Isakovićeva je leto 2008 povsem posvetila plavanju, osvojila naslov evropske prvakinje in do olimpijskih iger kot za šalo premagovala do takrat na papirju močnejše tekmice. Končni izplen je bil olimpijska medalja, izid boljši od do takrat veljavnega svetovnega rekorda.

Plavalni slog je bil neverjeten, najboljša slovenska plavalka je bila ponavadi telo pred tekmicami v vodi, višja, močnejša, hitrejša. "Še vedno sem močna plavalka, a ne na ravni iz olimpijskega leta. Takrat nisem počela drugega kot plavala in nisem razmišljala drugega, kot da lahko zmagam. Seveda se je to po slabših izidih spremenilo in verjamem, da se lahko vrnem, občutki pa so zdaj res drugačni pred startom kot takrat," pravi tekmovalka, ki je sklepni del priprav na letošnje evropsko prvenstvo v Budimpešti opravila v ZDA, tudi zaradi miru in ekipe, ki ju ima na univerzi Berkeley.

Slika v primerjavi s poolimpijsko, polna sprejemov, slikanj, druženj, čestitk ... se je spremenila, čeprav so izidi še naprej dobri, a droben korak od tistih iz samega svetovnega vrha. "Pritisk javnosti niti ni tako velik in vedno rada odgovarjam na vprašanja v zvezi s plavanjem, čeprav je veliko odvisno tudi od tega, kakšna so vprašanja. V Ameriki tega seveda ni, saj sem le del zelo velike in uspešne skupine in tudi zato sem ostala na pripravah tam. Največ bremena pa si seveda ustvarim sama. Vem, da pridno delam, a pravih izidov ni. Rezultati so seveda še dobri, a sama, pa tudi javnost, pričakujemo izide nekje blizu mojim osebnim rekordom," še pravi Blejka in dodaja: "Situacija je, kakršna je, a vem, da bo še slabše, če si vzamem to preveč k srcu. Po drugi strani pa sem lahko zelo zadovoljna. Zaključila sem še en letnik na univerzi in na tej ravni izpolnila vse cilje, plavanje seveda malce trpi. Zdaj moram tudi v glavi narediti red in spet začeti verjeti, da lahko pokažem, kar sem že."

Do največjih izidov v karieri se je prebila v okviru radovljiškega kluba, s trenerjem Miho Potočnikom. Zdaj že dve leti dela v ZDA, a kot pravi, verjame tudi v nove strokovnjake, s katerimi dela. "Treningi niso vprašljivi. V ekipi so tekmovalke, ki vrhunsko trenirajo za 800 kravl, 400 mešano, res najtežje discipline. Morda sama sebi zaradi želje ustvarjam prevelik pritisk. Samozavest je načeta. A po naravi sem pozitivna, verjamem, da bo vse OK."

K temu pomaga tudi spomin na olimpijsko sezono 2008, na katero se spomni pogosto, še bolj pa ji pomagajo kar Američani, saj imajo olimpijci, posebno tisti z medaljo, v Ameriki oseben status. "V ZDA je to res nekaj posebnega in seveda se spomini tudi zaradi tega vedno znova vračajo k temu uspehu. Na to sem zelo ponosna, saj vem, kaj vse sem naredila za to in zdaj popolnoma enako zaradi šole ne gre. Po zadnjih izpitih imam mesec in pol, morda dva, da se posvetim le še plavanju in na tisto vrhunsko raven seveda ni moč kar tako priti."

Letošnji cilji ostajajo visoki, a za vrhunsko raven Sare Isaković skromni. "Želja je seveda finale na EP. Forma na 200 prosto je še vprašljiva, saj se v sezoni še nisem spustila pod dve minuti in ne vem, kako bo šlo. Na 200 delfin pa vem, da sem sposobna plavati pod 2:10, želim si 2:09,0, kar bi moralo za finale zadostovati. Sicer pa me slika malo spominja na leti 2006/7, ko izidi niso in niso pokazali, nato sem to rešila z delfinom na SP v Avstraliji."

Do olimpijskih iger v Londonu sta še dve leti, predaleč za resne načrte, a dovolj blizu za prva razmišljanja. Isakovićeva si tam želi vrhunsko formo. "Verjetno bo treba žrtvovati tudi kakšen semester študija in študij zato malce podaljšati. Če bodo pogoji za dober izid, ga bom skušala v Londonu tudi doseči."