Zahvaljujoč njegovi odlični angleščini, izjemni bistrosti in skoraj fanatični predanosti delu je v zadnjih sedemnajstih letih opravljal vrsto relativno dobro plačanih del pri različnih mednarodnih organizacijah v Bosni in Hercegovini. Po napornem delavniku Hasan za sprostitev rad zaigra rokenrol na svojo akustično kitaro ali poklepeta s prijatelji ob steklenici piva, katerega koli piva... razen heinekena!

Najboljši in najhitrejši način, da opaziš globoke zareze neodobravanja med Hasanovimi obrvmi in izveš, kdo je in zakaj, je, da stopiš z njim v bar, ko zaslišiš natakarja, ki Hasanu ponudi fino, hladno steklenico heinekena, posebno ponudbo tistega dne.

"Ne!" vzklikne Hasan odločno in šokira tako barmana kot goste na sosednjih stolih. "Samo heinekena ne, prosim! Karkoli drugega bom! Prinesi mi katerokoli drugo pivo, ki ga imaš! Vseeno, katero je in koliko stane, samo da ni heineken!"

Medtem ko zbegani natakar brska po svojih zalogah piva, se Hasan skloni k svojemu še nevednemu spremljevalcu in v opravičilo razloži:

"Nizozemski vojaki v Srebrenici so pili heineken. Zato ga ne prenesem!"

Za tiste med nami, ki smo imeli srečo, da smo delali z njim, je Hasan morda najboljši sodelavec, kar smo jih imeli, najbolj predan mož in oče, kar smo jih srečali, najbolj spodoben človek, kar smo jih poznali. Za preostanek sveta je najbolj slaven preživeli po genocidu v Srebrenici.

Tragedija družine Nuhanović

Če med iskanjem njegovih fotografij ali osebnih podatkov "poguglaš" ime Hasana Nuhanovića, naletiš na fotografijo njegovih staršev, ki jo vedno nosi s seboj. Posneta leta 1989 ali morda leta 1990 kaže njegovega 47-letnega očeta Ibra, direktorja lokalne tovarne za obdelavo lesa, ki se previdno nasmiha kameri, medtem ko ljubeče objema svojo graciozno in lepo 42-letno ženo Nasiho.

Življenje zanju tedaj ne bi moglo biti boljše. S starejšim sinom Hasanom na sarajevski univerzi na poti do diplome iz strojništva in mlajšim sinom Muhamedom, vpisanim v srednjo šolo, sta lahko bila srečna zaradi marsičesa in se veselila vsega, kar še pride.

Nekaj let zatem se je njun svet sesul.

Spomladi 1992 je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vojna. Nuhanovićeva sta tega leta za las ušla pokolu približno 2600 bošnjaških sonarodnjakov v Vlasenici, ki ga je zakrivila vojska bosanskih Srbov. Z družinskim avtom sta pobegnila iz domačega kraja, zdela se jima je prava sreča, da je Hasan za vikend prišel domov iz Sarajeva in sta lahko pobegnila skupaj z obema sinovoma. Pribežališče so našli pri Ibrovem bratu v Srebrenici. Potem je Srebrenico obkolila vojska bosanskih Srbov. Naslednjih 12 mesecev so živeli pod obleganjem, prestali močno obstreljevanje, ostrostrelske napade in stradež. Spomladi 1993 je varnostni svet Združenih narodov sprejel resolucijo 819, s katero je Srebrenico razglasil za "varovano območje, kjer ne sme priti do oboroženih napadov ali katerihkoli drugih sovražnih dejanj", sledil je prihod prve skupine mirovnikov ZN v mesto. Takoj ko so prispele enote Združenih narodov, so njunega starejšega sina Hasana najeli za tolmača...

Naslednji dve leti so Nuhanovićevi in drugi prebivalci Srebrenice živeli v relativnem miru, ko so srbski vojaki in topništvo bolj ali manj tiho čepeli po okoliških hribih. Strogo jim je bilo prepovedano zapustiti "varovano območje" ZN, zaradi česar se je zdelo, kot da živijo v velikem koncentracijskem taborišču, ki ga stražijo mirovniki ZN; odločili so se, da o tem ne bodo preveč razmišljali.

Julija 1995 je vojska bosanskih Srbov nenadoma oživila svoje orožje in začela ofenzivo z namenom, da prevzame nadzor nad Srebrenico. Nuhanovićevi so se v upanju, da jih bodo sile ZN zaščitile, zatekli v njihov bazni tabor v Potočarih. Bili so med 5000 in 6000 civilisti, ki jim je uspelo vstopiti v bazo ZN, preden so mirovniki, ki jih je vodil nizozemski bataljon, zapečatili glavni portal in druge vhode v bazo. Okoli 20.000 ljudi, ki so ostali zunaj, so prepustili na milost in nemilost vojski bosanskih Srbov.

Nuhanovićeva sta se v bazi počutila varna, večinoma sta se zadrževala v bližini starejšega sina Hasana, medtem ko je on še naprej delal kot tolmač za nizozemski bataljon. Slišali so krike in strele v daljavi. Dva dni so poslušali ljudi, ki so pripovedovali o nesrečnikih, ki so jih zunaj baze ZN brutalno ubile srbske čete. In potem sta zaslišala svojega sina Hasana, kako jim ukazuje, da zapustijo bazo.

Njegove oči so zalile solze, ko jim je to govoril. Vedela sta, da le opravlja svoje delo. V bosanščino je prevajal, kar mu je nizozemski vojak pravkar povedal v angleščini:

"Hasan, povej svoji družini, naj takoj odide!"

Ko so jih nizozemski vojaki spremljali proti izhodu, sta lahko slišala Hasana, kako je protestiral in kričal na nizozemske častnike in nato zavpil za njimi:

"Z vami grem!"

Potem sta videla mlajšega sina, 19-letnega Muhameda, kako kriči nazaj na svojega brata:

"Ne greš z nami. Ostal boš tukaj, ker lahko!"

To je bilo zadnjič, da jih je Hasan videl žive.

Samo še pločevinke piva

Pet tisoč ljudem so ukazali, da zapustijo bazo. Ko so prišli do vhoda, so lahko videli srbske vojake stati poleg nizozemskih vojakov, kako porivajo moške in fante stran od njihovih žena, mater in sester. Ločevanje civilistov je še vedno potekalo, ko so se nizozemski vojaki povzpeli na svoja bela oklepna osebna vozila, džipe in tovornjake, jasno označene s črnimi črkami ZN. Le Hasana in peščico drugih lokalnih uslužbencev so vzeli s sabo in zapustili varovano območje, za katero bi morali skrbeti, da takšno tudi ostane.

Zadnje, česar se Hasan spominja, da je videl skozi okno vozila ZN, ki ga je peljalo na varno, so bili civilisti Srebrenice, obkroženi z do zob oboroženimi srbskimi vojaki pred bazo ZN v Potočarih - nobenega znaka o nizozemski prisotnosti več, razen številnih pločevink in steklenic heinekena, nastlanih po tleh.

Prvih nekaj let po pokolu je Hasan upal, da se bodo njegova mama, oče in brat, ali morda vsaj eden izmed njih, nekako, nekje pojavili živi in zdravi. Medtem je poskušal nekako skrpati svoje življenje. Uspelo mu je najti svojo simpatijo z univerze. Kmalu sta se poročila in dobila hčerko Nasiho, ki sta jo poimenovala po njegovi mami.

Še naprej je delal kot tolmač, a kot preživeli iz Srebrenice je bil neprestano preplavljen z medijsko pozornostjo in neštetimi ponudbami predvsem tujih novinarjev, da jim pomaga v njihovih poskusih rekonstruirati dogajanje, ki so ga nemudoma poimenovali "najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni".

Ves svoj prosti čas, vsako uro po delu, vse vikende, dopuste, celo bolniške, je posvetil tesnemu sodelovanju s preiskovalci haaškega tribunala, kot tudi z uglednimi novinarji in poročevalci, ki so preiskovali množične poboje v Srebrenici. Tesno je sodeloval z dobitnikom Pulitzerjeve nagrade Davidom Rohdom pri nastajanju njegove knjige Konec igre, pa s Frankom Westermanom, avtorjem dela Postavitev Srebrenice na svetovni oder. A pisce je naprošal, naj njegovega imena ne omenjajo nikjer v svojih knjigah. Bal se je, da bi to lahko škodilo komu iz njegove družine, ki je morda, je upal, nekje zaprt, a živ.

Ko je delal z Rohdom, je Hasan dokončno dojel, koliko je množičnih grobov in tako imenovanih sekundarnih množičnih grobišč, v katera so srbski storilci prenesli razpadajoča trupla iz prvotnih grobišč v poskusu, da bi prikrili vojna hudodelstva.

Preiskovalec haaškega tribunala je nekoč Hasanu pokazal videoposnetek, na katerem je lahko jasno videl in slišal srbskega generala Ratka Mladića, kako se pogovarja z njegovim očetom Ibrom. Oče je očitno poskušal prenesti sporočilo 25.000 srebreniških civilistov, potem ko je mesto padlo v roke vojski bosanskih Srbov. Bilo je le nekaj dni pred najhujšim masakrom po drugi svetovni vojni.

Nekaj mesecev pozneje je haaški tribunal izdal obtožnico zoper generala Mladića, v kateri ga je zaradi napada na varovano območje pod zaščito Združenih narodov obtožil genocida, hudodelstev zoper človečnost in številnih vojnih hudodelstev.

General Mladić je še vedno na begu pred pravico, domnevajo, da se skriva nekje v Srbiji ali v bosanski Republiki srbski.

Boj za resnico

Hasan je pokopal ostanke svojega očeta na pogrebni slovesnosti na spominskem pokopališču v Potočarih 11. julija 2007. Bil je ena od 465 žrtev srebreniškega genocida, ki so jih tega leta izkopali iz množičnih grobišč in identificirali.

Srb iz njegovega rojstnega kraja Vlasenica mu je nekoč povedal, kakšna je bila usoda njegove matere: šest Srbov iz Srebrenice jo je hotelo posiliti v zaporu. Razbila je steklo na oknu v celici in si prerezala žile, preden jim je uspelo odpreti vrata celice.

Hasanovi napori, da se ugotovi in obelodani resnica o srebreniškem genocidu, so se nadaljevali. Z drugimi preživelimi in organizacijami družin srebreniških žrtev je sodeloval pri zasnovi in gradnji Spominskega centra in pokopališča v Potočarih z 10.000 grobovi, namenjenimi žrtvam genocida v Srebrenici. (Do zdaj so identificirali 8372 žrtev).

Napisal je knjigo Pod zastavo ZN, kronologijo dogodkov, ki razišče odgovornost in krivdo uslužbencev ZN, uradnikov in drugih predstavnikov mednarodne skupnosti za srebreniški pokol.

Tožil je Združene narode, ker niso zaščitili njegove družine, četudi je bila uradno pod zaščito enot ZN v varovanem območju, ki ga je razglasil varnostni svet ZN. Z družino Riza Mustafića (električarja pri ZN, ki mu je nizozemski častnik ukazal, da mora zapustiti bazo v Potočarih) je začel pravni postopek na nizozemskih civilnih sodiščih zoper nizozemsko državo, zatrjujoč, da so bili njeni vojaki vpleteni v genocid in da so kršili temeljne človekove pravice, ko so njihove družinske člane predali enotam bosanskih Srbov. Poleg tega so Hasan in družina Riza Mustafića pred kratkim začeli postopek na nizozemskem vojaškem sodišču zoper poveljnika nizozemskega bataljona v Srebrenici Thoma Karremansa in njegovega namestnika Roba Frankena. Tožijo ju kot pomagača pri vojnih hudodelstvih in genocidu, storjenih v Srebrenici.

"Letos je drugače!"

Ko sem pred kratkim poklicala Hasana, da bi se z njim dogovorila za intervju, sem ga najprej vprašala, ali je še vedno v isti dolgočasni prevajalski službi, ki jo je imel, ko sva nazadnje govorila. Spomnila sem se, kako se je pritoževal, da mu je težko opravljati dolgočasne, pogosto poneumljajoče vsakodnevne delovne obveznosti, medtem ko je v prostih urah pripravljal in sodeloval v številnih kampanjah in civilnih tožbah zoper storilce in pomagače srebreniškega genocida.

"Letos je drugače!" je vzkliknil vznemirjeno. "Letos sem končno dobil službo, ki jo zares hočem opravljati. Pred dvema mesecema sem bil imenovan za programskega koordinatorja Spominskega centra in pokopališča Srebrenica-Potočari."

"Čestitke! Vsekakor ni boljšega človeka za to!" sem zakričala v mobilni telefon; poskušala sem zveneti tako vznemirjeno, kot je bil, očitno, on.

Verjetno je to sanjska služba za nekoga, ki je preživel genocid - da je profesionalno vpleten v podoživljanje svojih najhujših mor. Misel se mi je utrnila hipno, a sem se zadržala, da bi jo delila s Hasanom. Namesto tega sem ga vprašala, zakaj se je odločil, da zasebno vloži še eno tožbo zoper poveljnika nizozemskega bataljona, potem ko mu tožba zoper nizozemsko državo ni prinesla drugega kot frustracije.

Hasana moje vprašanje ni vznejevoljilo. Četudi je govoril po mobilnem telefonu, medtem ko se je vozil po vijugasti cesti iz Sarajeva do Srebrenice, se je iskreno potrudil, da bi moj cinizem razblinil z natančno razlago:

"Glej, usoda moje družine in usoda drugih nedolžnih civilistov, ubitih v Srebrenici, je neposredna posledica ravnanja mirovnikov ZN, do kakršnega ni prišlo nikjer drugje med konflikti v nekdanji Jugoslaviji. Samo v Srebrenici so se mirovniki ZN aktivno udeležili predaje civilistov njihovim morilcem. In ne govorim samo o moških, zrelih za vojaško službo! Ne smemo pozabiti na ženske in otroke, ki so jih prav tako predali srbskim vojakom. Obstaja nizozemsko vojaško poročilo, ki pravi, da so njihovi vojaki "naredili vse, kar so v danih pogojih lahko - morali so žrtvovati moške, da bi rešili ženske in otroke". Ta argument je glavna nizozemska obramba in argument je v celoti zgrešen! Gre za čisto hipokrizijo! Ne smemo pozabiti, da bosanski Srbi v Srebrenici in njeni okolici niso pobijali le moških. Pobijali so tudi ženske in otroke. Moja mama je bila ubita v tem pokolu, tako kot še 56 drugih žensk. Mnogi otroci so bili ubiti. Na ducate je bilo dečkov, mlajših od 16 let, a bile so tudi deklice. Najmlajši žrtvi srebreniškega genocida sta bili osemletni deklici, najstarejša žrtev je bila prav tako ženska, stara 87 let! Zaradi tega sem se odločil vložiti tožbo proti nizozemskemu bataljonu in njegovima poveljnikoma!"

Žalostno družinsko srečanje

Letos je drugače.

Jutro je, 9. julija 2010, in Hasan Nuhanović se vozi proti Srebrenici, da bo:

a) prišel pravočasno na svoje delovno mesto v Spominskem centru in pokopališču Srebrenica-Potočari;

b) prisostvoval uradni slovesnosti ob 15. obletnici genocida v Srebrenici, ki ji bosta sledila spominska slovesnost in pokop 775 žrtev srebreniškega genocida, ki so jih identificirali letos, kot jih vsako leto od leta 2003, odkar so odprli Spominski center;

c) pokopal mamo in brata, ki sta med temi 775 žrtvami.

Letos je zares drugače!

Letošnji 11. julij je zaznamoval leto žalostnega družinskega srečanja. Prvič po dolgih 15 letih so bili Nuhanovićevi spet vsi skupaj. Ibro, Nasiha in njun mlajši sin Muhamed počivajo drug ob drugem na spominskem pokopališču v Potočarih, medtem ko njihov sin in brat tam dela vse delavnike; ali bolje, 24 ur na dan, 7 dni na teden neutrudno in neprestano govori o njihovi usodi in usodi več kot 8000 srebreniških civilistov, ki so bili pobiti v najhujšem pokolu v Evropi po drugi svetovni vojni.