ko je celotno okrožje dihalo z jazzom in različnimi intelektualnimi gibanji, od eksistencializma, nadrealizma do novega vala. Med drugo svetovno vojno, ko pariška stanovanja niso bila ogrevana, je kavarna, znana tudi po veliki topli peči, postala drugi dom Jean-Paula Sartra in Simone de Beauvoir. Sartre je zapisal nekako takole: "Popolnoma sva se udomačila: od devete do poldneva sva delala, potem sva kosila, ob dveh sva se vrnila in do osmih debatirala s prijatelji, ki sva jih srečala. Po večerji pa sva sprejemala ljudi, s katerimi sva imela dogovorjene sestanke. Mogoče se bo zdelo čudaško, vendar sva bila v tej kavarni doma." Znano je, da si je dal Sartre h kavarniški mizi, za katero je delal, napeljati celo telefon, in nekoč je izjavil, da je bila ta kavarna med vojno njegova pot k svobodi.

Bizarno bi bilo v nedogled naštevati, kdo vse od slavnih je že sedel v kateri izmed pariških kavarn, kot bi bilo bizarno, če bi naštevali, kdo vse od slavnih je bil na Eifflu. Preveč jih je. Velja pa omeniti, da si nekatere kavarne tudi danes prizadevajo ohraniti pisateljsko in intelektualno tradicijo in še vedno podeljujejo letne pisateljske nagrade. Tudi izpostavljeni dvojčici iz Saint-Germain-des-Prés. Vsaka svojo, pri čemer Café de Flor spodbuja izključno mlade nadarjene avtorje. Vendar se ti lepi časi iztekajo. Vsaj tako trdijo nekateri mestni črnogledi. Bojijo se, da se mestu, ki sicer še vedno vzneseno časti svoje nekdaj izjemno plodovito kavarniško intelektualno življenje, v prihodnje ne piše nič dobrega. Pravijo, da to življenje izumira oziroma je že storilo svoj žalostni konec. O tem pišejo članke in se razburjajo v javnih debatah, vendar za zamiranje kavarniškega intelektualnega življenja, ki da že dolgo več ne premore debate na akademski ravni, ne krivijo niti vse hujše naglice in vse strožjih zahtev po učinkovitosti, niti vse bolj individualiziranih življenj posameznikov, niti interneta in novih načinov komuniciranja, niti recesije. Prepričani so, da so jim pravega sovražnika podtaknili Američani. Smrtni sovražnik in iztrebljevalec pariškega kavarniškega in s tem intelektualnega življenja naj bi bil nihče drug kot Starbuck's, ameriška veriga prodajaln kave, ki jo spiješ na poti. To je bil najbrž dolgo načrtovan napad ameriške vlade in njenih tajnih služb na možgane Francije. Tako se dela sodobni terorizem. Daj jim kavo za na pot in jim vzemi intelekt. Američani to že dolgo delajo doma. Bodo že vedeli, kako se stvari streže.