Najbolj bodejo v oči pogosto navajani podatki, da imamo v Sloveniji samo še 884 kvadratnih metrov obdelovalnih površin na prebivalca in da se vsak dan pozida 7 hektarjev kmetijskih zemljišč. Podatki izvirajo z ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), brez vsakih metodoloških pojasnil.

Formalni status zemljišč (namensko rabo) določajo prostorski plani lokalnih skupnosti oziroma občinski prostorski načrti (OPN). Sprememba namembnosti zemljišč je predmet sprememb prostorskih planov lokalnih skupnosti ali, za potrebe gradnje državne infrastrukture, predmet sprejema državnega prostorskega načrta (DPN). Javno dostopne evidence namenske rabe zemljišč na ravni Slovenije ni. Podatki o posameznih občinah so zbrani na ministrstvu za okolje in prostor, kjer se zbirajo in pregledujejo prostorski plani občin, vprašanje pa je, ali so analitično ustrezno obdelani.

Dejansko rabo zemljišč poleg ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) spremlja in objavlja Statistični urad RS (SURS). Navedeni podatki (glej tabelo) jasno kažejo, da so se kmetijske površine v zadnjih petdesetih letih skoraj prepolovile in da je stanje skrb zbujajoče, očitno pa je, da ni in ne more biti posledica "pretirane pozidave" kmetijskih zemljišč, pač pa je posledica drugih procesov, predvsem opuščanja kmetijske dejavnosti in zaraščanja z gozdovi.

Če tako pridobljene podatke preračunamo, ugotovimo, da na enega prebivalca Slovenije pride nekaj manj kot 3000 kvadratnih metrov kmetijskih površin (leta 1980 ca. 4500 na prebivalca). Pri tem pa seštevek obeh rab ostaja skoraj nespremenjen. Koliko kmetijskih površin je obdelovalnih, koliko obdelanih in kaj se na njih prideluje razen subvencij, presega namen tega prispevka. Kmetje se pač ravnajo po zdravi pameti in ekonomskih principih ter pridelujejo tisto, kar se jim najbolj splača, in to zagotovo ni vedno hrana.

V strukturi BDP obsega kmetijstvo z gozdarstvom, lovom in ribolovom v zadnjih desetih letih povprečno le 2,7 odstotka (vir SURS). To pomeni, da se na dobrih 90 odstotkih površine RS ustvari le 2,7 odstotka BDP. Vprašanje je, kje se potem ustvarja razlika in ali morda le ne potrebujemo površin za razvoj.

Dnevno naj bi zaradi urbanizacije v Sloveniji izgubili 7 hektarjev (70.000 kvadratnih metrov) kmetijskih zemljišč. Preračunano je to 1,5 kilometra avtoceste ali naselje 150 individualnih hiš ali v primeru urbane pozidave naselje s 3000 stanovanji ali 12 nogometnih igrišč.

Najboljša kmetijska zemljišča se praviloma nahajajo na ravninskih delih nad vodonosnimi sloji. Zaradi intenzivnega monokulturnega kmetovanja, uporabe pesticidov, herbicidov ter umetnih gnojil kakovost pitne vode v ravninskih predelih nenehno upada. Primer je severovzhodna Slovenija, kjer so ponekod viri pitne vode za vedno izgubljeni.

Kmetijstvo, zlasti živinoreja, je eden pomembnejših virov toplogrednih plinov. Približno četrtino vseh toplogrednih plinov v EU proizvede kmetijstvo, toliko kot ves promet!

Do skrajnosti rigidno varovanje kmetijskih zemljišč v procesu prostorskega načrtovanja, ki ga zagovarja in izvaja MKGP skozi vrsto let, predstavlja eno največjih ovir za udejanjanje skladnega prostorskega razvoja. Nepremakljiva stališča o varstvu tako imenovanih najboljših kmetijskih zemljišč so skozi desetletja povzročila "uhajanje poselitve" na manj varovana zemljišča, kar je poleg samogradnje eden izmed odločilnih povzročiteljev razpršene gradnje, ki jo stroka prepoznava kot enega največjih problemov poselitve v Sloveniji. Ta povzroča velikansko okoljsko škodo zaradi zahtevne sanacije okoljskih bremen, (pre)drago gradnjo (sanacijo) in vzdrževanje komunalne infrastrukture, nezmožnost vzpostavitve javnega prometa in odvisnost od osebnih avtomobilov in še kaj.

Ni dvoma, da so apetiti po pozidavi novih površin pogosto (pre)veliki. Razlogov za to je veliko. Med drugim tudi sistem prostorskega planiranja, ki je žal povsem neustrezno urejen. Prostorsko planiranje se v resnici odvija na ravni 210 lokalnih skupnosti, kar je neracionalno in nesmiselno. Prostor kot skupna dobrina je sektorsko "zatomiziran" med več kot 30 ministrstev, agencij, direktoratov in uradov. Nujno je ponovno uvesti prostorsko planiranje na regionalni ravni, pristojnost usklajevanja varovalnih, kot tudi razvojnih interesov pa prenesti na posebno vladno službo, "nadministrstvo", z ustreznimi zakonskimi pooblastili.

Zemljišča so trajna, a omejena dobrina. Tudi za cene zemljišč velja načelo ponudbe in povpraševanja. Ker in kjer jih na trgu ni dovolj, so draga. Ob spremembi namembnosti pa poberejo vso razliko lastniki. To praviloma niso občine. Tudi gradnja na lastnem zemljišču za polovico poceni gradnjo. Prostorski načrtovalci že leta opozarjamo na to, da je spremembe namenske rabe treba obdavčiti, in to tako, da se davek plača v trenutku spremembe namembnosti oziroma ob sprejetju prostorskega plana. Pritisk na kmetijska zemljišča bi s tem precej popustil, take so izkušnje iz Evrope. Prihodek pa bi moral biti namenjen lokalnim skupnostim za usmerjanje poselitve na vnaprej določena območja ter regeneracijo in razvoj degradiranih urbanih območij.

Temeljni problem kmetijskega sektorja ni in ne more biti prostorsko planiranje, pač pa je lahko prej obratno. Kmetijski sektor z odsotnostjo prave strategije, politike in pa inštrumentov za njeno izvajanje, poleg vrste drugih neusklajenih sektorskih politik, predstavlja oviro za resno in usklajeno prostorsko planiranje, varovanje strateških resursov, narave in omogočanje gospodarskega razvoja. Izginjanje obdelovanih kmetijskih zemljišč je resen problem. Kazati s prstom na prostorske načrtovalce, župane, zemljiške špekulante je pač preveč prozorno odvračanje pozornosti od resničnih vzrokov.