Izvor je še bolj ambiciozen, ampak tudi veliko manj uspešen. Nolan ne samo da poskuša prevesti v jezik akcijskega filma občutke, kot so izguba, krivda in domotožje, ampak ponuja tudi zgoščeno in poenostavljeno analizo sanj. Leonardo DiCaprio igra nenavadnega tatu po imenu Cobb. Njegova veščina je, da se vtihotapi se v sanje svoje tarče in jo oropa poslovne skrivnosti naravnost iz njene podzavesti. Njegove posebne sposobnosti in smrt žene v sumljivih okoliščinah so iz njega naredili begunca, ki se ne more vrniti v Ameriko k svojim otrokom. Cobba in njegovo ekipo angažira japonski industrialist Saito (Ken Watanabe), da vdrejo v podzavest njegovega tekmeca in tam vsadijo misel, ki bo povzročila, da bo tekmec razpustil svoj poslovni imperij. V Izvoru junaki drvijo skozi sanje in spremenijo človeško podzavest v prizorišče akcijskega filma.

Obstaja pa nekaj, kar razumeta samo Cobb in mlada Ariadne (Ellen Page), "arhitektka" sanj, v katerih se film odvija. To je Cobbov spomin na mrtvo ženo Mal (v podobi Marion Cotillard), ki križari skozi njegove sanje z namenom, da ga v njih zadrži. Mal je edini zares originalen in subverziven element v filmu. Njen lik je dekonstrukcija klasične usodne ženske, femme fatale, razkrite kot dobesedni plod moške podzavesti. Najbolj čudno pri vsem skupaj pa je, da se režiser Viteza teme, filma, ki se je ukvarjal z moralnimi vprašanji, kot je recimo pravica do zasebnosti, sploh ne sprašuje o moralni upravičenosti vdiranja v misli drugih.

Uspeh takšnega filma je v največji meri odvisen od režiserjeve sposobnosti ustvariti prepričljiv in nepozaben svet domišljije. Prav tu Izvor naleti na težave. "Sanje se nam zdijo realne, ko jih sanjamo," pojasni Cobb. "Šele ko se zbudimo, spoznamo, da je bilo pravzaprav nekaj čudno." Ampak, ko govorimo o sanjah, ponavadi mislimo na spomine na sanje, na tiste motne in megličaste trakove, ki nam ostanejo v spominu, ko se zbudimo. V Izvoru je vse preveč jasno, konkretno in precizno organizirano, da bi gledalec to lahko doživel kot sanje. Poleg tega junaki nenehno pojasnjujejo pomen tistega, kar vidimo, tako da celo najbolj spomina vredne podobe (Pariz, ki se dobesedno prepogne, ali razpadajoče mesto na obali, ki predstavlja spomin na izgubljeno ljubezen) postanejo prozaične. Izvor spominja na Nolanov film Memento (2000), le da v tem relativno nizkoproračunskem neo-noirju čutimo spolzek teren, na katerem se je znašel junak. Pojasnila pridejo šele pozneje, s tem da še vedno ne vemo, ali jim lahko verjamemo. V Izvoru pa vse, kar je nejasno, hitro pojasnijo, tako da film sicer očara z izjemnimi posebni učinki, vendar gledalca ne povleče v svoj svet. Če je bil Nolanov namen demistifikacija sanj, je film v tem uspel. Ampak spremeniti nenavadno in skrivnostno v nekaj, kar se lahko pojasni, spada bolj v področje psihoanalize kot pa umestnosti.

Izvoru manjka neki divji element, nekaj kot Joker Heatha Ledgerja v Vitezu teme. Ko se, recimo, v Izvoru nenadoma pojavi ponoreli vlak v srcu Los Angelesa, je učinek presenetljiv in zabaven. Ampak ne ta ne drugi prizori v filmu nimajo avtentične anarhičnosti Ledgerjevega Jokerja, ko hodi po aveniji, mrmra samemu sebi in strelja na vse, kar se premika. Tu sta Nolan in Ledger ustvarila podobo, ki se zdi, kot da je ušla iz podzavesti; prikazen iz nočne more, ki zavrača vsak poskus, da se pojasni ali nekako zreducira. Joker bi raznesel previdno sestavljen svet Izvora.

Vse to pa ne pomeni, da je Izvor film, ki gledalcu ne ponuja užitka. Če film ne prepriča kot potovanje skozi podzavest ali kot drama čustev, pa je izjemen priročnik akcijskega filma. Najmanj prepričljiv je, ko od nas zahteva, da nas skrbi, ali se bo junak spet združil z otroki. Najbolje funkcionira v svoji končnici, ko se akcija odvija na treh ravneh in film postane virtuozno zrežirana, z adrenalinom nabita akcijska fuga, ki spominja na Jamesa Bonda, Matrico in neštete vohunske ter vojne pustolovščine. Ima nekaj cinefilskega čara filmov Quentina Tarantina. Izvor je veliko bolj učinkovit, ko daje novo življenje starim formam, kot pa, ko se trudi izmisliti si nove.