Abdullah Gül je sam med ustanovitelji versko obarvane stranke, ki je močno revidirala Atatürkovo razumevanje odnosa med religijo in državo, hkrati pa na internetu zapira dostop do strani, ki so v nasprotju s široko pojmovano javno moralo. Prvo politično stranko, v kateri je sodeloval, so konec devetdesetih let prepovedali zaradi islamizma. S sedanjim turškim premierjem Reçepom Tayyipom Erdoganom je ustanovil novo stranko, ki je sodelovala na volitvah. Z njo je postal predsednik vlade in na tem mestu delal toliko časa, da so bile umaknjene zakonske omejitve, ki so Erdoganu onemogočale zasesti položaj ministrskega predsednika. Gül je bil turški zunanji minister do leta 2007, ko je ustavno sodišče blokiralo njegovo kandidaturo za predsednika države. Sekularne opozicijske stranke so na vso moč protestirale proti kandidatu, ki je kot član versko zaznamovane stranke načel ločitev vere od države. Eden od argumentov je bil, da njegova žena v javnosti nosi naglavno ruto.

Atatürkova ustava iz dvajsetih let prepoveduje vsakršno mešanje verskih in državnih institucij in je skrajno restriktivna do verskih oznak. Erdogan je iz svoje kandidature naredil načelno vprašanje. Tvegal je predčasne volitve, na katerih je njegova stranka zmagala s 47-odstotno večino, novi parlament pa je Güla takoj izvolil za predsednika. Hkrati so izglasovali nov zakon, po katerem bo naslednji turški predsednik izvoljen na neposrednih volitvah.

Utrditev islamsko obarvane politične stranke na oblasti v Turčiji je sprožila živahno razpravo o tem, kakšna je prihodnost države na mostu med Evropo in Azijo.

Doma so se kemalistične politične sile vkopale in branile sekularno državo, katere ustavni red zagotavlja vojska z drugo največjo kopensko armado v zvezi Nato. V evropskih prestolnicah pa so se zadnje desetletje z vso resnostjo pogovarjali, ali naj Turčijo pripustijo v Evropsko unijo kot polnopravno članico ali ne. Prvič so jo povabili k sodelovanju leta 1963, ko Evropa ni bila kaj dosti več od gospodarske skupnosti. Gül je imel takrat trinajst let. Od zgodnjega otroštva živi v državi, ki je na poti v Evropo. Ugovori proti Turčiji so bili zelo pisani. Šli so od strahov pred muslimansko vero na nekoliko površno razumljenem kontinentu krščanskih temeljev do strahu pred tem, da bo s sedemdesetimi milijoni prebivalcev Turčija preveč dominirala nad evropsko politiko in njeno ekonomijo.

Medtem ko so se v razpravah o Turčiji pogovarjali o načelnih vprašanjih, je Turčija postala moderna država. Vlada, v kateri je imel Gül eno najbolj ključnih mest, je gradila hitro železnico med Istanbulom in Ankaro. Vzporedno z njo je gradila avtoceste, po katerih vozijo v Turčiji narejeni Toyotini avtomobili in Mercedesovi avtobusi. Mercedesova tovarna v Turčiji je doslej izdelala 36.000 avtobusov pod to blagovno znamko.

Gülova stranka je prišla na oblast potem, ko je leta 2000 država bankrotirala in se znašla v vrtincu bančne krize, 72-odstotne inflacije, prerešetanega proračuna z astronomskim primanjkljajem, nezaposlenosti in splošnega padca ekonomskih kazalcev. Po desetih letih je ni več mogoče prepoznati, z Evropo pa se pogovarja v skoraj pokroviteljskem tonu. Ko je premier Erdogan med nedavnimi demonstracijami v Grčiji obiskal Atene, je bila grška opozicija nezadovoljna, češ da je Turčija ekonomsko premočna država, da bi se z njo pogajali o nerešenih vprašanjih med državama.

Argument je zvenel bizarno. Turčija je do nedavnega veljala za nerazvito deželo, ki se bo težko približala standardom Evropske unije. Zdaj bi bila njenih ekonomskih kazalcev vesela katerakoli evropska država. Državni dolg je s 47 odstotki bruto družbenega proizvoda globoko pod mejo 60 odstotkov, ki predstavljajo prag za vstop v območje evra. Gospodarska rast je 11,7-odstotna, letni proračunski deficit pa bo po pričakovanjih pod tremi odstotki. Z neodvisno regionalno politiko, ki se spušča tudi na področje monopola velesil, preoblikuje stara zavezništva in vzpostavlja nova.

V Slovenijo ste prišli v času, ko vsa Evropa joče zaradi ekonomske krize in finančnih problemov v državnih proračunih. Turčija pa po dostopnih podatkih izpolnjuje vse pogoje za vstop v območje evra. Samo stopnja inflacije je nekoliko previsoka, v primerjavi z nekaterimi članicami EU pa vam gre tudi pri inflaciji dobro. Se dobro počutite v tem položaju?

Naj takoj rečem, da gospodarska kriza v Evropi ni nekaj, česar se Turčija veseli.

Kaj to pomeni za turške perspektive v pogajanjih o vstopu v Evropsko unijo? Boste vstopili v območje evra pred polnopravnim članstvom v EU?

Turčija je del Evrope. Tega ni mogoče spremeniti. Za zdaj smo člani carinske unije. Če v Evropi pride do hude gospodarske krize, v Turčiji takoj občutimo posledice. Naše ekonomije so tesno povezane in soodvisne. Hkrati pa vaše vprašanje temelji na dejstvih. To, kar implicirate, zagotovo drži.

Turčiji gre v tem obdobju veliko bolje kot mnogim drugim evropskim državam, naš položaj pa je veliko bolj trden. Za položaj v ekonomiji, gospodarsko rast in nekatere druge kazalce to nedvomno velja kot pribito. Turčija ne stagnira. Prav nasprotno. V prvih šestih mesecih letošnjega leta smo dosegli 11,7-odstotno gospodarsko rast, naša ekonomija izpolnjuje večino maastrichtskih kriterijev, pri premijah za tveganje pri naših obveznicah pa nam gre na primer veliko bolje kot Italiji in Španiji.

Smo to dosegli sami? Ne. Naš ekonomski uspeh je v mnogočem povezan z našimi odnosi z Evropo.

Kot sem rekel, smo že v carinski uniji. Eden od pogojev za vstop v EU je delujoča ekonomija na temeljih svobodnega trga. Mi smo se zelo potrudili, da temu pogoju zadostimo. Zahteve in pogoji Unije so nedvomno pripomogli k turškemu ekonomskemu uspehu in sedanjemu primerjalno zelo dobremu položaju. O tem ne more nihče dvomiti. Nobenega razloga ni, da bi se poigravali z mislimi na kakšno drugo alternativo. Mi smo del Evrope, carinska unija pa je za nas postaja na poti v polnopravno članstvo v Evropski uniji. Za to si prizadevamo z vsemi močmi. Ta cilj hočemo doseči v čim krajšem času.

Izkušenj s podobnimi problemi, kot jih ima ta čas Evropa, imate veliko. S hudimi težavami v javnem dolgu in krizo bank se je Turčija soočila že pred dobrim desetletjem.

To je zelo res.

Takrat se vam je sesul finančni sistem...

Da.

Dobro veste, kako hitro lahko galopira ekonomska kriza...

O, da.

In veste tudi, kakšne učinke ima ta položaj na politično vodenje države.

Res je tako.

Kaj ste se iz tega naučili? Kaj lahko s temi izkušnjami rečete Evropi?

Ko je finančna kriza najprej prizadela finančne trge v Združenih državah Amerike, zatem v Angliji in nato po vsej Evropi, smo nanjo res gledali z bogatimi izkušnjami. Mi smo prav takšno krizo že imeli leta 2000. Dobro smo poznali mehanizme, zaradi katerih pride do kolapsa, in imeli smo pripravljene zaščitne instrumente. Postavili smo jih pred enim desetletjem. Leta 2000 smo začeli širok program prestrukturiranja bank. Vpeljali smo ambiciozen paket ekonomskih reform in med drugim sprejeli zakon o socialnem zavarovanju. V Združenih državah Amerike so tak zakon sprejeli šele letos. Tega nismo naredili zato, ker bi nas v to silil Mednarodni denarni sklad, ampak ker smo sami hoteli ustvariti trdno ekonomsko zgradbo naše družbe in države.

Konsolidirali smo banke. Naše banke so zdaj najbolj trdne finančne institucije v Evropi. Med nedavno finančno stisko razvitega sveta državi ni bilo treba nakazati niti centa proračunskega denarja za njihovo nemoteno delovanje. Lekcije, ki smo se jih naučili iz preteklih kriz in iz naporov za prestrukturiranje finančnih tokov, so v tem novem kriznem kontekstu obrodile sadove.

Od leta 2000 zelo natančno nadzorujemo, kaj delajo banke, in zahtevamo spoštovanje ukrepov, ki smo jih takrat sprejeli. Izjem ne sme biti. Od bank smo zahtevali zelo konservativno kreditno politiko in poskrbeli, da je banke ne morejo zlorabljati. Sprejeli smo niz zakonov, ki jih ni bilo lahko sprejeti. Zakona o socialnem zavarovanju ni bilo enostavno oblikovati, tudi reforma davčne politike ni bila lahka. Z njimi smo se ubranili prehudega vpliva krize.

Iz Evropske unije je o sprejemu Turčije slišati dva nasprotna zbora glasov. Prvi pravi, da je polnopravno turško članstvo dobra ideja. Na drugi strani je slišati vse mogoče ugovore: so muslimani, nerazviti, preveliki. Zdaj se Turčija počuti zelo samozavestno. Se je politična govorica kaj spremenila? Slišite iz Evrope kakšne nove glasove?

Nobena evropska država ni neposredno kot država rekla, da Turčija ne more biti članica Evropske unije zato, ker je muslimanska država ali kaj podobnega. Za začetek pogajanj o vstopu v EU so glasovale vse članice. Tega niso storile pred dvajsetimi leti, ampak pred petimi leti. Res je, da različni ljudje, politiki in politične stranke ves čas izražajo tudi drugačna mnenja in zelo nasprotujoče poglede. Mi na vse to gledamo z velikim potrpljenjem in poskušamo biti modri. Mnenja, ki jih državniki izražajo danes, se bodo jutri morda spremenila. To niso za večno zacementirani pogledi.

Turčija je država z zelo mladim prebivalstvom, ki se sooča z veliko in rastočo ekonomijo. Če upoštevate kupno moč, naš bruto družbeni proizvod znaša tisoč milijard dolarjev letno. To je država, ki je v evropskem kontekstu nihče ne more spregledati. Nihče se ne more sprenevedati, da ne obstajamo. Vsi vedo in vsi morajo vedeti, da Turčija v Evropsko unijo ne prinaša samo ozemeljske širitve. Turčija prinaša prispevek k rasti Evrope.

Kaj konkretno pa prinašate?

Zamislite si Evropo kot pogačo. Nekateri si predstavljajo, da Turčija prihaja zato, da bi si odrezala svoj kos in ga odnesla domov. Bojijo se, da bo Turčija odvzela kos, ki pripada komu drugemu, in tam pustila praznino. V resnici je ravno obratno. Turčija dejansko povečuje pogačo in jo bogati. Prispeva k njeni rasti, tako da si lahko vsi odrežemo večji kos. Ko so se začela pogajanja o našem pristopu in se je pisalo strateško poročilo, so si članice postavljale ta vprašanja. Bilo je zelo veliko vprašanj. Na vsa smo odgovorili. Dali smo ustrezne odgovore in priložili dokazila, da je tisto, kar govorimo, res.

To ni nobena skrivnost. Vsi vedo, kakšna je naša strateška vizija in kako načrtujemo našo pot naprej. Občasno evropske politične stranke zaradi čisto notranjepolitičnih razlogov izražajo drugačna mnenja. Mi jim govorimo, naj ne pozabijo, da Turčija s svojo zunanjo politiko in ekonomijo za Evropo pomeni premoženje, ki ga prinašamo s sabo. Prihajamo kot dejavnik, ki deluje v dobro Evrope. Pričakujemo, da bo Evropa to od srca cenila. Takšna so naša pričakovanja ves čas in pri njih vztrajamo.

Kaj govorite vašim partnerjem v evropski politiki?

Pravim jim, naj do Turčije ne pristopajo z govorico populizma in posplošenimi predsodki. Nagovarjam jih, naj vzamejo našo strateško vizijo za svojo in pogledajo malo naprej. Ko se pogovarjate o Turčiji, je dobro imeti nekoliko širši strateški pogled na neposredno prihodnost kontinenta.

Pa ste v Evropski uniji zaznali kakšno strateško vizijo? Vidite Evropo kot kontinent, ki goji strateško vizijo do Bližnjega vzhoda? Slovenija je zdaj na eni od vzhodnih meja Evrope, pa takšno vizijo težko zaznamo. Zdi se pomembno, ker se vedno znova postavlja vprašanje, kako se prilagoditi splošni strategiji, če ne vemo, kakšna je.

Pogosto se soočam s temi vprašanji. Kaj lahko rečem? Moja opažanja izhajajo iz osebnih izkušenj. Bom odkrit in neposreden. Na globalnem odru svetovnih dogajanj je pogosto odstoten en zelo pomemben igralec. Ta igralec je Evropska unija. Presenetljivo je, ker je zelo močan igralec, ki bi lahko silovito vplival na potek dogodkov. Obnaša pa se, kot da se ne zaveda svoje moči, in previdno stoji ob strani kot opazovalec. Svoj prostor prepušča drugim, veliko šibkejšim igralcem. To je zares presenetljivo. Mi vsi čutimo, da je prišel čas, da se ta izjemno pomemben igralec tudi sam samozavestno priključi igri.

Pred nekaj meseci smo bili priča zelo previdnemu odzivu Evrope na izraelski napad na turško ladjo pred Gazo. Kakšne posledice je to imelo za samorazumevanje Turčije kot dejavnika v tem delu sveta? Slišali smo, da se bo Turčija obrnila od Evrope in postala bližnjevzhodna država, ali pa, da se bo odločila za vlogo zgolj regionalne sile. Doslej pa nismo videli še nič zares dramatičnega.

Najprej bi se rad zahvalil Sloveniji. Bila je edina članica Evropske unije, ki je na zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice glasovala za neodvisno preiskavo. Vaša država je v soočenju z veliko krivico delovala zelo načelno.

Za nas je tukaj pomembno vprašanje mednarodnega prava. O čem govorimo? Šlo je za napad na civilno ladjo v mednarodnih vodah. Evropska unija je imela lepo priložnost, da opravi velik preizkus. Ni ga opravila z zelo dobrimi ocenami. Ni trdno stala za svojimi načeli. Odločila se je, da se bo ob pomembnih odločitvah raje vzdržala. Govorim o Evropski uniji, v mislih pa imam države članice. Evropska komisija je o tem vprašanju sprejela izjavo. Diskusija ni potekala o tem, ali smo za Izrael ali proti njemu. Sploh ne gre za to. Šlo je za to, da se opredelimo o nečem, kar je bilo očitno narobe, in da pogumno branimo načela. To je bila priložnost, da pokažemo, kaj je narobe, in da o tem spregovorimo na glas. Tukaj se je Evropska unija spotaknila.

Rekli ste, da članice Evropske unije niso opravile izpita. Ali ga je kdo drug?

Vaša država ga je opravila. Slovenija je ohranila načelno držo in glasovala za preiskavo. Zato sem izrazil priznanje Sloveniji.

Nisem iskal komplimentov za svojo državo.

Ne dajem komplimentov. Tako je pač bilo. To so dejstva.

Mi Slovenije običajno ne vidimo kot velikega igralca v mednarodnih odnosih. Razen mednarodnega prava imamo bolj malo instrumentov, na katere se lahko sklicujemo. Pravo branijo države, ki imajo moč, da ga lahko.

Varnostni svet Združenih narodov je sprejel odločitev o ustanovitvi preiskovalne komisije. Ta komisija mora zdaj opraviti svoje delo in predstaviti poročilo.

Turčijo opazujemo skozi dva ključa. Skozi turško politiko lažje razumemo evropsko in bližnjevzhodno politiko. Na vas testiramo naše teorije o svetu. Vaša država je aktivna regionalna sila v odnosu do Gruzije in Sirije. Skupaj z Brazilijo ste ponudili izhod Iranu ob vprašanju jedrske energije. Kako oblikujete vizijo politike do sveta na vaših vzhodnih mejah?

Ne, to ni dober pogled na te stvari. Poglejte Slovenijo. Tudi vi imate v svoji regiji bližnje in daljne sosede. Na vzhodu Hrvaško, Bosno, Srbijo. Naravno je, da vas zanima, kaj se dogaja v teh državah. Če se stvari obračajo slabo, ste zaskrbljeni, ker si v svoji soseščini zares ne želite velikih problemov.

Mi smo prav takšni kot vi. Na svojih mejah nočemo vojne. Res nočemo. Želimo si, da prevladata varnost in stabilnost. Narobe bi bilo Turčijo razumeti kot advokatinjo ene ali druge države. Vse, kar počnemo v regiji, počnemo z enim samim jasno določenim ciljem. Nočemo imeti velikih problemov v naši regiji, ker nočemo nestabilnega položaja v naši neposredni soseščini. V to aktivno vlagamo svoje napore. Kavkaz je v naši neposredni soseščini. Iran je naša sosednja država. Jasno, da nam je veliko do tega, da na Kavkazu ni vojne in da se spor z Iranom reši na čim bolj miren način. Ne govorimo o nekih daljnih deželah. To so naše sosede.

Kdaj bomo videli zastavo Evropske unije na meji s Sirijo?

S Sirijo?

Da. Kdaj pričakujete, da bo zastava Evropske unije vihrala na meji s Sirijo?

Oprostite. Saj na meji med Evropsko unijo in Sirijo že visi zastava Evropske unije.

Pardon?

Da. Na meji s Sirijo se na jamborih vije evropska zastava. Ciper je član Evropske unije. Med Ciprom in Sirijo je pol ure vožnje z barko. To sta sosednji državi. Med njima je samo meja. In na tej meji vihrajo evropske zastave.