Kolesar iz Madrida pa je tudi edini Španec, ki je slavil na vseh treh največjih dirkah: italijanskem Giru, španski Vuelti in francoskem Touru, s čimer se je zapisal ob bok legendam, kot so Anquetil, Merckx, Hinault in Gimondi. "O zgodovini kolesarstva in legendah tega športa vem malo, pravzaprav nič. O Hinaultu poznam samo zgodbo z zmagovalnega odra Toura, o Merckxu pa to, da je največji dirkač v zgodovini kolesarstva," je razkril pomanjkanje znanja o slovitih predhodnih. Videti je, da ga zgodovina sploh ne zanima: "Ne maram primerjav, sem Contador!"

Strast do ptic - in klancev

Na letošnjem Touru se je mučil in trpel, zato je v končnem uspehu užival še toliko bolj. Zmago je tako kot vedno posvetil svojim najbližjim, v prvi vrsti bratu Raulu, ki trpi za cerebralno paralizo, staršem Francisci in Pacu ter zaročenki Macareni. "Čeprav sem se z zaročenko preselil na svoje, starše še vedno pogosto obiščem. Rad sem doma, saj smo v družini zelo povezani." Po očetu je povzel strast do ptic. Še vedno jih ima nekaj v lasti, a zanje skrbijo drugi v družini. "Vedno sem bil fasciniran na letom ptic in njihovim lahkotnim plavanjem po zraku."

Prvo kolo, na katerega je sedel kot otrok, je bilo znamke Orbea. Šlo je za precej dodelan model, ki je bil v lasti njegovega brata Frana, najstarejšega od otrok v družini (trije bratje in sestra). Ta ga je tudi vpisal v kolesarsko šolo Pinto, kjer se je vse začelo. Najprej je opustil nogomet in atletiko, čez nekaj let, ko je štel 16 pomladi, še šolske knjige. Pridružil se je prvi profesionalni kolesarski ekipi (mlajše selekcije moštva ONCE) in še preden je končal srednjo šolo, se je odločil, da se povsem posveti kolesarstvu. Ker še ni imel vozniškega dovoljenja, se je na treninge občasno vozil z vlakom tudi po sedem ur v kupejih, polnih cigaretnega dima.

Že v zgodnjih najstniških letih je prišla do izraza njegova izjemna sposobnost vožnje v klanec, tako da so ga vrstniki poimenovali "Pantani" - po Marcu Pantaniju, enem najboljših kolesarskih hribolazcev vseh časov. Kljub mladosti je vedno znal sprejeti pravo odločitev v pravem trenutku. "V življenju sem prestal kar nekaj mejnikov, zaradi katerih sem hitreje odrasel in postal bolj zrel. Pri 25 letih sem se počutil, kot da jih imam že 30. To mi je omogočilo, da sem na dirkah sprejemal prave odločitve, čeprav sem kolesaril na skrajni meji svojih zmožnosti. Zelo malo kolesarjev ima to lastnost."

Maja 2004 je na dirki po Asturiji doživel hud padec. Med vožnjo ga je nenadoma obšla slabost in ne da bi se zavedal, je zgrmel po tleh. V kritičnem stanju se je zbudil v bolnišnici. "Sprva sem bil vesel, da sem sploh živ, a takoj mi je postalo jasno, da lahko ostanem hrom," se spominja Contador, ki so mu zdravniki diagnosticirali počeno lobanjo in izliv krvi v možgane. Da je preživel, se lahko zahvali hitri prvi pomoči ob cesti. Kljub temu so ga iz bolnišnice hitro poslali domov, a čez nekaj dni se je njegovo stanje poslabšalo. "Imel sem težave z vidom, prvič sem se lahko premaknil dva dni po nesreči. Dobro vem, da sem takrat smrti gledal naravnost v oči." S 70 šivi in dvema titanskima ploščicama v glavi ni iz postelje vstal dva meseca.

"Treniraš noč in dan, misliš, da si najmočnejši na svetu, a v resnici se lahko vse konča v trenutku. Vsako jutro, ko se zbudim in potipam brazgotino na glavi, se zavem, kako dragoceno je življenje. Od takrat vsakič, ko se mi pripeti kaj slabega, pomislim na nesrečo in se zgolj nasmehnem." V trenutkih nemoči, ko je bil priklenjen na posteljo, je prvič križal poti z Lanceom Armstrongom.

Bitke na cestah in v hotelih

V roke je vzel knjigo Ne gre samo za kolo: Moja vrnitev v življenje, v kateri ameriški kolesar opisuje, kako je premagal raka na testisih. Armstrong je bil njegova inspiracija znova tri leta kasneje, ko je Alberto kot novinec v moštvu Discovery Channel lovil svojo prvo zmago na Touru. Leta 2007 so francosko pentljo pretresali številni dopinški škandali. Iz dirke sta bila izključena Michael Rasmussen ter Aleksander Vinokurov in čez noč je rumena majica pristala na Contadorjevih plečih. Ko je imel na sebi tudi belo majico za najboljšega mladega kolesarja do 25 let, je na predzadnji etapi v kronometru moral zadržati prednost pred Avstralcem Cadelom Evansom. Ker se je Alberto prvič znašel v takšni vlogi, mu je na pomoč priskočil prav Armstrong, ki je v tistem času užival v kolesarskem pokoju, potem ko je za moštvo Discovery (pod prejšnjim imenom US Postal) osvojil sedem zaporednih Tourov.

Contadorju je nasvete delil najprej po telefonu, na kronometru pa je nad njim bedel v spremljevalnem avtomobilu. Kljub ne najboljši vožnji je Alberto zdržal v vodstvu in prišel do prvega velikega uspeha v karieri. "Da je bil Lance v spremljevalnem vozilu, je bila zame posebna čast. Ko je šlo za odločilne sekunde in ko sem imel že zelo težke noge, bi raje umrl, kot da bi popustil pred njegovimi očmi."

Ni trajalo dolgo in zgodba je dobila popoln preobrat. Armstrong je imel dovolj poležavanja in ob vrnitvi v svet kolesarstva se je znašel v isti ekipi kot Contador. S kazahstanskim denarjem je strateg Johan Bruyneel pri Astani sestavil sanjsko moštvo, a kaj, ko sta imela oba zvezdnika svoje načrte. Armstrong se je vrnil, da znova dokaže svoje mojstrstvo, Contador pa tudi ni bil pripravljen zmanjšati svojih ambicij zaradi legendarnega kolesarja. Tour leta 2009 je tako minil v znamenju dveh bitk. Ena je potekala na cestah, druga, psihična v hotelu.

"Alberto nasvete večkrat sliši bolj slabo, ali pa jih sploh ne razume," je Bruyneel med vrsticami potrdil, da je Contador dirkal po lastni intuiciji in da se na druge v moštvu ni oziral. Vse maske so padle na zadnjem kronometru, ko je Bruyneel v avtomobilu spremljal Armstronga, čeprav je imel rumeno majico na sebi Contador. "Kljub vsem težkim klancem je bilo najtežje v hotelu. Z Lanceom v ekipi je bilo precej zapleteno. Še posebej zame, ker so bili določeni elementi v moštvu proti meni," je Alberto odprl svojo dušo v Parizu, ko je bilo vsega konec. Na zmagovalnem odru se z Armstrongom nista niti pogledala. Vse sta opravila s hladnim stiskom roke. "Bil je moja inspiracija po težki poškodbi, spoštujem njegovo življenjsko zgodbo, a Armstrong ni več moj idol."

Porabi največ kisika med vsemi

Vsak kolesar, ki je (bil) najboljši na kateri od treh največjih dirk, ima vedno vztrajne nasprotnike, ki mu poskušajo dokazati jemanje nedovoljenih poživil. Veliko je tudi takšnih, ki ne razumejo, kako lahko človeško bitje sredi najhujših vzponov pospeši s takšno hitrostjo, kot tekmece lomi Contador. "Kako je mogoče, da z vodo iz pipe doseže hitrost motorja? Kot da bi s prestižno Mercedesovo limuzino zmagal na dirki formule ena. Zanimivo bi bilo videti, kaj je pod Contadorjevim pokrovom," je Španca lani v kolumni za francoski časnik Le Monde napadel trikratni zmagovalec Toura Greg LeMond. Svojo tezo je podkrepil z izračuni o maksimalni porabi kisika, ki naj bi bila pri Contadorjevi vožnji v klanec večja kot pri kateremkoli športniku v zgodovini.

Alberto na obtožbe iz medijev nikoli ni želel odgovarjati. Drugače je bilo, ko se je njegovo ime pojavilo v dokumentih operacije Puerto, kjer so lovili vse, ki so pri krvnem dopingu sodelovali s španskim zdravnikom Eufemianom Fuentesom. "Bil sem v napačni ekipi ob napačnem času. Vsi iz ekipe smo bili na seznamu, a ko so sprevideli napako, so me umaknili. Dal sem svoj vzorec DNK, več od tega ne morem. Sem nedolžen in čist," je na obtožbe odgovoril Contador. Njegovim besedam sta pritrdila sodišče in mednarodna kolesarska zveza UCI, ki sta ga oprostila vseh obtožb.

Veliko dvomljivih pogledov je bil deležen tudi leta 2008, ko je osvojil Giro. Zaradi sumljive preteklosti njegovo moštvo Astana ni dobilo povabila na Tour, da bo vozil na Giru, pa je izvedel devet dni pred dirko, ko je že razmišljal o dopustu. "Nikoli si nisem mislil, da je to mogoče. Na začetku se mi je dozdevalo, da bom dirko že po nekaj etapah končal. Za trening nisem prevozili niti enega pravega klanca." Tej pravljici verjamejo le redki, še posebej potem, ko je le tri mesece pozneje kolesarsko svetovno elito ugnal še na Vuelti. Naravnost s plaže je to preprosto nemogoče.