Argentina je nasprotovala gradnji velike tovarne celuloze na urugvajskem bregu istoimenske mejne reke z utemeljitvijo, da pomeni nesprejemljivo industrijsko onesnaževanje tamkajšnje favne in flore.

Odločitev ICJ so z velikim zanimanjem pričakovali številne vlade (ni znano, ali tudi slovenska zaradi italijanskih plinskih terminalov), mednarodne organizacije, naložbeniki in okoljevarstveniki, saj je bila tako rekoč precedenčna za okoljske spore med državami, poleg tega pa sta se v njej spopadla "težkokategornika" širši javnosti resda bolj malo znane združbe mednarodnih pravnih specialistov - Paul Reichler in Alain Pellet. Razsodba v korist Urugvaja je razočarala okoljevarstvenike po vsem svetu, štirinajsterico sodnikov ICJ pa je poleg zagotovil Montevidea, da na temelju celovite okoljske analize in strogega nadzora nad delovanjem tovarne ta ne pomeni nikakršne nevarnosti za reko in življenje ob njej, prepričalo tudi neodvisno poročilo izvedencev Svetovne banke, da tovarna, ki so jo zgradili Finci in je največja naložba v urugvajski zgodovini, deluje brez negativnih učinkov na okolje.

Paul Reichler, vodilni urugvajski pravni svetovalec, je razsodbo meddržavnega sodišča komentiral kot prelomno odločitev, saj je "mednarodni skupnosti postavila okvire za odločanje o tem, kako neki industrijski projekt opredeliti kot okoljevarstven".

Človek v ozadju dogodkov

Francoski profesor mednarodnega prava Alain Pellet, ki je z močno ekipo kolegov z londonske in ženevske univerze neuspešno zastopal Argentino, odločitve ICJ, ki je bila bolj pragmatična kot pravna, ni komentiral. Argentina je namreč svojo zahtevo po zaprtju tovarne celuloze utemeljevala z urugvajskim kršenjem dvostranskega sporazuma, po katerem bi morali biti tovrstni industrijski projekti meddržavno usklajeni. Sodišče je ocenilo, da nespoštovanje dogovorjene procedure ne more biti povod za ustavitev proizvodnje v 1,2 milijarde dolarjev vredni tovarni, ki ne pomeni resnega okoljskega tveganja.

Alain Pellet je človek v ozadju dogodkov, ki se na koncu odvijejo po volji drugih. Takšna je pač usoda advokatov ali pravnih svetovalcev, pa naj gre za spore med ljudmi, firmami ali državami, v katerih tudi koristni kompromisi oziroma tako imenovane zmagovalne (win-win) rešitve iščejo zmagovalce in poražence, dejanski porazi pa včasih naplavijo kakšnega slabo izbranega svetovalca.

Triinšestdesetletnemu francoskemu profesorju mednarodnega prava se to ne dogaja. Četudi njegova stran ne zmaguje vselej, ga njegova strokovna podkovanost in izkušnje v mednarodnopravnih postopkih obvarujejo poraženstva. In čeprav je eden najaktivnejših pravnih zastopnikov vlad pred meddržavnim sodiščem in v različnih drugih mednarodnih arbitražah, je hkrati omenjan le obrobno, kajti pozornost poleg predmetu spora velja tistim, s katerimi ga javnost personificira, to pa so praviloma politiki. Članstvo v mednarodnopravni komisiji Združenih narodov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Pelletu vtisnilo določen politični pečat, vendar pa ga poklicno in življenjsko opredeljuje profesorska in svetovalska kariera, v kateri je nanizal prek petintrideset zapletenih zastopanj različnih vlad v mejnih sporih ter arbitražnih posredovanj, med njimi v Badinterjevi komisiji ob razpadu Jugoslavije, za katero je spisal osnutke večine pravnih mnenj, do implementacije mednarodnega prava. Prav pri slednjem je svoje ime kot svetovalec domače vlade zastavil leta 1995 ob spornih francoskih jedrskih poskusih na Tihem oceanu pred pariškim podpisom sporazuma o njihovi prepovedi. Svetovna zdravstvena organizacija in generalna skupščina ZN sta takrat zaprosili ICJ, naj sprejme neobvezujočo izjavo o tem, ali mednarodno pravo dovoljuje grožnjo z jedrskim orožjem oziroma njegovo uporabo. Pellet je odločno branil stališče, da tovrstna izjava ni v pristojnosti sodišča, ker ni zakonodajno, ampak sodno telo. Pri tem je navajal, da bi morebitna ugotovitev ICJ, da je jedrsko orožje nezakonito, ogrozila tako deklarirane jedrske države kot tiste brez jedrskega orožja, katerih varnost je odvisna od tako imenovanega jedrskega dežnika oziroma politike jedrskega odvračanja. "Te države ga (jedrskega orožja, op.p.) ne vidijo kot orožja za vojno, ampak kot orožje za zagotavljanje miru," je francosko obrambno doktrino z jedrsko grožnjo branil Pellet.

Alain Pellet se za zdaj še neuradno, a očitno že zanesljivo omenja kot svetovalec slovenske vlade v arbitražnem določanju meje s Hrvaško. O njem je že v prejšnjem Objektivu magistra Veronika Fikfak, ki ta čas v Oxfordu poučuje mednarodno pravo in končuje doktorski študij o delovanju sodnikov v mednarodnem pravu, povedala, da se ji zdi zelo primerna izbira, hkrati pa dodala, da bi moral sodelovati pri vsaki točki našega reševanja spora, od tega, kakšna naj bo slovenska pravna strategija, do tega, koliko naj se o našem pravnem položaju v javnosti ve in razpravlja in kaj je bolje pustiti za samo arbitražo. Nedvomno se gre strinjati tudi z njeno ugotovitvijo, da bi bil dragocen pri izbiranju slovenskega arbitra, saj zaradi dolgoletnega dela pred mednarodnimi tribunali pozna večino ljudi, ki so za to primerni.

Razmejitev je pravna operacija in ne partija pokra

Referenc in poznanstev Pelletu zagotovo ne manjka, pa tudi ne izkušenj v najbolj zapletenih mednarodnih sporih. Njegov življenjepis je resda suhoparen, še posebej v primerjavi s strankami, ki so se zatekle k njemu po usluge, med katerimi sta bila tudi kartumska vlada v sporu s sudanskim ljudskim osvobodilnim gibanjem glede razmejitve z nafto bogatega območja Abyei in Kremelj, ko ga je zaradi Abhazije in Južne Osetije pred meddržavno sodišče pripeljala Gruzija. Pozornejšemu bralcu zunanjepolitičnih strani slovenskih časnikov je morda ostal v spominu slovaško-madžarski spor iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta se državi pred meddržavnim sodiščem prepirali o tem, ali ima postkomunistična vlada v Budimpešti pravico Slovaški kot naslednici sporazuma o hidroenergetskem projektu Gabčikovo-Nagymaros enostransko odpovedati dela na njem oziroma ali jih ima Bratislava pravico enostransko nadaljevati. Takrat se je Slovaška odločila za povabilo francoskemu izvedencu, oreh pa je očitno zelo trd, saj ga ICJ po več kot desetletju še ni uspelo streti.

Pomanjkanje tako imenovanih trivij, ki delajo bralne življenjepise nekaterih Pelletovih "delodajalcev", zato še ne pomeni, da njegovo (poklicno) življenje ni pestro, vendar šele na dolgi rok in je le zato videti dolgočasno. Podobna pestrost v prislovično dolgotrajnem reševanju slovensko-hrvaških sporov se mu obeta tudi znotraj ljubljanske ekipe v arbitražnem postopku z Zagrebom. Z mejnimi zapleti se je doslej resda kot zastopnik različnih vlad srečeval predvsem na meddržavnem sodišču v Haagu, med drugim v sporih med Ukrajino in Romunijo, Malezijo in Singapurjem, Nikaragvo in Kostariko, Malezijo in Indonezijo ter Kamerunom in Nigerijo, dogovorjena slovensko-hrvaška arbitraža pa je tudi zanj novost. Če kaj veljajo stališča pravnih svetovalcev v posameznih primerih, potem je za oceno neznanega starega slovenskega in balkanskega znanca (od Badinterjeve komisije prek ustanavljanja kazenskega tribunala za bivšo Jugoslavijo do bosanske tožbe zaradi srbskega genocida in zavrnitve beograjskega poskusa obsodbe Natovega napada na ZR Jugoslavijo) v luči njegove nove naloge v sporih na tem prostoru zanimivo razmišljanje ob ukrajinsko-romunski razmejitvi na Črnem morju. Pelletu se je načelo sredinske črte zdelo primerno, ukrajinska zahteva po vključitvi "suhe skale" Kačjega otoka v njeno ozemlje in s tem razširitev teritorialnih voda pa neutemeljena. Njegovo stališče o morski razmejitvi je bilo, da "to ni partija pokra, kjer šteje, kdo ima srečnejšo roko, ampak pravna operacija, jasno določena s pravili, ki jih je izoblikovala (mednarodno)pravna praksa". Glede na to, da Alain Pellet ne bo arbiter, je tak legalist v slovenski ekipi, ki jo s premierjem Pahorjem na vrhu piramide poganja politični romantizem, zelo dobrodošel. Kajti pavlih smo imeli pri resnih mejnih vprašanjih že dovolj.