Sledil je koktajl z olivo iz sedmih črk. Po vseh tistih epizodah Seksa v mestu bi znala martini vpisati tudi z zaprtimi očmi.

Musliman, ki je romal v Meko? Jasno, h-a-d-ž-i.

Preproga z vzorcem slonje noge? Pojma nimam, ampak Miha bo gotovo vedel. "Buhara." Okej, štiri že imam.

Dalje: antično ime za Štip. Kakšno vprašanje?! Pravšnje za Wikipedijo, kjer je bil odgovor (Astibo) izpisan v modrem grbu makedonskega mesta.

Še obrazni živec mi je uspelo razvozlati, nakar se je začelo zapletati. Južnoameriški ptič iz štirih črk? Tukan! Ah, ne, tukan jih ima pet. Tropska smola? Okrasni element v baroku? Tokrat niso bili v pomoč ne domači ne Google in veselje je začelo pojenjati. Mar me niso strastneži prepričevali, da je pri križankah najlepše to, da zanje zagotovo obstaja rešitev? Vse bolj se mi je dozdevalo, da je imela televizijska junakinja Carrie še najbolj prav, ko je rekla, da so križanke kot moški srednjih let. "Prebrisane in komplicirane, za odgovor pa nikoli ne moreš jamčiti, da je res pravi."

Od Amerike do blogosfere

A nekaj gotovo drži: križanke so nadvse priljubljeno, po vsem svetu razbohoteno razvedrilo, četudi imajo precej kratko zgodovino. Prve so se pojavile v Angliji devetnajstega stoletja, superzvezdnice pa so postale na ameriških tleh. Pravzaprav je za njihov uspeh odgovoren novinar Arthur Wynne, ki je 21. decembra 1913 za New York World sestavil prvo ameriško križanko. Imela je obliko romba in nobenega črnega kvadratka, na vrhu pa so se bohotile črke f-u-n, kot se je imenovala njihova zabavna priloga. V tednu dni se je pogruntavščina iz word-cross preimenovala v cross-word, pravokotnik pa se je izkazal za najbolj ustrezno obliko.

Nemalo zatem je za križanke nastopila prva kriza; ker so bile tedenske zagonetke polne napak, se je uredništvo New York Worlda odločilo, da jih ukine, a so bili bralci tako ogorčeni, da so se po tednu dni ponovno vrnile med časopisne strani. Ko pa sta se mlada diplomanta columbijske novinarske šole Dick Simon in Lincoln Schuster odločila, da križanke omenjenega časopisa natisneta v knjižni obliki, ni nastala le legendarna založba - na svoje strani so jih začeli dodajati tako rekoč vsi časopisi.

Nadvse pomembne so bile križanke menda med drugo svetovno vojno. Ne le da so ljudem v zaklonišču krajšale čakanje, leta 1942 se je rodila ameriška ikona, nedeljska križanka New York Timesa, zapletle pa so se tudi v vohunsko zgodbo, povezano z zavezniško invazijo v Normandiji, ki sta jo Winston Churchill in Franklin D. Roosevelt poimenovala operacija Overlord. In prav takšno geslo se je pojavilo v Telegraphovi majski križanki v začetku leta 1944, kot še nekaj drugih besed. Med njimi sta bili na primer Utah in Omaha, imeni, ki so jih zavezniki nadeli obalam Normandije, kjer naj bi se odločilnega dne izkrcale ameriške čete. V isti križanki sta se pojavili še besedici Mulberry, ime zavetja, kamor naj bi skrili ladje, in Neptun, ki se je nanašal na mornariško pomoč. So izdajalci s pomočjo križanke skušali posvariti Nemce? Ne, nič takšnega, je prepričan Richard Wallington, ki se je tistikrat bavil s sestavljanjem križank. "Gospod Dawe, avtor križanke pri Daily Telegraphu, je za pomoč pogosto poprosil nekoga šestega. Živel je v Surreyu, kjer je bilo nastanjenih veliko ameriških enot, med katerimi so bržkone omenjena imena nedolžno krožila." Ni čudno, da so jih v Franciji tisti čas prepovedali, bali so se zlorab. Je pa menda nekemu vohunu uspelo najti pot iz zapora prav s pomočjo križanke.

Sčasoma so se razvili posamezni stili, tako je na primer francoska križanka precej manjša od angleške in razdeljena v šahovska polja, italijanska je ponavadi pravokotna, medtem ko nemške, švedske ali poljske ne uporabljajo številk niti zasenčenih polj, v teh različicah so gesla vpisana kar v kvadratke. Japonske so zgodba zase, v Izraelu pa se (zaradi hebrejščine) rešujejo od desne proti levi.

Danes jih najdemo vsepovsod, tudi na mobilnih telefonih in spletu, v posebnih knjižnih izdajah in celo v obliki rojstnodnevnih voščil. Med drugim se je v neki križanki skrivalo sporočilo samomorilca, v neki tretji pa povabilo na poroko.

Razpasle so se tudi v blogosferi; Amy Reynaldo, avtorica knjige How to Conquer the New York Times Crossword Puzzle in ena najuspešnejših tekmovalk na ameriških turnirjih, se na dan loti vsaj treh, o njih pa poroča na svojem blogu. Glavni elementi njenih spletnih dnevnikov so kratice časopisov (NYT, LAT, CSM), poleg katerih so navedene številke (4:56, 3:38, 3:14), torej čas, ki ga je porabila za rešitev posamezne križanke. Kako nadvse pomembna sestavina njenega vsakdanjika so, priča Amyjina prepesnitev znanega izreka: "Križanka na dan odžene zdravnika stran."

Aha moment

Kaže, da so križanke velike prijateljice naših možganov, nekateri jim pravijo kar mentalna aerobika in jih štejejo za pomemben del zdravega življenjskega sloga. Toda Sue Halpern, avtorica knjige Can't Remember What I Forgot, je nekoliko skeptična. Resda navaja znamenito raziskavo med nunami, ki je potrdila, da so z zdravim spominom najdlje živele tiste redovnice, ki so se redno lotevale križank, a morda so razlogi drugje, meni Halpernova. "Kdo ve, ali niso dolgo živele zato, ker so bile verbalno in mentalno bolj obdarjene."

Na podoben sklep navaja tudi raziskava branja, plesanja in igranja binga, v kateri so raziskovalci ugotovili, da so reševalci križank enako podvrženi izgubi spomina kot marsikdo drug. Pa vendar ji je eden izmed sodelavcev Posit Science's Brain Fitness Programa zaupal: "Nič ni narobe z reševanjem križank. Če vas osrečujejo, jih rešujte; dobro se boste počutili, ko bodo vaše možgane preplavile z lepo mero dopamina."

Gospa Urška, ki je križanke začela reševati že v mali šoli (v Cicibanu, kasneje v Pilu, Stopu in drugod), se povsem strinja. Prepričana je, da so dobra možganska telovadba. "Ne le za tiste, ki niso več v službi, ampak za vse," pravi. "Zdi se mi, da krepijo možgansko kondicijo in jo vzdržujejo v dobri formi. Zahtevajo določeno znanje in vzbujajo asociacije, poleg tega pa zahtevajo pisanje, ki ga danes zares obvladajo le še otroci v šolah, drugi pa bolj ali manj tolčemo po tipkovnici. Poleg tega so za reševanje križank potrebne še druge funkcije: če ne prej, smo se uporabe priročnikov in slovarjev naučili ravno s križankami, morda še najpomembnejše od vsega pa je urjenje spomina."

Ko je bila še šolarka, se je zjutraj najprej ustavila v trgovini in si zagotovila svež izvod Stopa. "In še preden se je pouk začel, je bila križanka rešena," se spominja. "Ali pa sem, če sem zamujala, na grozo Barbare, sosede v klopi, raje reševala križanko kot pisala pozabljeno angleško domačo nalogo."

In kaj je pri križankah najbolj privlačno? "Da jo rešiš do konca. Še posebno tiste, pri katerih moraš sam risati črna polja... Prav te tudi največkrat spravijo ob živce. Se je že zgodilo, da sem jo prerisala na kos papirja in se je lotila znova. Ali pa sem jo jezna odložila v kot, ker ni in ni šlo."

Jezijo jo tudi majhna jezera v Ugandi, najrazličnejša otočja in kar je še tega. Čisto poseben izziv pa je rešiti križanko v čim hitrejšem času. "Kot bi tekmovala sama s seboj v preizkušanju znanja!"

Z besedami Dunn Miller, štiriinšestdesetletne knjižničarke iz Oaklanda v Kaliforniji: "Užitek izkusiš vsakič, ko uganeš geslo. Znova in znova doživljaš tisti aha moment... Kot bi doživljala zaporedne orgazme!"

Nedeljski vrhunec z računalnikom ali brez njega

Pa so enako čutni tudi na spletu?

"Brisanje, črtanje, mečkanje in preklinjanje, vse to je sestavni del čudovitega sveta križank," je odvrnila gospa Urška. "Tiste na spletu nimajo tolikšnega čara kot tiste na starem dobrem papirju." A kljub temu da si je v obdobju najbolj silovitega reševanja omislila ugankarski slovar, v zadnjem času raje googla. "Francoski nobelovec leta 1912: Paul Sabatier. In gremo naprej."

S križankami v Cicibanu je začel tudi Matjaž Hladnik, inženir informatike, ki mu je pri kakih šestnajstih zmanjkalo izzivov z reševanjem, pa se je lotil sestavljanja križank. Danes ima zanje registrirano podjetje. Računalniki so mu precej olajšali delo.

"Včasih sem križanke risal v velike mreže in ročno vpisoval opise v kvadratke, danes pa to počnem z računalnikom," je razlagal. "Prav tako je v pomoč kakršenkoli elektronski slovar, po katerem je iskanje besed bistveno lažje kot ročno brskanje po knjigi. Pojavljajo se tudi križanke, ki so v celoti sestavljene z računalnikom, vendar se hitro opazi, da 'sestavljalec' ni imel občutka za lahke ali težke besede."

"Najpomembnejši kriterij je, da so lahke, čeprav ne smejo biti prelahke, saj potem ne predstavljajo nobenega izziva, kar je mogoče doseči z domiselnimi opisi in zelo svežimi pojmi, ki jih še ni v slovarju," je odgovoril na vprašanje, kako se sestavljanje razlikuje od reševanja. "Za urednike pa je treba doseči še to, da križanka ustreza slovenskim ugankarskim pravilom, kot so povprečna dolžina besed, uporaba redkih črk ter dinamičnost soglasnikov in samoglasnikov."

Čeprav, prizna, veliko besed je v križankah le zaradi svojih črk, zato se vam prav lahko zgodi, da boste v desetih različnih križankah vsaj trikrat našli pesnico Kne, pa niti enega Prešerna.

A ravno v drobnih odtenkih se razkriva stil avtorja. Za enega najboljših velja urednik križank pri New York Timesu Will Shortz, ki ga je kolega Clive Thompson opisal kot človeka, čigar križanke so pravi spomeniki jezikovne elegance, bistroumnega humorja in krepkih besednih iger.

Shortzove ugankarske knjige se redno pojavljajo na seznamu največjih knjižnih uspešnic, zaslužen pa je tudi za ustanovitev svetovnega prvenstva v reševanju križank, na katerem že leta sodeluje kot kapetan ameriškega moštva. Kar petindvajset odstotkov nedeljskih bralcev New York Timesa se najprej zateče k njegovi križanki (velja za najtežjo, ponedeljkova za najlažjo). Tako med njegovimi največjimi feni najdemo pisatelja Normana Mailerja, bivšega predsednika Clintona, najbolj lucidnega analitika ameriške politike Jona Stewarta, dirigenta Leonarda Bernsteina in mnoge druge.

V dokumentarnem filmu Wordplay Patricka Creadona je Will, ki je po režiserjevih besedah v križanke vnesel živahnost, glavna zvezda. Med kakimi petinsedemdesetimi križankami, ki mu jih nadvse različni sestavljalci - od učiteljev glasbe do dostavljalcev pic - pošljejo vsak teden, ima najrajši tiste, ki so polne nenavadnih, novih, presenetljivih besed.

"Križanko USA Today bom rešil v hotelski sobi, a se ne bom počutil dobro," se je Jon Stewart pošalil v dokumentarcu. Tista nedeljska v New York Timesu - to je pravi izziv. Tudi za Billa Clintona, ki se je loti s peresom in jo konča prej kot v dvajsetih minutah. Brez napak, jasno. Pri čemer uporablja tehniko najbolj zagrizenih fanatikov: črko e piše z malimi pisanimi, ker bi mu tiskani E s tremi črticami vzel preveč časa. Natančneje šest sekund, če je v križanki približno trideset ali več e-jev.

Kako strastno zaužije križanke, dokazuje tudi prigoda med predsedniško kampanjo leta 1992. Tistikrat mu je Will Schortz v hotelsko sobo na Manhattnu prinesel prav posebno. Nekaj časa sta kramljala, nato pa je Clinton pritisnil na štoparico in se poglobil v reševanje. A ne za dolgo, zmotil ga je pomemben klic. "Ustavil je merilnik časa," je povedal Schortz v intervjuju za Brill's Content Magazine, "se nekaj časa zavzeto pogovarjal, ko znova zaslišim njegovo uro. Na moje veliko presenečenje jo je začel znova reševati kar sredi pogovora."

A Clinton ni ostal le pri reševanju; za New York Times je leta 2007 sestavil križanko, posvečeno popularni kulturi. "V smeh me je spravila," je komentiral Schortz, "za te reči ima talent."

Kaj pa tisti, ki smo zanje netalentirani? Nič ne de, je pripomnil Hugh Stephenson, urednik križank pri Guardianu. Njegova logika je preprosta in dokaj spodbudna. "Če rešite petindvajset odstotkov težke križanke, vam bo dala toliko zadovoljstva, kot če bi najlažjo rešili v celoti." Ne vem, ne vem. Tista tropska smola in barok sta me še dolgo spravljala ob živce.