"Sila komplicirano!" je stare turistične poti začel orisovati etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar Damjan J. Ovsec. "Če si šel tistikrat v Bohinj, si moral najprej v Bohinjsko Bistrico, potem je bilo treba s fijakarjem v Stare Fužine, do koder je sedem kilometrov, pa naprej do Zlatoroga in Savice, da si prišel do Komarče in tistih hribov tam gori, ki so oddaljeni štirinajst kilometrov."
Ni čudno, da sta parnik in lokomotiva v družbi povzročila tektonske spremembe, da je industrijska revolucija plodila denarce in da so tem premikom sledili radikalni kulturni pretresi, med katere štejemo tudi globalni fenomen - pojav sodobnega turizma.
Od čaščenja in izobraževanja do veselega uživanja
In vendar so ljudje, s takšnimi ali drugačnimi nameni, potovali že od pamtiveka. Grki, denimo, so se na pot k Apolonovem templju ali v delfsko preročišče podali predvsem iz verskih vzgibov, atenski bogataši pa so si za kraj poslovanja, počitka, zabave in druženja izbrali otok Delos v Egejskem morju. Podobno je bilo v starem Rimu, ki je imel gosto mrežo cest in prenočišč, le da je rimska elita za oddih najraje izbrala terme, na primer Bath, St. Moritz, Baden ali Rimske Toplice.
Mračni srednji vek je bil do popotovanj neprizanesljiv, zato so šli na tuje le romarji, predvsem v Rim, Santiago de Compostella, Sveto deželo…, pri nas pa na Koroško h Gospe Sveti.
"Čeprav je v srednjem veku podložnika vezal odnos do njegovega gospodarja, je imel po drugi strani njegovo zaščito in podporo," trdi mag. Franci Petrič. Pripadala mu je pravica do romanja, čeprav je moral zanjo prositi. "Romarji so bili deležni tudi zaščite; zanje so vpeljali posebne 'potne liste' ali spričevala, po katerih so bili prepoznavni po tujih deželah. Kdor je napadel romarja, ga je doletela huda kazen, za romarje pa so bila ob poteh tudi zavetišča (hospici), kjer so našli zavetje in bili postreženi."
Za mračnjaško dobo je prišla na vrsto renesansa, čas evropskega preporoda, ko je bil "grand tour" (večletno potovanje po Evropi) obvezen del plemiške izobrazbe, pomemben ritual, ki je mladim petičnežem omogočil kulturno izoblikovanje, medtem ko je z razsvetljenstvom med turiste zašlo čaščenje narave, idealiziranje liričnih pokrajin, predvsem alpskega sveta. Prav alpinistični podvigi so v veliki meri začrtali turistični zemljevid Evrope, gore pa so se marsikje prerodile v nacionalne simbole, kot je denimo Triglav, ki so ga 26. avgusta 1778 prvič osvojili "štirje srčni možje". Ne gre spregledati še ene značilnosti takratnega turizma: imel je feministično noto. Za ženske, kot je bila naša "samotna popotnica" Alma Karlin, je nedvomno predstavljal svojevrstno odrešitev.
Podobno odrešitev, kot jo je prinesel prihod južne železnice leta 1857, ki je predstavljala pobeg iz vsakdana. Ljubljanski meščani so se že prvo nedeljo "nagručali" v vagone in se odpravili na izlete v bližnje kraje, po poročanju Novic pa se je tudi kmečko prebivalstvo kaj kmalu znebilo strahu pred "hudičevim konjem". Ali drugače: izleti z vlakom so ponujali "nove možnosti za polno in veselo uživanje življenja", v mestih ob progi pa so začeli "zapažati" vse več in več tujcev.
In tako se je, kot je zapisala Petra Kavrečič v reviji Annales, ob razvoju prometnih povezav, uvedbi prostega časa ter kasneje plačanega dopusta možnost oddiha in potovanja iz ozkih aristokratskih krogov postopoma širila na meščanstvo in nazadnje tudi na delavski razred. A o tem prihodnjič, tokrat se pomudimo še med počitnikovalci in priljubljenimi počitniškimi kraji s konca 19. in začetka 20. stoletja.
Nova oblika potrošnje
"Tistikrat so rekli, da pri nas počitnikuje oberzehntausend, zgornjih deset tisoč, torej elita. Meščani so v glavnem hodili na izlete, saj je že obisk predmestne gostilne terjal skoraj ves dan, medtem ko so bogati trgovci imeli poletne rezidence v okolici Ljubljane, kamor so se predvsem ženske in otroci preselili čez poletje (možje so ostali v mestu), s seboj pa so vzeli tudi kakšnega služabnika."
Takšni običaji so vladali tudi v družini župana Ivana Tavčarja, pisatelja z Visokega, ki je bil veleposestnik in pomeščanjen gospod. Na svojo podeželsko posest poleti ni poslal le žene ter hčerke in sina, vsakokrat sta za kak teden ali dva s seboj povabila še vsak po dva sošolca.
"Ampak ta stvar se ni imenovala turizem, temu so rekli tujski promet, kar je pomenilo pretakanje množic, ne le tujcev," pojasni Ovsec, ki je počitniške prakse Slovencev preučeval tudi s pomočjo razglednic. "Ko pa so videli, kako so se določeni kraji v Avstriji začeli turistično razvijati, so jih začeli posnemati tudi pri nas." Zahajali naj bi predvsem v kraje, ki so sloveli po svoji lepoti, gore, denimo, so bile "strahotno popularne".
"Gorenjska je bila konec 19. stoletja v modi, Bohinj je nekaj časa celo ogrožal Bled." In prikima, da je tudi temu kraju železnica dala strašen potisk. Z njo je tudi Kras postal priljubljena izletniška točka, kot tudi Ankaran, predvsem pri tržaških in koprskih meščanih, ali recimo Vilenica, prva jama, ki so jo odprli za turistične oglede. V letih od 1821 do 1889 se je v njeno spominsko knjigo vpisalo kar dvajset tisoč gostov.
"Moderne oblike turizma so se razvijale zlasti v termalnih krajih in 'mrzlih' morskih letoviščih poleti," navaja Kavrečičeva. "Uspeh morske letoviščarske destinacije pa je bil v veliki meri odvisen od investicij v infrastrukturo in sposobnosti zapolnitve prostega časa letoviščarjev." Zabave in prireditev torej. "V 19. stoletju namreč ni bilo v modi sončenje in poležavanje na plaži, soncu ni bila dodeljena nobena zdravilna funkcija, saj so se ob sprehodih po soncu ljudje pred njim ščitili s sončniki."
Prav takšni so bili videti obiskovalci Portoroža, ki je kot mondeno letovišče zaslovel v letih od 1908 do 1912. Ponašal se je z luksuznim hotelom Palace, urejenimi sprehajališči in plažami, igralnico, termami, pomolom z restavracijami, plesi, koncerti ter obiski naravnih in kulturnih znamenitosti.
Pa jih v tistih časih res ni mikalo na morje? "Veste, takrat ljudje res niso ležali na plaži. Je pa treba omeniti, da so premožne družine same ali s prijatelji pogosto najele hišo ali dve, zlasti v Opatiji, Crikvenici, Malinski, Baški, na Lošinju in tudi v Istri. Ampak to so bile 'nobel' počitnice, kamor so vzeli tudi služinčad."
Gospod Ovsec se zasmeji, ko začne brati zapiske o tem, da so se takrat oblačili "turistovsko": "Težki moški čevlji, dolge nogavice, kratke hlače ali pumparice, zelen klobuk ali šilt. Ženske so nosile obleke, jopice ter obvezne palice s konico in ročajem, turistovske marele iz blaga, gospodje večje, dame manjše."
In kam so še radi vandrali Kranjci? "Priljubljeni kraji so bili Jezersko, Kranjska Gora zaradi svoje dostopnosti, pa Bled, Lesce in denimo Kamnik, ki je bil pred prvo svetovno vojno zelo turističen kraj, reklamirali so ga kot toplice." Na krajše počitnice so se podali tudi v kraje z znamenitimi cerkvami - v Pariz, Benetke, na Dunaj ali v Rim.
"Znana pečarska familija Kadmus Ogorevc je šla celo v Egipt," pristavi Ovsec, "meščani pa so radi potovali tudi v Salzburg, denimo, ali v Mariazell."
Ampak gore so bile dolgo časa v modi. Kot pravi gospod Damjan, so imeli z Bohinjem velike načrte. "Med drugim so že takrat hoteli narediti žičnico na Triglav, si mislite?! Da hrane sploh ne omenjam, hotel Triglav v Bohinjski Bistrici je imel imeniten jedilnik."
In tako se je z industrijsko revolucijo pojavila nova oblika potrošnje, ki je temeljila na zamisli, da je dobro za nekaj časa zapustiti dom, pozabiti na delo, uživati in si v brezdelju nabirati nove in nove izkušnje. Kot tudi spomine, izrisane s svinčniki, pasteli ali zrnatimi fotografijami.