Spomnil sem se edino odlomka proti koncu romana Območje nelagodja znanega ameriškega pisatelja Jonathana Franzna, ki je med obiskom Slovenije daleč največ časa namenil ogledovanju ptic. Franzen hodi po svetu in najraje piše o svojih srečanjih z njimi: "Ptice so bile to, kar je nastalo iz dinozavrov. Te gore mesa, katerih kosti so razstavljene v prirodoslovnih muzejih, so se skozi leta izvrstno preobrazile, tako da jih danes lahko najdemo v obliki ptic na smrekah čez cesto. V iskanju rešitev problema obstoja na Zemlji so bili dinozavri še kar odlični, modroglavi vireji, rumeni gozdičarji in belovrati vrabci, peresno lahki, votlih kosti in polni pesmi, pa so še odličnejši. Ptice so kot boljši jaz dinozavrov. Imajo kratko življenje in dolgo poletje. Ko bi ljudje le imeli to srečo, da bi zapustili takšne potomce. Bolj ko sem jih opazoval, bolj sem obžaloval, da se z njimi nisem seznanil že prej. Tako žalostno in potratno se mi je zdelo, ker sem toliko mesecev preživel na zahodu, kampiral in hodil med divjimi prepelicami, samotnimi drozgi in drugimi fantastičnimi pticami, v vsem tem času pa sem uspel opaziti in si zapomniti samo eno: tenkokljunega škurha."

Predsednik Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) Rudolf Tekavčič se je nagnil nad volan, uprl pogled v jato ptic na svežem jutranjem nebu in pomenljivo pokimal. Peljala sva se na območje med koprsko obvoznico, Luko Koper in skladišči zemeljskega plina. Območje, ki je v zavesti povprečnega Slovenca še vedno "mlakuža pred Koprom". Predel, kjer so otrokom starši nekoč razlagali, da "to še ni morje, ampak nekaj drugega". Pred petnajstimi leti je bilo res tako. Območje Škocjanskega zatoka je bilo velika, zaudarjajoča mlakuža.

Slovenija je še iz časov nekdanje Jugoslavije podpisnica ramsarske konvencije, ki določa varovanje mokrišč. Škocjanski zatok je bil šele leta 1998 zavarovan kot naravni rezervat in skupina ljudi z vizijo se je lotila dela. Konec leta 2007 so bila največja gradbena dela končana, odstranjenih je bilo 180.000 kubičnih metrov blata, dodatnih 40.000 kubičnih metrov pa je bilo porabljenega za ustvarjanje življenjskega okolja, primernega za ptice. Na območju bertoške bonifike so na nekdanjih opuščenih kmetijskih zemljiščih uredili skoraj 30 hektarjev veliko sladkovodno močvirje kot nadomestni habitat za močvirja na izlivih Rižane in Badaševice, uničena v zadnjih desetletjih.

Na vhodu v rezervat ni videti ničesar. Obiskovalec se sooči z visokimi nasipi, ki omogočajo pticam mirno bivanje v notranjosti urejenega območja. Mimo nasipov vodi makadamska pešpot, po kateri se v zgodnji jutranji uri napotimo proti začasni leseni pisarni ob reki Ari. Ornitologi so čudna vrsta. Nasmejani, navdušeni, dobre volje že pred sedmo uro zjutraj in z očmi, polnimi žara. Že golo dejstvo, da smo bili namenjeni na pohod po rezervatu, pa čeprav so ga zgradili, ga upravljajo in skrbijo zanj že toliko časa, je bilo zanje dovolj za pristno navdušenje.

Oaza, ki bi lahko bila pozidana

Škocjanski zatok je razdeljen na dva dela, manjšega sladkovodnega, ki ga napaja reka Rižana, in večjo laguno, v kateri se mešata sladka in slana voda, ki z morja po kanalu skozi Luko Koper priteka vanjo. "Območje lagune je bilo pred leti močno degradirano in polno blata. Zgradili smo sistem jarkov, otočkov in polojev, nekakšnih muljasto-peščenih tal," mi razloži ekonomistka po izobrazbi in naravovarstvenica po duši Nataša Šalaja, ki že desetletje vodi naravni rezervat, ko se skupaj odpravimo po poti, s katere, razen trstičja, še vedno ni videti ničesar. "Na bolj golih in peščenih otočkih gnezdijo čigre, drugačni reliefi pa so namenjene drugim vrstam. Pa saj boste videli."

Nasip se v nekem trenutku prekine in znajdemo se pred lesenimi stenami, po katerih so posejane številne line. "To so opazovalnice in na učni poti jih imamo posejane na mestih, kjer se največ dogaja in kjer je moč videti največ ptic ter drugih zanimivih živalskih in rastlinskih vrst. Osnovni namen nasipa in opazovalnic z linami je ta, da so ptice zaščitene pred ljudmi. Sicer opazijo človeško silhueto in se splašijo," razloži Tekavčič. Pogledam skozi eno od njih in pred menoj se razpre ogromen močvirnat travnik. Ptice. Ogromno ptic. Vseh mogočih barv in oblik. V skupinah, posamično, v paru, v vodi, na drevesih, v grmovju, v zraku. Pogled skozi dlan visoko in komolec široko lino je pogled v drug svet. Čapljice, čigre, polojniki, trsnice, kljunači, škurhi, liske, ponirki, zelenonoge tukalice...

Vlečem na ušesa, ko poslušam živahno razpravo ornitologov. Številke, imena, dogodki. Za navadne ljudi se pogovarjajo v šifrah, a med seboj v pogovoru z enozložnicami pišejo romane. Tam, kjer jaz vidim samo veliko ptic, vidijo oni zgodbe. Strese me, ko pomislim, da je imela občina Koper v načrtu, da se 230 hektarjev veliko območje nekdanjega Škocjanskega zaliva zasuje in spremeni v zazidljive površine. "Ostalo je 80 hektarjev brakičnega mokrišča, sicer bi uničili tudi to," opazi zagato Tekavčič.

Rezervat je točka preživetja na selitveni poti

"Čez Slovenijo leti severna populacija, se pravi ptice iz Skandinavije, Litve, Latvije in Estonije. Včasih prileti tudi kakšna ptica, ki je bila obročkana v Rusiji," pove Tekavčič. Vzhodna populacija evropskih ptic v Afriko potuje preko Srbije, Črne gore in Grčije, zahodna pa ob francoski obali in čez Španijo ter Portugalsko. "Uspešnost njihove poti je odvisna od zalog tolšče. Kmečka lastovka, ki tehta 16 gramov, se mora prehranjevati vsaj en teden, da zmore pot do Afrike. Lačne ptice zjutraj denimo tehtajo deset gramov, zvečer pa imajo dva več."

Ptice se odločijo za selitev po nagonu. "Začutijo, da je napočil primeren trenutek, in poletijo," pojasni Tekavčič. Že dejstvo, da letijo drobna bitja s celine na celino, je presenetljivo, zato znanstveniki še vedno ugibajo, ali in kako se ptice orientirajo po Zemljinem magnetnem polju. Obstaja celo domneva, da si pomagajo z zvezdami. Na dolgi poti lahko zaloge obnavljajo samo na točkah, kot je Škocjanski zatok. Ramsarska konvencija, za mnoge le "še ena od konvencij", ni sama sebi namen. Mokrišča so izvrsten vir hrane za ptice, saj te v vodi lahko poiščejo nevretenčarje, nad njo pa ličinke komarjev in drug mrčes. Tega je v mokriščih obilo.

Naravni rezervati so v severnem Sredozemlju, kjer je bilo uničenih veliko mokrišč, redke oaze, kjer se lahko ustavijo, spočijejo in napolnijo zaloge za nadaljevanje poti. Če kje zanje ni primernih življenjskih okolij, od tam preprosto izginejo, na večjem območju pa izumrejo. Nekaj takšnega se je zgodilo z južno postovko, ki je bila vrsto let stalen prebivalec Ljubljanskega barja. Zaradi pesticidov, ki so zdesetkali bramorje in murne, njihovo glavno hrano, jih v Sloveniji ni več. Najbližje jih je mogoče videti na Madžarskem.

"Lani so v Nemčiji obročkali družino štorkelj. Letela je do Grčije, kjer so se starši ločili, mladiča, ki sta se selila sploh prvič, pa sta odletela naprej v Afriko. Težko je ugotoviti, zakaj. Tudi primer družine 'slovenskih' štorkelj je zanimiv. Po treh letih so se štorklje vrnile v Slovenijo. Starši so prileteli v isto gnezdo v Prekmurju, mladiči pa so poiskali novega v Grosuplju, torej sto kilometrov stran. V Afriki se je štorklja iz gnezda v Prekmurju 'omožila' s samcem iz Švice in se tja tudi preselila. Navajanje kakšnih dokončnih razlogov bi bilo zgolj ugibanje," pravi Tekavčič.

Evropske ptice imajo natančno razdeljene teritorije, zapomnijo si kraje bivanja in se nanje vračajo. Pari kmečkih lastovk se denimo iz Afrike vsako leto vračajo v isto gnezdo. Skozi enojni daljnogled opazujem labodjo samico, okoli katere je nekaj sivih mladičev. "Aha, poglejte si to. Za labode je značilno, da se organizirajo v vrtce in ena samica pazi na več mladičev, medtem ko se njihovi starši prehranjujejo v okolici," opozori Nataša Šalaja. "Takšna območja so neprecenljiva. Vsako bitje si zasluži svoj življenjski prostor. O tem sploh ne moremo razpravljati," doda Šalaja in opozori na številne tekače, ki mimo nas tolčejo kroge po učni poti. "Čeprav je zatok še vedno napol urejen, se vanj zgrinjajo domačini, ki se tu zvečer in zjutraj sprehajajo ali pa tečejo. Ljudje potrebujemo območja, kjer se sproščamo in ukvarjamo s športom. Ob vsej industriji in prometu je to velika blažilna cona. Smo na vhodu na slovensko obalo in to je njegov edini večji zeleni del." Zatoka namenoma ne oglašujejo, ker še nimajo primerne infrastrukture za obiskovalce, a že do sredine leta 2012 bo na vhodu zgrajen informacijski center iz lesa, na obrobju pa še več različnih opazovalnic. Za večino dosedanjih del pri krajinskem in vodnogospodarskem urejanju rezervata so pridobili sredstva iz državnega vodnega sklada, dobro polovico novih objektov bodo financirali s pomočjo evropskega sklada za regionalni razvoj, preostanek pa iz javnih domačih virov.

Cilji renaturacije so izpolnjeni

"Že leta 2006, ko smo poglabljali sladkovodni del, so začeli gnezditi labodi, letos gnezdijo že trije. En par je imel kar enajst mladičev, kar pomeni, da je v rezervatu veliko hrane," pojasni strokovni vodja rezervata Borut Mozetič in eden od pobudnikov in glavnih akterjev za njegovo zavarovanje. Nekatere ptice so selivke, kar pomeni, da prezimujejo v južnih krajih, od marca do septembra pa gnezdijo pri nas. Polojniki, čigre in čapljice gredo v času naše zime na sever Afrike, tam prezimijo in se vrnejo nazaj. "Potem so tu še 'preletni gostje', ki prezimujejo južno od nas, gnezdijo pa severno od nas. Denimo martinci se tu ustavijo za nekaj dni, se nahranijo in letijo naprej. Zatok je zanje selitvena točka," pojasni Mozetič in doda: "Takoj ko smo ustvarili pogoje, so naslednje leto gnezdili trije ali štirje pari polojnikov, letos pa že petnajst. Podobno je s čigro, kjer na otočkih v polslani laguni gnezdi veliko več parov kot prejšnja leta." Po njegovih besedah so cilji, ki so jih prelili na papir pri načrtovanju zatoka, skoraj v celoti izpolnjeni. Na območju rastejo tudi slanoljube rastline, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje v Sloveniji razen v Sečoveljskih solinah. Navadni in grmičasti členkar, ozkolistna mrežica in osočnik, našteje Mozetič. Skromno me opomni, da so našteli tudi 35 vrst kačjih pastirjev.

"Različne globine vode v laguni in sladkovodnih jezercih so pomembne, saj imajo tudi ptice različno dolge noge in kljune. Če je dno sladkovodnih jezerc in polslane lagune primerno razporejeno, se lažje razvrstijo po obrežju in jim ni treba med seboj tekmovati za hrano, rezervat pa je primeren za večje število vrst," pojasni premišljeno obnovo Mozetič. Laguna zatoka je pomembna tudi v zimskem času, saj je v njej slana voda, ki pozimi ne zamrzne in se ptice v njej še vedno lahko prehranjujejo. Zato so pozimi tu velike jate lisk, kreheljcev, mlakaric in drugih rac, kot je žličarka.

"V rezervatu smo zabeležili 225 vrst ptic, kar je 60 odstotkov vseh ptic, opaženih v Sloveniji. To je zelo veliko, glede na to, da tu ni gozdnih in ptic iz drugih, denimo gorskih habitatov. Kar 40 vrst jih tu gnezdi redno, 12 pa v neposredni bližini. V Kopru gnezdi kmečka lastovka, čuk pa na bližnji kmetiji in se hodi sem prehranjevat. Pričakujemo še rjavo in čopasto čapljo, malo čigro, v nekaj letih bo tod zagotovo gnezdila sabljarka, ki se bo sem razširila iz Sečoveljskih solin," navdušeno doda. V dveh ali treh urah lahko v jesenskem ali spomladanskem času obiskovalci vidijo več kot 50 vrst ptic. Ob dobrem dnevu tudi 70.

Prebivalci na štirih nogah in brez kril

Ptice pa niso edine, ki se sprehajajo po območju, ki je v resnici izliv reke Rižane v slovensko morje. Pri eni od naslednjih opazovalnic zagledam dva bela konja. "To so kamarški konji iz močvirnatega porečja reke Rone v Franciji. Prilagojeni so na življenje v močvirjih, ti dve kobili pa so DOPPS-u podarili v italijanskem rezervatu na izlivu Soče," pove Tekavčič. Streljaj stran so boškarini ali podolsko govedo. "V Sloveniji pred 15 leti ni bilo niti enega več. Zdelo se nam je prav, da imamo avtohtone pasme, ki so vajene razmer in odporne v takšnem življenjskem okolju. Zaradi zakonodaje jih iz Hrvaške nismo mogli uvoziti, lahko pa smo iz Italije uvozili embrije in jih v Sloveniji implantirali. Največji boškarin, Primo, je vol," pojasni Šalaja. Ob trstičju mimo priplava tujerodna vrsta, nutrija, ki se je z opuščenih farm v okolici zatekla v zatok. "Živina je v rezervatu zato, da popase vegetacijo, saj bi bilo vse zaraščeno," doda Tekavčič. Šele po koncu gnezdenja namreč lahko gosto močvirno vegetacijo tudi pokosijo. V rezervatu sicer živijo še žabe, plazilci, vanj pa zaidejo tudi lisice, zajci in srnjad.

Ker je DOPPS polnopravni partner svetovne ornitološke zveze BirdLife International, je več kot očitno, da so izkoristili priložnost in pred obnovo Škocjanskega zatoka obiskali številne podobne rezervate v tujini. "Natančno smo si ogledali, kaj deluje in kaj ne, predvsem pa, katerih napak ne smemo ponavljati," pove direktor neprofitne naravovarstvene organizacije Andrej Medved. "Poslanstvo ohranjanja narave je najlažje širiti tako, da človeka peljemo v naravo in mu pokažemo, kaj se v njej dogaja. Na leto obišče zatok do tisoč petsto šolarjev, ki si lahko ogledajo razvojne in ekosistemske procese. Za vsako skupino, ki odide, verjamemo, da bo znala bolj ceniti takšna območja." Društvo ta čas vzpostavlja še dva podobna rezervata. Eden je Iški morost na Ljubljanskem barju, drugi pa Ormoške lagune na ozemlju, ki so ga društvu podarili lastniki nekdanje tovarne sladkorja v Ormožu. "Naša vizija je, da bi bil v vsaki regiji tak rezervat kot v Škocjanskem zatoku," mirno doda Medved.

Celotna krajina, ne samo majhni koščki

Borut Mozetič v vodo porine kanu, skupaj s fotoreporterjem Bojanom Velikonjo pa previdno zaveslamo v polslano laguno. Naš cilj so prodnati otočki in blatni poloji, na katerih se zbirajo trume ptic. Medtem ko sonce počasi tone v morje, lahen vetrič boža gladino lagune. "Ptice so vrh prehranjevalne verige. Kjer so ptice, je dovolj hrane - do zadnjega črva. Če varuješ ptice in njihov življenjski prostor, varuješ celotno prehranjevalno verigo, tudi deževnike. Vemo pa, kaj ti pomenijo v ekosistemu. Ptice so najboljši pokazatelj stanja v okolju. Če nas spremljajo ptice, to pomeni, da živimo v kolikor toliko zdravem okolju," predre Mozetič tišino na krmi kanuja.

Nad nami letijo polojniki, ki v hitrem letu za seboj elegantno vlečejo dolge rdeče noge. Njihovi preleti so hitri in ko se preveč približamo gnezdiščem, se začne eden od njih oglašati z opozorilnimi vzkliki. "Ptice lahko v letu simulirajo celo zlomljeno krilo, da zvabijo potencialne plenilce stran od gnezda," pojasni strokovni vodja rezervata. Pa dobro slišijo? "Zelo, vidijo pa tudi. Sova ima posebno obliko lobanje in obrazno masko, ki ji omogočata, da zelo natančno določi izvor zvoka in s tem potencialni plen." Po plitki vodi veslamo mimo rastišč slanoljubih rastlin, ki so se v rezervatu razširile s semeni z območij, ki so jih pred obnovo zaščitili z lesenimi palisadami. Mimo prileti rdeče-oranžni kačji pastir. Podoba raja je skromen izraz za jate ptic, ki se čez krajino selijo stran od nas na varno razdaljo.

"Res si želim, da ne bi pozidali 160 hektarjev ankaranske bonifike. To je še edino območje, kjer ima lahko Koper zelene površine, morda rezervat, kot je ta zatok," ob vrnitvi na kopno razmišlja Tekavčič. "Ljudje razmišljajo zelo ozko. To ni rezervat za ptice. Tudi ljudje smo del naravnega okolja in tak rezervat pomeni tudi dobro okolje za ljudi," samoumevno doda Medved. Tukaj lahko na majhnem območju pokažemo, kaj imamo v Sloveniji in kaj vse lahko ohranimo, se priključi še Šalaja: "Ključno je, da bo več ljudi v tej državi ozaveščenih o pomembnosti ohranjanja naravnega okolja. Ni dovolj, da ohranjamo zgolj majhne otočke v čedalje bolj urbaniziranem svetu, pač pa moramo skrbeti za celotno pokrajino."

"Ptičarji" so res čudna vrsta. Ko jih spoznaš, ti je žal, da jih nisi že veliko prej.