Je pa tam zadaj njegov sin," nam je odvrnil. Pristopili smo k postavnemu goloprsemu moškemu in mu razložili, zakaj smo obiskali njihov dom nekje v slovenski provinci; ker smo na spletni strani sodišča prebrali, da je v kratkem razpisana javna dražba, na kateri bo naprodaj njihova kmetija. In bi radi izvedeli, kako je, ko ti bančno poplačilo hipoteke grozeče spodmika domačijo.
"Vrnite se po dražbi. Oče je čisto na koncu z živci," nam je rekel s tresočim glasom, ki je razkrival, da je tudi sam vse prej kot neprizadet. Nam lahko vsaj zaupa, zakaj so zabredli v takšno zagato, smo vztrajali. "Nikoli ne precenite svojih zmožnosti," je odvrnil kratko in jedrnato.
Čez nekaj dni smo izvedeli, da se je zgodba ugodno razpletla. Čeprav so se dražbe udeležili tudi nepremičninski preprodajalci, je posest pristala v domačih, sinovih rokah. Kljub temu novemu lastniku ni bilo več do pogovora z novinarjem. "Kaj naj vam razlagam," je opisal svojo zadrego. "Z očetovimi posli nisem bil seznanjen. Celo dražbo je skrival pred nami. Zanjo sem izvedel po naključju," nam je še zaupal, preden smo mu za slovo zaželeli veliko sreče.
Število izvršb se povečuje
Takšnih in podobnih zgodb je v Sloveniji vsako leto več deset in večina se ne razplete tako ugodno, kot se je v opisanem primeru. Samo v prvih šestih mesecih letošnjega leta je bilo zaradi dolgov po podatkih okrajnih sodišč prodanih 333 nepremičnin, kar je približno toliko kot v istem obdobju lanskega leta in nekaj manj kot leta 2008. Če ostaja število prodanih zarubljenih nepremičnin bolj ali manj na enaki ravni, pa se število dražbenih narokov v času gospodarske krize izrazito povečuje.
"Povpraševanje na javnih dražbah ni nič manjše kot prejšnja leta, res pa je, da je precej manj dražiteljev, ki bi prihajali zaradi špekulativnih namenov. Sicer pa narašča število izvršb na nepremičninah zaradi vse slabših gospodarskih razmer. Vendar se bo prava slika pri izvršbah pokazala šele čez tri ali štiri leta, saj so ti postopki dolgotrajni," opozarja Bernard Ravnak, dober poznavalec javnih dražb. Po njegovem mnenju je največ dražb v Prekmurju, v savinjski regiji in v okolici Maribora, manj pa jih je na širšem območju Idrije in Ilirske Bistrice. Da je izvršb več, potrjuje tudi Franko Slavec, izvršitelj z Obale, ki ocenjuje, da se je povečalo predvsem število nepremičnin, zarubljenih zaradi neplačevanja stanovanjskih kreditov. "Letos sem bil zraven pri kakšnih petnajstih takih postopkih," pravi Slavec.
Tudi v bankah, ki so praviloma zelo previdne pri razkrivanju kakršnihkoli informacij, še posebej tistih bolj skrb zbujajočih, že priznavajo, da opažajo več primerov ljudi s težavami pri odplačevanju stanovanjskih kreditov. "Je pa porast predlogov za izvršbo na nepremičninah manjši, kot bi lahko pričakovali glede na splošne gospodarske razmere. Banke namreč vedo, da je unovčevanje zavarovanja z zastavno pravico dolgotrajen in ne preveč enostaven postopek, zato se praviloma za tak ukrep odločajo le, ko ni druge rešitve," razlaga Slavko Cimprič iz Združenja bank Slovenije. Ocenjuje tudi, da se ameriški scenarij množičnega zasega nepremičnin zaradi neporavnanih kreditov v Sloveniji ne more zgoditi, saj so ti pri nas mnogo bolje zavarovani, banke pa se bolj kot k zasegu nepremičnin nagibajo k reprogramiranju kredita, moratoriju na odplačevanje glavnice ali h kakšni drugi rešitvi. "Tudi med slovenskimi in tujimi bankami pri nas ni razlik pri tem, kako pogosto in hitro se odločajo za izvršbo na nepremičnino. Ne vidim razloga, zakaj bi se tuja banka drugače odločala od slovenske," pravi Cimprič, ljudem v finančni stiski pa svetuje: "Prvo pravilo je, da se o kreditnih težavah čim prej pogovorite z banko. Te so v takih primerih zainteresirane, da s komitenti najdejo najboljšo rešitev, saj je v njihovem interesu, da se kredit poplača."
Vendar ljudje o svoji nenadni socialni stiski težko govorijo in si pogosto raje zatiskajo oči pred realnostjo. Bernard Ravnak pravi, da je do takih ljudi zakon o izvršbi in zavarovanju neizprosen, saj lahko brez stanovanja ostanejo tudi zaradi nekaj deset evrov dolga. "Če je dolžnik pasiven, je lahko v takem postopku zelo oškodovan. Če ima nekdo nepremičnino sredi Ljubljane, vredno recimo milijon evrov, in je dolžan dvesto evrov, lahko zaradi tega njegova nepremičnina konča na dražbi. Zgodi se lahko, da je prva dražba neuspešna, na drugi dražbi pa se nepremičnina proda po polovični ceni. Tako je človek zaradi dvesto evrov dolga oškodovan za več kot pol milijona evrov, saj mora ob tem plačati še vse sodne stroške in takse. Doživel sem primer, ko je na dražbi pristala nepremičnina zaradi 7,95 evra dolga!"
Kredit, ki mu ni videti konca
V primeru prekmurske družine Berden je šlo sicer za bistveno večji znesek, a je v njihovem primeru bolj kot višina dolga sporna vloga avstrijske banke, ki jim je odobrila posojila, ter njenih (ne)formalnih sodelavcev.
Mimo njihove hiše brez fasade se je po cesti vlekla skupina turistov; prišli so v Filovce na popoldanski ogled lončarskega muzeja, ki ga tvorita dva kulturna spomenika, avtohtoni panonski cimprači. Vročina jim je boleče kremžila obraze in sključila ramena, kakor da bi morali že ves dan tovoriti neko nevidno breme. V njihovi bližini se je smehljala v črno odeta ženica nedoločljive starosti. Pričakala nas je pred vhodom na posest, ki že nekaj časa ni več njena. "Koliko vam kaže termometer?" nas je prijazno vprašala Ana Berden. 35,5 stopinje Celzija. "Ja," prikima, "danes je bilo res zelo vroče v gorici."
Tudi omenjeni vinograd z dvesto trsi ni več njen. Ker je najela 25.000 evrov posojila, je Berdenova izgubila vse vredno premoženje, ocenjeno na več kot 186.000 evrov. V skrajni stiski je poiskala pomoč v medijski javnosti in postala ena izmed najbolj odmevnih žrtev svoje lahkovernosti ter preračunljivosti tistih, ki so ji pred desetimi leti odobrili hipotekarni kredit.
Tudi notranjost hiše je dajala videz, kakor da so se gradbena dela že pred leti nenadoma ustavila. Gole betonske stopnice vodijo do kratkega hodnika, po katerem sva stopila v kuhinjo, v kateri je bilo še bolj zadušljivo kot zunaj. Ženska je najprej dvignila pokrov emajliranega piskra, v katerem je nekaj glasno brbotalo, in vanj vlila kozarec vode. "Govedino kuham. Paziti moram, da se mi ne prismodi," je razložila upokojenka. Preden je prisedla, je s krpo še pobrisala od vročine že povsem razmehčan plastični prt, ki pa se je tudi potem neprijetno lepil na naslonjene podlakti.
Zaradi prizidka ob kmetijo
Življenje Berdenovih je na stranpot zavilo leta 1999, ko je Ana s soprogom sklenila, da bosta k hiši zgradila prizidek, da bi se vanj lahko vselila hči z zetom. "Pri NLB, kjer smo imeli odprt račun, nismo mogli dobiti dovolj denarja. Pustili smo se prepričati za hipotekarni kredit posredniku, ki je po celem Prekmurju pridobival naivne ljudi," se spominja osmoljenka.
Ta posrednik jih je omenjenega leta odpeljal v Avstrijo v banko Raiffeisen St. Stefan, ki tedaj niti ni imela ustreznega dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje tovrstne dejavnosti v Sloveniji. Berdenova sta najela posojilo v vrednosti 350.000 avstrijskih šilingov, tedanjih 2,8 milijona tolarjev. "Domov sem prinesla nekaj manj denarja, saj me je posrednik močno udaril po žepu. Tudi notar ni bil poceni, 50.000 tolarjev sem mu odštela."
Berdenova pravi, da se je tedaj zelo dobro zavedala, da je svoje nepremično premoženje dala pod hipoteko. "Že prej sem najemala kredite in je šlo vse kot po maslu. So mi odtegovali od plače, ki ni bila slaba, saj sem v Muri delala stotridesetodstotno. Ko smo sklenili pogodbo v Avstriji, sem bila prepričana, da sem zastavila samo hišo, ne pa celotne domačije z gospodarskim poslopjem in zemljišči vred. Tudi vikend so nam dali pod hipoteko."
Ali niste prebrali podpisanega? "Če pa ne znamo nemško!" je odvrnila ženica. "Kakšni bedaki smo bili, ker nismo s seboj vzeli nekoga, ki razume njihov jezik. Posrednik pa nam ni govoril resnice. Vseskozi se je mudilo. 'Hitro, hitro, do treh moramo biti na sodišču,' nas je priganjal. Kasneje se je izkazalo, da smo podpisali pravzaprav dve kreditni pogodbi in ne ene."
Prekmurka trdi, da so sprva redno plačevali položnice, ki so prihajale iz Avstrije. Plačevanje mesečnih obrokov, ki so znašali približno 300 evrov, pa se je ustavilo leta 2002, ko sta ji umrla tast in oče. Berdenovi so omenjenega nelegalnega posrednika zaprosili za reprogramiranje kredita. "Zatrdil nam je, da je vse urejeno. Čez osem mesecev pa smo od banke prejeli opomin in napoved izvršbe. Usedli so se nam na plače in nam določili višji obrok," se spominja. Tudi potem naj bi Berdenovi plačevali vse položnice, skupaj so banki doslej (po lastnih izračunih) nakazali 34.000 evrov. "Za odplačevanje sem morala najeti še drug kredit pri Probanki," pripomni sogovornica.
To njihovo plačevanje pa ni imelo učinka, saj je avstrijska banka sprožila izvršbo; novembra 2008 naj bi dolg Berdenovih znašal 36.000 evrov. Kako je iz 25.000 evrov posojila nastalo 70.000 evrov dolga, se začudimo. Ana Berden ne zna odgovoriti.
So bili žrtve prevarantov?
Prva dražba je bila neuspešna, kar ni bilo presenetljivo, saj lahko na drugi dražbi najnižja kupnina znaša le še polovico ocenjene vrednosti nepremičnine. V primeru Berdenovih je bilo to 93.100 evrov. Sedmega januarja lani je okrajno sodišče v Murski Soboti razpisalo drugo dražbo za njihovo domačijo. Dolžnica je bila prepričana, da bo tudi ta neuspešna. "Tri minute pred začetkom dražbe je k meni pristopila ženska, mi ponudila roko in rekla: 'Dober dan. Jaz sem vaš kupec.' Mislila sem, da me bo konec," se Berdenova spominja usodnega trenutka. Ta gospa je bila direktorica podjetja Hipoteka, d.o.o., in je pred sodiščem izjavila, da z banko upnico ni povezana. A se je izkazalo, da je omenjena firma v lasti Walterja Augusta, direktorja Raiffeisen St. Stefan, pri kateri je Berdenova najela posojilo. Omenjena direktorica Marija Toplak je soproga odvetnika Vladimirja Toplaka, pooblaščenca omenjene avstrijske banke.
Prav zaradi teh poslovnih povezav je Berdenova prepričana, da je bila izigrana, kar pa omenjeni pravniki in bančniki vseskozi odločno zanikajo in poudarjajo, da nikoli niso poslovali prek posrednikov. Pri tem še dodajajo, da je spor obravnavalo tudi višje sodišče in razsodilo v korist avstrijske banke. Zato je po njihovem mnenju vse čisto kot solza.
Od takrat Berdenovi (pri hiši jih je osem, najmlajša je šestmesečna pravnukinja) bivajo pod tujo streho. Ker svoje domačije niso pripravljeni prostovoljno zapustiti, je bila 27. maja napovedana deložacija. A je izvršitelj odstopil od deložacije, ker sodišče še ni razsodilo o pritožbi Berdenovih, ki zahtevajo razveljavitev sklepa o izvršbi, saj naj bi bili v postopku oškodovani. "Upamo, da bo sodišče razveljavilo izvršbo. Radi bi se pogajali s podjetjem Hipoteka, d.o.o., o odkupu naše nepremičnine, naš odvetnik pa skuša doseči, da bi s tožbo dosegel ničnost kreditnih pogodb. Iz hiše ne grem, za svoj dom se bom borila do konca," napoveduje Berdenova. "Če me bodo vrgli ven, grem tja gor za možem!" Kam? "Na pokopališče. Mož mi je umrl pred tremi meseci med operacijo črevesa. V bolnišnici je dobil sepso."
"Nisem edina, ki preživljam to kalvarijo," ob koncu našega pogovora še opozori Berdenova. "Takšnih zgodb je tukaj v Prekmurju veliko, tudi v Filovcih se prodaja na dražbi kar nekaj hiš. Vendar so za zdaj kupili samo mojo. Najbrž zato, ker je velika in stoji na dobri lokaciji."