Energije zato ne bi smeli obravnavati ideološko oziroma je deliti na "dobro" in "slabo" energijo. Tudi govorjenje o revoluciji lahko hitro pripelje do revolucionarnega nasilja - recimo nad tistimi, ki bi radi kvalitetno živeli s pomočjo ekonomične in čiste energije. Nekateri okoljski aktivisti jedrsko energijo a priori obravnavajo kot "slabo" energijo, obnovljivi viri pa naj bi bili "dobra" energija. Pri slednjih je sicer zanimivo, da čim se pojavijo konkretni projekti za elektrarne iz obnovljivih virov, npr. vetrnice na Volovji rebri ali hidroelektrarne na Muri, ti projekti nenadoma postanejo "slaba" energija, ampak ne bi zdaj o tem.

Dejan Savić - prejšnjo soboto v Dnevnikovem Objektivu - piše, da jedrske elektrarne proizvajajo "gore" radioaktivnih odpadkov. Nič ni bolj zgrešenega kot ta primerjava. Gorivo v jedrski elektrarni je v obliki tabletk uranovega dioksida, ki so vstavljene v dolge cevi, tako imenovane gorivne palice. Ena tabletka ima prostornino okoli tri četrt mililitra, za majhen naprstnik. Toda energija, ki jo pridobimo iz nje, je fascinantna: približno milijonkrat več, kot bi je dobili iz enake količine nafte ali premoga. To pomeni, da bi energija dveh tabletk zadoščala za enoletno ogrevanje povprečne hiše ali enoletno vožnjo z avtom. Cena ene tabletke pa je približno 15 evrov!

Če upoštevamo delež jedrske elektrarne Krško v celotni slovenski porabi elektrike, se izkaže, da na vsakega prebivalca Slovenije letno odpade približno polovica tabletke, v šestdesetih letih skupaj približno 30 mililitrov. Za en "štamprl"! In natanko toliko je tudi izgorelega jedrskega goriva oziroma visokoradioaktivnih odpadkov. Seveda nikakor ne mislim predlagati, da bi vsakemu Slovencu razdelili "njegove" pol tabletke na leto, želel sem le pokazati, o kakšni količini odpadkov govorimo - v primerjavi s količinami drugih odpadkov, ki jih vsakodnevno proizvedemo.

Skupna količina izgorelega goriva, ki letno odpade na Slovenijo, je približno en kubični meter. Če bi zgradili novo jedrsko elektrarno z večjo močjo, bi bilo radioaktivnih odpadkov seveda več, ampak še vedno samo nekaj kubičnih metrov na leto. V šestdesetih letih (življenjska doba elektrarne) nekaj sto kubičnih metrov, kar je prostornina manjše hale.

Te odpadke je možno dokončno odložiti v geološke plasti, za katere je znanstveno dokazano, da so mirovale milijone let (npr. v sklade kamene soli). Vendar za takšno odlaganje, glede na majhno količino snovi, trenutno ni kakšne velike nuje. Izgorelo gorivo tehnološko zlahka obvladujemo oziroma nadzorujemo, še zlasti, ker se v njem nič ne dogaja, le radioaktivne snovi počasi, a zanesljivo razpadajo. Občasno je treba preveriti, ali vsebniki, v katerih je gorivo, še tesnijo, in če slučajno ne (kar je sicer zelo malo verjetno), tudi ni poseben problem narediti nove, boljše zaščite. Procesi korozije, ki bi lahko načeli pregrade, ki nas ščitijo pred radioaktivnimi snovmi, so namreč zelo počasni. Poleg tega bi bilo možno plutonij in druge težke elemente v izgorelem gorivu uporabiti kot gorivo v reaktorjih četrte generacije, kar bi ne samo za stokrat povečalo energijske zaloge urana, ampak bi se tudi čas, ki je potreben za to, da radioaktivnost odpadkov, ki ostanejo po recikliranju goriva, upade na naravno raven, skrajšal na približno 300 let. Tehnološke rešitve so znane, vendar se ob trenutni razpoložljivosti urana in ceni elektrike iz jedrskih elektrarn tretje generacije ekonomsko ne splačajo.

Breme, ki ga z radioaktivnimi odpadki prepuščamo naslednjim rodovom, je minimalno, saj za njihov dolgoročni nadzor ni potreben kakšen poseben finančni ali človeški napor. Vsekakor bodo zanamci mnogo lažje shajali s skrbjo za radioaktivne odpadke kot pa brez fosilnih goriv, ki potrebujejo za nastanek milijone let, skurili pa jim jih bomo v nekaj sto letih. Pri tem fosilna goriva niso samo vir energije, ampak tudi dragocena surovina za kemično industrijo.

Omenil sem že, da ena gorivna tabletka stane okoli 15 evrov. Od tega je približno 7 evrov cena urana, ostalo so stroški obogatitve in izdelave goriva. V ceni kilovatne ure elektrike iz jedrskih elektrarn je strošek goriva približno pol centa ali desetino celotne cene; glavnino cene pa sestavljajo stroški investicije. Dejan Savić se zgraža, češ da utegne biti investicija v JEK 2 kar štirikrat dražja od investicije v TEŠ 6. Jaz pa bi se raje vprašal: a samo? Načrtovani drugi blok jedrske elektrarne bo namreč dva- do trikrat močnejši od Šoštanja, preostanek razlike v ceni pa se bo zlahka pokril iz mnogo manjših obratovalnih stroškov. Tudi cena elektrike iz jedrske elektrarne Krško je bila že od začetka njenega obratovanja primerljiva ali nižja od Šoštanja 5, ki je bil zgrajen približno v istem času, ko pa so bili odplačani vsi krediti, je NEK sploh postala "zlata jama". Nove jedrske elektrarne bodo prav tako ekonomsko konkurenčne; sicer investitorji ne bi kazali tako izrazitega interesa za vlaganje vanje. Majhen strošek goriva v končni ceni pa pomeni tudi, da je cena elektrike zelo stabilna, kar izredno ugodno vpliva na gospodarstvo v neki državi.

Trenutno edino jedrske elektrarne med svojim obratovanjem zbirajo finančna sredstva za svojo razgradnjo, ki se bo zgodila šele po 40 do 60 letih. Pri drugih energetskih objektih se o tem kaj dosti ne sprašujemo. Zgled za to je zapiranje rudnikov in reševanje družbenih problemov rudarskih regij, ki je doslej vedno postalo breme davkoplačevalcev. Dejan Savić se sprašuje tudi o plačilu eksternih stroškov Černobila. Čeprav gre za povsem drugačno tehnologijo in drugačen družbenopolitični sistem, ki nista primerljiva z današnjimi elektrarnami (in v njih še ni bilo nesreče s pomembnimi posledicami za okolje), naj vendarle omenim, da obstaja mednarodna konvencija za odgovornost za jedrsko škodo in da elektrarne plačujejo tudi ustrezno zavarovanje.

Naravnost smešen pa je argument, da se novih jedrskih elektrarn ne splača graditi, češ da jih bo v vsakem primeru premalo, da bi lahko pomembno prispevale k zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida. Ali ni bilo eno glavnih gesel okoljevarstvenikov "vsak, še tako majhen prispevek je pomemben"? Poleg tega je v tej luči popolnoma nelogično zanašanje na povečanje obnovljivih virov, ki danes - razen hidroelektrarn, za katere so potenciali večinoma že izkoriščeni - prispevajo 0,6 odstotka k celotni proizvedeni energiji. Torej - dvakratno povečanje jedrske energije je nerealno, stokratno povečanje alternativnih virov pa realno? Sončna energija (fotovoltaika) prispeva daleč manj kot desetinko odstotka in še dolgo bo trajalo, da bo njen delež svetovno kaj pomenil, vendar je energetiki zaradi tega ideološko ne zavračajo. Vsaka energija je pomembna. Nekatere države, ki imajo zelo ugodne pogoje (npr. v podsaharski Afriki) bodo morda z njo zgradile svojo bodočnost, nekatere (npr. Finska) pa teh pogojev nimajo in zato gradijo jedrske elektrarne. Finci bodo v približno enem letu dokončali reaktor v Olkiluotu. Res, tam je prišlo do zamud, ki jih lahko pripišemo nabiranju potrebnih izkušenj po dvajsetletnem zastoju jedrske industrije zaradi Černobila. Tudi tako jedrska industrija "plačuje" posledice Černobila, a kljub temu je finski parlament že odobril gradnjo dveh novih reaktorjev. Podobno so tudi Švedi odpravili prepoved gradnje novih jedrskih elektrarn. Ali kdo meni, da sta Finska in Švedska dve zaostali in ekološko nezavedni državi?

Dr. Igor Jenčič, Institut Jožef Stefan