Mraz je v desetih dneh terjal najmanj 175 življenj brezdomcev in drugih, ki so se zastrupili z ogljikovim monoksidom zaradi neustreznih ali zastarelih ogrevalnih naprav. Med 20.000 brezdomci v Argentini jih je zmrznilo že 47. V Buenos Airesu je temperatura padla na -6°C, kar je najnižja izmerjena temperatura v zadnjih 19 letih. Na andski planoti so namerili -22°C, medtem ko je precej topleje na Antarktiki, kjer so meritve na postaji Marambio pokazale temperaturo ozračja +6°C. V Boliviji so zaradi dežja in snega zaprli šole, poročajo tudi o 23 mrtvih. V mestu Santa Cruz s subtropskim podnebjem so zabeležili -3°C, snežilo je celo v pokrajini Chaco, ki slovi po stalni vročini in suši.
Nič drugače ni v sosednjem Peruju, ki velja za podnebno najbolj občutljivo južnoameriško območje. Zaradi nenadnega vremenskega preobrata je umrlo že 112 ljudi, na tisoče pa jih je obolelo za hujšimi oblikami respiratornih bolezni. Na jugu, blizu puščave Atacama, je v okraju Tacna temperatura padla na -20°C, medtem ko so v gozdnih predelih na severu države, kjer se temperature med letom običajno gibljejo od 30 do 35°C, te dni namerili zgolj 9°C. Perujski meteorolog Nelson Quispe napoveduje, da mraz še ne bo tako kmalu popustil, in ga povezuje s pojavom El Nina, ko se morje ohladi bolj kot običajno in povzroči, da hladni zračni tokovi prodrejo globoko nad celino.
V Ekvadorju je Državni meteorološki in hidrološki inštitut izmeril rekordne padavine (114 mm namesto običajnih 14,2 mm). Po njihovih podatkih se v zadnjem desetletju deževno obdobje začenja šele februarja in nič več novembra, kot je veljalo v preteklosti. Marčne temperature, ki običajno niso presegle 26°C, so letos dosegale povprečno vrednost 31,5°C.
Na nekaterih območjih hud mraz, drugod suša in visoka vročina, spet drugje poplave in spremenjena meteorološka obdobja v subtropskem pasu so simptomi ekstremnih nihanj, ki v novejšem času zaznamujejo vremenske razmere na južnoameriški celini in v Karibskem otočju. V lanskem poročilu Svetovne banke piše, da bo ta regija močneje občutila posledice podnebnih sprememb, ker bo zemlja postala neplodna, kar bo prispevalo k še večji revščini. Ekonomist Augusto de la Torre, ki je pri Svetovni banki zadolžen za Latinsko Ameriko, za globalno segrevanje in podnebne spremembe krivi bogate države zahodnega sveta, hkrati pa te Latinski Ameriki nalagajo "veliko odgovornost" v boju proti tem spremembam. Po njegovi oceni so kar "75 odstotkov povečanja izpustov ogljikovega dioksida v ozračje proizvedle razvite države", ob tem pa Latinsko Ameriko obvezujejo, da "je odgovorna za ohranitev 33 odstotkov svetovne gozdne biotske raznovrstnosti", kar je proporcionalno gledano v velikem nesorazmerju z nizkim deležem ogljikovega dioksida, ki ga te dežele prispevajo h globalnemu poslabšanju stanja okolja. Omenjeno poročilo navaja, da znaša delež svetovnih izpustov ogljikovega dioksida, ki jih proizvedejo Latinska Amerika in Karibi (LAK), zgolj 12 odstotkov.
Preveč in premalo vode
Enako ugotavlja medvladni panel pri ZN o podnebnih spremembah (IPCC), ki mu v zadnjem času očitajo vrsto napak oziroma nepravilnih meritev. Države LAK naj bi obsegale precej raznoliko geografsko območje, tako z vidika okolja, vremenskih razmer kot družbe in gospodarstva, zato so tudi posledice in intenziteta podnebnih sprememb različne po posameznih pasovih in predelih te celine. Nekatera območja so bolj ranljiva od drugih, kar narekuje različne scenarije za prilagoditev podnebnim spremembam, a povsod najbolj prizadenejo najrevnejše.
Popis nepopravljive škode zaradi naravnih nesreč v LAK spremljajo občutne spremembe padavin in temperature v zadnjih desetletjih. Količina padavin je znatno narasla v jugovzhodnem predelu Brazilije, v Paragvaju, Urugvaju, v argentinski pampi ter nekaterih območjih Bolivije, Peruja in Ekvadorja. Na drugi stani je opazen padec količine letnih padavin v osrednjem in južnem delu Čila, na jugozahodu Argentine, na jugu Peruja ter v zahodnem delu Srednje Amerike. Po podatkih je temperatura v Srednji in Južni Ameriki v povprečju zrasla za 1 stopinjo Celzija.
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja so vse pogostejše katastrofe, ki so povezane s spreminjanjem podnebja. Po ocenah naravovarstvenikov se je od leta 1995 do 2005 število ekstremnih naravnih dogodkov, kot so hurikani, cikloni, ki niso tropski, nenavadno hudi nalivi in suše, povečalo za 2,4-krat. Mnoge obalne regije so izredno ranljive za naraščanje srednje ravni morske gladine, ki se na jugovzhodu Južne Amerike zadnjih deset ali dvajset let dviguje po 1 do 3 milimetre na leto. K vremenskemu dogajanju v LAK nedvomno prispeva taljenje ledu na Arktiki in zlasti na Antarktiki, od koder prihaja Humboldtov tok, ki vpliva na mikroklimo nad Tihim oceanom.
Savana v Amazoniji in Mehiki
Tudi vodni viri so v Latinski Ameriki izjemno občutljivi za podnebne spremembe, kar za sabo potegne posledice pri izrabi vodnega potenciala za energetske potrebe, v kmetijstvu in oskrbi s pitno vodo. Pomenljiv je podatek, da v LAK 60 odstotkov električne energije pridobijo iz hidrocentral, v srednjeameriških državah, Braziliji in Paragvaju pa celo 90 odstotkov. Vodostaj rek, kot so Amazonka, Urugvaj, Parana in Paragvaj, se je občutno povečal, vse pogostejše so poplave, ki za sabo puščajo veliko škodo na ekosistemih in v gospodarstvu. Na drugi strani zbuja skrb taljenje predvsem manjših ledenikov v Andih z manj kot kvadratnim kilometrom površine, imenovanih tropski ledeniki, ki bodo po napovedih izginili že leta 2020. De la Torre opozarja, da bo to "imelo hude ekonomske posledice za preskrbo s pitno vodo in proizvodnjo električne energije", zlasti v andskih predelih Peruja, Bolivije, Kolumbije, Ekvadorja ter na jugu Čila in Argentine.
Različni ekosistemi v Latinski Ameriki z izjemno biotsko raznovrstnostjo in velikim bogastvom endemičnih vrst pomembno prispevajo h globalni pestrosti favne in flore. A se podnebne spremembe že negativno odražajo tudi v ekoloških sistemih, na primer v času razmnoževanja in diseminacije bioloških vrst, kar prispeva k zmanjševanju populacije ali celo izumiranju nekaterih vrst dvoživk in drugih živalskih in rastlinskih vrst. Po predvidevanjih strokovnjakov je v posameznih predelih džungle in gozdnega pokrova pričakovati spremembe ekosistema: ta bo po novem bolj odporen proti raznovrstnim vremenskim pojavom, kot so višje temperature, suša, mraz, poplave, požari ipd. To pomeni, da življenje tam ne bo več takšno kot danes, v porečju Amazonke in na jugu Mehike se bo širila savana.
Manj riža, žita in kave
Podnebne spremembe vplivajo tudi na kmetijstvo. Za letos je napovedan manjši pridelek riža in žitaric, ki sta zelo pomembni kulturi v prehrambnih navadah na tej celini. Za koruzne posevke predvidevajo, da bo pridelek za 10 odstotkov manjši od dolgoletnega povprečja. V tropskih in subtropskih območjih so tradicionalne kulture že zdaj zasejane na meji toplotne tolerance: proizvodnja kave in kakava bo iz nekaterih regij izginila, v drugih se bo občutno skrčila.
Ob vseh naštetih pojavih, ki napovedujejo apokaliptično prihodnost, so domače vlade in javnost zelo zaskrbljene, vendar so pri ukrepanju precej nemočne, dokler v razvitih državah in tako imenovanih vzhajajočih gospodarstvih, ki prispevajo levji delež k onesnaževanju ozračja, ne bodo pripravljeni narediti odločnejših korakov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Preostaja jim le zniževanje 12-odstotnega deleža škodljivih izpustov z uporabo alternativnih virov energije in uvajanjem novega razvojnega modela, česar so se v nekaterih državah že lotili. Zadnjih nekaj let ni minil vrh predsednikov držav LAK ali drugih regionalnih forumov, ne da bi razpravljali tudi o podnebnih spremembah. Vzpostavljena je mreža uradov za podnebne spremembe (RIOCC), vzpostavljajo se tudi druge institucionalne oblike za skupno napovedovanje in ukrepanje. Latinskoameriški voditelji poudarjajo, da problem podnebnih sprememb ni niti tehnološki niti finančni, marveč politični. In prisegajo na drugačen ekonomski razvoj, sledeč Einsteinovi maksimi: "Ne moremo rešiti problemov z enakim načinom razmišljanja, s kakršnim smo jih povzročili."
