V tujini je zato rad viden gost; v domovini medtem velja za večnega poraženca, ki mu s svojo vizijo miru niti na enih samih volitvah ni uspelo prepričati večine Izraelcev. Šestinosemdesetletni politik, ki bo čez dober teden dni upihnil novo svečko, je na političnem prizorišču prisoten že slabih sedem desetletij. V svoji karieri je sedel na vseh pomembnejših položajih.

Šimon Peres se je kot Szymon Perski rodil leta 1923 na Poljskem. Njegova mladostniška leta je močno zaznamoval dedek, rabin Zvi Meltzer. Z njim je Peres preživljal večino časa, medtem ko je oče denar za preživetje družine služil kot trgovec z lesom, mati pa je delala v knjižnici. "Odraščal sem pri dedku. On me je izobrazil," je v nekem intervjuju priznal Peres. "Naučil me je Talmuda, kar zveni preprosteje, kot je dejansko bilo. Doma veroizpovedi nismo izvajali. Moji starši niso bili ortodoksni, toda jaz sem bil haredi." Neko soboto, na judovski dan mirovanja, je slišal starše poslušati radio. To ga je tako razbesnelo, da je v naslednjem trenutku radio v prafaktorjih ležal na tleh. Z enajstimi leti se je s starši preselil v Palestino in ubežal nemškemu nacionalsocializmu, ki se je že oziral onstran meja rajha. Kljub pravočasnemu begu je holokavst oplazil tudi njegovo družino. Vsi Peresovi sorodniki, ki so ostali v rodnem Wiszniewu, so bili ubiti. Večino so jih leta 1941 žive zažgali v mestni sinagogi.

Čeprav sam zagotavlja, da ga je kot mladeniča zanimalo zgolj preprosto kmetovalsko življenje v kibucu, je tik pred ustanovitvijo Izraela prešel v službo domovine. Pridružil se je takratnim judovskim paravojaškim enotam Hagana, kjer mu je kasnejši prvi premier Izraela David Ben Gurion namenil pomembno nalogo: nakup orožja za nastajajočo vojsko nove države. Nalogo je izpolnil z odliko. Ben Gurion je bil s svojim varovancem tako zadovoljen, da mu je pri rosnih tridesetih namenil visok položaj v obrambnem ministrstvu. Naslednjih 18 let sta njuni politični poti tesno povezani. Peres na obrambnem ministrstvu ni zgolj sooblikoval obrambne doktrine judovske države, temveč je z razmišljanjem o nujnosti vzpostavitve nacionalnega jedrskega programa priklical v življenje tudi njeno temeljno komponento vse do današnjih dni. Osnovna premisa Peresovega razmišljanja je bila, da je treba meje Izraela med Sredozemskim morjem in reko Jordan zaščititi z vojaško silo in zastraševanjem. Posedovanje jedrskega orožja je bila njegova pika na i definiranja izraelske obrambne doktrine. Vojno je kot način samoobrambe oziroma zagotavljanja varnosti Izraela vedno razumel kot pozitivno, čeprav je vse življenje razlagal, da je zvok orožja resnično lahko le zadnja neprijetna izbira. Temeljna premisa Peresa in tudi Izraela vse do danes je, da mora biti judovska država vojaško močna. Le nepremagljivi Izrael bo "morje Arabcev" sprejelo, priznalo in z njim tudi v miru zaživelo.

V letih 1956-57 se mu je uspelo v strogi tajnosti s Francijo dogovoriti o prodaji jedrskega reaktorja in drugih pomembnih jedrskih komponent. Postal je oče državnega jedrskega programa. Skoraj vse naslednje desetletje je nato nadzoroval njegovo gradnjo v puščavi Negev in prepričeval svet, da v Dimoni rastejo tekstilne tovarne. Ko ga je leta 1963 na sestanku v Beli hiši predsednik John F. Kennedy potipal o obstoju izraelskega jedrskega programa, mu je Peres odvrnil: Izrael ne bo prvi predstavil jedrskega orožja na Bližnjem vzhodu. S tako politiko "jedrske dvoumnosti" Izrael vse do danes zanika posedovanje jedrskih konic. Po neuradnih podatkih naj bi jih imel kakih dvesto. Kennedy je bil edini ameriški predsednik, ki je kdaj Izraelu zagrozil z odpovedjo ameriške podpore, če ne bo razkril svojega jedrskega programa. Ameriška administracija je namreč takrat ocenjevala, da je treba tako majhni državi, kot je Izrael, preprečiti izdelavo jedrske bombe, če želijo od tega odvrniti tudi veliko večjo Nemčijo, Indijo ali Pakistan. Vse od Kennedyjevega žuganja naprej se Washington ni več vtikal v izraelske jedrske konice, čeprav je v ameriški zakonodaji zapisana prepoved omogočanja pomoči državam, ki širijo jedrsko oborožitev. Izraelska jedrska dvoumnost je Beli hiši omogočala, da z večmilijardno letno pomočjo judovski državi vsa ta leta ohranja status zaščitnice Izraela.

Leta 1959 je bil Peres prvič izvoljen za poslanca v knesetu, od takrat so mu volilci na volitvah vedno znova podelili poslanski mandat. Do poznih osemdesetih let je zavračal pogajanja s PLO. Priložnosti za mir ni videl v pogajanjih s Palestinci in Jaserjem Arafatom. Bližja mu je bila misel znebiti se delov Zahodnega brega in jih prenesti v skrb Jordanije. Šele začetek prve palestinske vstaje je spremenil prevladujočo percepcijo v izraelski politiki. Peres je začel razmišljati o "nujnosti ozemeljskega kompromisa". Leta 1992 je bil eden izmed glavnih pobudnikov tajnih pogajanj s Palestinci na Norveškem, ki so slednjič vodila do sklenitve sporazumov iz Osla. Za ta dosežek, s katerim se je vsaj za trenutek zdelo, da je "novi Bližnji vzhod" na dosegu roke, si je skupaj z Jicakom Rabinom in Jaserjem Arafatom prislužil Nobelovo nagrado za mir. Dobrih šest let pozneje je kar nekaj članov komisije za podelitev Nobelove nagrade precej glasno razmišljalo, da bi morali lavreatu odlikovanje odvzeti. Razlog: ponovna zasedba Zahodnega brega. Šimon Peres je ob začetku druge palestinske vstaje brez kolebanja podprl odločitev takratnega premierja Ariela Šarona, da čas mirovnih dogovorov zavrti za dobro desetletje v preteklost.

V svoji politični karieri je zasedal različne ministrske resorje, med drugim je bil dvakrat tudi predsednik vlade: v letih 1984-1986 je vodil vlado narodne enotnosti, krmilo ministrskega zbora pa je ponovno prevzel po umoru Jicaka Rabina leta 1995 do volitev sedem mesecev pozneje. V tem zadnjem in kratkem premierskem obdobju je pokazal, da ni vešč le oblikovanja obrambne doktrine, temveč jo je pripravljen tudi izvajati na bojišču. Operacija Sadovi jeze, katere namen je bil uničiti Hezbolah na jugu Libanona, se je sicer pripravljala že dlje časa. Toda njena umestitev tik pred izraelske parlamentarne volitve, na katerih se je Peresu obetal poraz zaradi razočaranja volilcev nad zgolj verbalno vodenim mirovnim procesom, je bila odlična priložnost za izboljšanje kart na volilni dan. Peres je dal ukaz za napad. V šestnajstih dneh so izraelska vojaška letala 1100-krat poletela nad cilje. Topništvo je porabilo več kot 25.000 granat. Ob vseh porušenih vaseh na libanonski strani in 30.000 razseljenih Izraelcih zaradi močno okrepljenega raketnega obstreljevanja Hezbolaha je vojno najbolj zaznamoval pokol v Kani. Okoli 800 Libanoncev se je pred boji zateklo v tamkajšnjo postojanko Združenih narodov. 18. aprila so borci Hezbolaha kakšnih tristo metrov od položajev ZN proti Izraelu izstrelili dve raketi. Izraelska vojska je odgovorila z granatiranjem. V postojanki je umrlo 106 ljudi (večinoma otrok in žena), 116 pa jih je bilo ranjenih. Izrael je napad obžaloval in ga poskušal obrazložiti s tehnično napako orožja. Združeni narodi so v posebni preiskavi ocenili, da je šlo za namerno obstreljevanje.

Peres je v svoji karieri zamenjal pet političnih strank. Najodmevnejši je bil njegov zadnji prestop. Varen pristan laburistov je zapustil leta 2005. Po pol stoletja vztrajanja v delavski stranki se je pridružil novemu političnemu projektu premiera Ariela Šarona, stranki Kadima. Izraelsko politično prizorišče se je po političnem cunamiju, ki ga je sprožil odhod Ariela Šarona iz takrat vladajočega Likuda, začelo bistriti. Da bo Peres obrnil hrbet laburistom, se je nakazovalo že nekaj časa. Članstvo je bilo nezadovoljno z njegovim vodenjem stranke, ker je ta izgubila svojo prepoznavno levičarsko usmeritev in se spremenila v bledo podpornico Likuda. Posledično je članstvo stranke Peresu izreklo nezaupnico in na mesto šefa stranke izvolilo sindikalnega aktivista Amirja Pereca. Po tem udarcu se je nekaj časa šušljalo o morebitni Peresovi upokojitvi. Mojster političnega preživetja ni klonil. S Šaronovo novo stranko se mu je ponudila priložnost, da politične rane ne bodo pustile trajnih brazgotin.

Življenjsko prekletstvo nenehnih političnih porazov ga je zapustilo leta 2007. Poslanci kneseta so Peresa v drugem poskusu vendarle izvolili na ceremonialni položaj predsednika države. Pri 86 letih se zdi, da njegova politična kariera še ni končana, čeprav bi si počitek že zdavnaj zaslužil. Kako dolgo bo še aktiven? "Dokler bom lahko služil državi," je njegov večni odgovor.