V bolnišnici je fino

Za to, da se otroci zabavajo, ni treba veliko. Če se ozremo naokoli, imamo uporabnega materiala čez glavo. "Narava nam lahko veliko da, le vedeti moramo, kje in kaj vzeti," pravi Katra Jezeršek, programska vodja tabora, medtem ko se skupaj z otroki, starimi od šest let naprej, odpravlja na jutranjo telovadbo. V naravi se da spati, poiskati hrano, jo pripraviti in se zabavati. Vse to predvsem pri otrocih iz mestnega okolja ne spada več v vsakdanjik, zato so takšna doživetja zanje zelo dragocena. "Na primer jutranja telovadba v naravi. Ko tečeš in se ustaviš na mostu nad reko, je občutek enkraten. Uživaš, razmišljaš in čutiš, kako tesno si povezan z naravo. Poleg tega pa ti požene kri po žilah," opisuje.

Z gozdom se da spoprijateljiti in z njim zaživeti v sožitju. Otroci so si v bližnjem uredili prenočišča v bivakih, pripravili ognjišče, ga ogradili s kamenjem in v njem zakurili ogenj, na katerem so si pripravili hrano. Bivališča so dopolnili s svojimi izumi. Iz vej in vrvi so naredili klopice, poštne nabiralnike, gugalnice, sončno uro, športni poligon, most čez potok in vodni mlin, stojalo za plastenke z vodo, drvarnico, rusko kegljišče in podobno.

Ko ima otroška domišljija prosto pot, so njeni dosežki neverjetni. Tako je iz gugalnice na drevesu v trenutku nastala bolnišnica. "Midve sva poškodovani in sva v bolnišnici," sta se hihitali Julija in Brina, ko sta ležali pod gugalnico in se z rokami oprijemali sedala. Ker pa bolniki, tudi tisti namišljeni, potrebujejo lekarno, so si jo njuni prijatelji zamislili nekaj metrov proč v bivaku. Dekleti sta bili nad igro navdušeni. "Julija, v bolnišnici je fino. Škoda, da se nisva poškodovali že včeraj," je na glas razmišljala Brina.

Brez dolgočasenja

"Otroci hitro osvojijo osnove," pravi Katra. Brez dvoma se v gozdu izvrstno znajdejo. Znajo izbrati prave veje za ogenj, znajo si gozd udobno in neškodljivo urediti iz sestavin, ki jih ponuja - iz listja, vejevja, iglic, kamenja, lubja. Celo z orodjem so spretni. Devetletni Amadej je sekiro vihtel, kot bi to počel že od rojstva. Brez težav je nasekal drva in pripomnil, da je čisto enostavno.

Mlajši začnejo na začetku. "Takole se prav nosi sekiro," je pojasnil Nejc. Sekiro je držal v roki ob boku, za železni del, z rezilom, obrnjenim naprej. "Če nosiš takole," so hiteli pojasnjevati njegovi prijatelji ter sekiro prestavljali v različne položaje, "se lahko poškoduješ!" Ob toliko dejavnostih, ki so v naravi na voljo, jim ni dolgčas in tudi disciplinskih težav ni, pravijo vodniki, ki spremljajo otroke.

Priprav za ogenj so se otroci lotili z vso resnostjo in vnemo. "Nabrali bomo veje in jih zložili v piramido," so pojasnjevali. "Najboljše so smrekove vejice, dračje. Te najprej in najbolje zagorijo. Bukove niso dobre, bolj tlijo. Mi pa potrebujemo ogenj, iz katerega bo nastala žerjavica. Saj veste, stvari lahko pečemo samo v žerjavici, v ognju se zažgejo," jih dopolni Katra. "Na sredino postavimo sredinsko palico, okoli nje pa v piramido zlagamo dračje. Najpogosteje jih tako zložimo, čeprav obstajajo še drugi načini," pojasnjujejo otroci med nabiranjem vej. Tudi sestavine za malico je bilo treba priskrbeti. "Nabiramo metino listje za čaj. Potem bomo poiskali še nekaj malin, da bo čaj bolj sladek," je pojasnjevala vodnica Petra.

In kako lahko vse to pridobljeno znanje iz narave otroci uporabijo doma, saj so večinoma iz mestnega okolja? Maša razloži, da s tem ni težav. Veje, tako kot na taboru, nabira tudi, kadar obišče babico. "Babica ima krušno peč in vem, kakšne veje moram nabrati," se pohvali. "Ne gre le za veščine, ki se jih naučijo tukaj," pojasnjuje Katra. Otroci, ki so iz mestnega okolja in pridejo na počitnice v naravo, jo morajo najprej dobro spoznati. S tem si do nje ustvarijo drugačen, precej bolj spoštljiv odnos. Vedo, kaj naravi škoduje in kaj ne. "Posledica je, da postanejo izjemno ekološko ozaveščeni, kar je zadnje čase tudi splošen trend," pravi. "Tako kot tukaj na primer tudi doma ločujejo odpadke. In težko boste med takšnimi otroki našli kakega, ki bo v mestu odvrgel smeti kam drugam kot v koš. Enostavno vedo, kako ravnati z naravo, saj nam bo ta na enak način vračala."

Kulinarični hit: Pečene kobilice

Počitnice so vznemirljive, ker se razlikujejo od vsakdanjega življenja. Ponavadi so razlike vidne tudi na krožniku. Največ pozornosti so bile deležne - kdo drug kot pečene kobilice. "Veš, jaz sem jih že jedla," se je pohvalila Špela. "Saj ni nič groznega. Meni so se najprej gabile, potem pa sem eno pojedla, pa je bila čisto brez okusa. Samo hrusta, tako kot čips!" A tudi pri kobilicah je dobro upoštevati ustno izročilo: "Manjše so boljše. Če so prevelike, so lahko malo sluzaste," je opozorila Katra. "In olje mora biti zelo vroče," jo je dopolnila Špela.

Recept? "Kobilice gremo lovit na travnik. Ko jih ujamemo, jih damo v plastenko z vodo. Ko jih je dovolj, gremo nazaj v gozd, odlijemo vodo in na vroče olje v ponvi stresemo kobilice. Hitro so gotove," opisujejo otroci.

Tisti, ki so to travniško-gozdno specialiteto pričakovali prvič, to so bili predvsem šest- in sedemletniki, so bili bolj skeptični. Med lovom so bili še navdušeni. A ko je pečena kobilica ležala na kosu kruha, ki so ga držali v rokah, niso bili več tako pogumni.

"Poglej, moja moli," se je oglasil eden od dečkov.

"Joj, ne upam si je pojesti," so se hihitale deklice.

"Poglej, moja je pa brez ene noge," je ugotovil eden od dečkov in vsi so se zasmejali.

"Tri, štiri, zdaj," se je slišalo od najbolj pogumnega. "Vidiš, samo prisiliti se moraš, pa gre!"

"Moja ima pa postrani usta," se je slišalo in z nekaj podobnimi ugotovitvami so se bodrili bolj nezaupljivi. A kmalu je kobilic zmanjkalo.

"Jesti se da tudi lesne črve, in to žive," je, skladno z vzdušjem po zaužitih kobilicah, hitela pojasnjevati Katra. "Če umakneš lubje z drevesa, jih najdeš. Ni jih treba skuhati, moraš pa najprej odgrizniti sprednji del, da te ne uščipnejo s kleščicami. Potem so super."

Na gozdnem jedilniku otrok so bile tudi manj nenavadne, a kljub vsemu nevsakdanje jedi: v žerjavici pečen krompir, pečena jabolka, jajčna omleta s trpotcem. Sestavine najbolj priljubljene sladice pa so uvožene iz trgovine. Otroci so jabolka izdolbli na sredini, v vsako vstavili polovico čokoladice s karamelo in arašidi, to zavili v folijo in nekaj časa pustili v žerjavici. "Mmmmm," se je slišalo, ko so dobroto odvili in se je lotili. Že v taboru pa so pripravili namaz iz skute, kisle smetane, materine dušice in rmana, torej zelišč, ki so jih otroci nabrali sami. "Da ni vedno samo dunajski zrezek ali pa McDonald's," je pojasnila izumiteljica namaza.

Blatna zabava

Kulinarični užitki otrokom puščajo vidne sledi. Predvsem na oblačilih. Madeži stopljene čokolade, zeliščnega namaza pa jogurta in paštete od zajtrka... Dekleta so jih nekaj časa sramežljivo skrivala. Še bolj umazano obleko in telo pa je med igranjem v blatnem potoku, kot stranski produkt seveda, pridelovala Mihaela. Z izrazov na obrazih je očitno: blatna in vodna doživetja otrok bi po navdušenju lahko primerjali s pečenimi kobilicami. Tega se njihovi voditelji zavedajo, zato so pripravili celo športno tekmovanje na blatnem poligonu.

Na logično vprašanje enodnevnega obiskovalca, ki se bo čez nekaj ur pošteno oprhal, ali kaj pogrešajo domačo kopalnico, so dekleta z umazanimi oblačili, na katerih madeži od vseh premnogih pustolovščin sploh niso prišli do izraza, tiho odkimala. "Kopalnico še najmanj pogrešajo," je odgovorila Katra. "Tukaj smo vsi umazani," pravi in razkaže improvizirane toaletne prostore. Tudi voda, s katero se tuširajo, je mrzla, pojasnjuje Anton De Costa, starešina in velik poznavalec taborništva. A to spada k življenju v naravi, dodaja. Urejenost je v takšnih okoliščinah bolj ali manj izenačena z osnovno osebno higieno. Pa si dekleta, ki ravno vstopajo v puberteto, ne želijo česa več, na primer kakšnega ličila, modnega dodatka? "Včasih pride kakšna punca, ki je rada bolj urejena od drugih. A ker izstopa in jo zaradi tega vrstniki včasih začnejo zbadati, se prilagodi drugim," pravi Katra.

Čeprav gre za preživljanje počitnic v naravi, pa obstaja področje sodobnega mestnega sveta, ki je močno prodrlo v naravno idilo. To so oblačila. "Ne gre toliko za to, da so otroci oblečeni po zadnji modi, bolj je problematična ogromna količina oblačil, ki jih vzamejo s sabo. Večine oblačil sploh ne potrebujejo, pravzaprav jim jemlje že tako omejen prostor v šotorih," razlaga Anton De Costa. Da pa zaradi takih nerodnosti otroci ne bi čutili frustracij, so vodje tabora tudi slabe stvari spremenili v dobre. Otroci, združeni v vode, so tekmovali v tem, kateri bo iz oblačil, ki so jih prinesli s sabo, naredil najdaljšo verigo.

Daleč od oči staršev

Kaj je drugače, če si na počitnicah brez staršev? "To, da grem kasneje spat. Doma grem v posteljo okoli devetih, tukaj pa še pojemo in sedimo ob ognju in gremo spat ob enajstih," pripoveduje Danijela, malo nezaupljiva, da izdaja tako pomembne skrivnosti ne bi imela kakšnih resnejših posledic. Resda razlike med otroki v drugem okolju izginejo. Ni videti, kdo je iz revnejše in kdo iz premožnejše družine. To je drugačno okolje z drugačnimi pravili. Bolj kot gmotno stanje otroci po Katrinih besedah s svojim obnašanjem odražajo dejanja in vrednote svojih staršev.

S starši otrok, pravi Katra, odlično sodelujejo. Kljub vsemu se najdejo tudi taki, ki jih preveč skrbi za otroke. Ti pa zaradi tega niso sproščeni in se počutijo obremenjene, so opozorili sogovorniki. Pred leti se je zgodilo, da je vse več otrok starše neprestano klicalo po telefonu, češ da se imajo lepo in da je z njimi vse v redu, samo da staršev ne bi skrbelo. "Potem smo telefone prepovedali. Tudi obiskov domačih nimamo. Starši okvirno poznajo naše dejavnosti, ni pa jim treba prav vsak trenutek vedeti, kaj počnemo, saj so lahko zaradi tega po nepotrebnem v skrbeh. Dogovorili smo se, da pokličemo le v nujnih primerih ali pa zvečer, če ima kdo res hudo domotožje," pravi Katra.

Zaradi domotožja se včasih kdo predčasno odpravi domov. A poleg domačih otroci najbolj pogrešajo hišne ljubljenčke in računalnik. "Sploh niso vajeni bivati skupaj. Ko pride do kakega spora doma, ga ne zgladijo. Enostavno se odmaknejo od konflikta in sedejo za računalnik," pravi starešina. "Tega tukaj ni. Če se sprejo, in to se v šotorih, v katerih skupaj bivajo povprečno po štirje, tudi zgodi, nimajo izhoda. Imajo le drug drugega, torej tiste, s katerim si bodo, ko bodo odšli spat, ponovno delili šotor. Zato se učijo živeti skupaj in sproti razreševati konflikte," nas pouči pedagoška vodja Mojca Vrčkovnik. Da vse težave rešijo na tak ali na drugačen način, priča tudi eno izmed gesel, ki jih zapisujejo na steber ob kuhinji: "Bomo že, sam' brez panike!"

Večeri v družbi vrstnikov imajo poseben čar in so zelo težko pričakovani. Preživijo jih ob družabnih igrah, petju ob kitari, začinjeni pa so tudi s prvimi ljubezenskimi doživetji, pravi Mojca. Za to poskrbi zaključek posebnega plesa - če fant in dekle, ki stojita drug za drugim, obrneta glavo na isto stran, se poljubita. "Prav zanimivo je, kako ga znajo otroci uporabiti v svoj prid. Zelo so preračunljivi, da bodo ples s poljubom zaključili s tistim, ki jim je všeč," pripoveduje starešina Anton. "Najbolj hecni pa so najmlajši. Ob vsem, kar je povezano s poljubi, jim je nerodno. Zato čakajo, na katero stran se bo obrnil drugi v paru, da se sami obrnejo v nasprotno smer in se jim ni treba poljubiti. Če pa se oba obrneta v isto stran, pa včasih kar zbežita, da se poljubu izogneta," dodaja Mojca.

Vreme je postranskega pomena

Da razlika med počitniškim in domačim okoljem ni prevelika, se lahko njune sestavine prepletajo. "Pretekle dni je bilo vse v znamenju nogometa, zato smo ga v svoj program vključili tudi mi," pripoveduje Mojca. "Zadnjič so vodniki zbudili otroke prav s finalom nogometnega prvenstva. Eni so bili Nizozemci, drugi Španci. Namesto budnice so zaigrali nogomet pred šotori in otroci so se počasi prebujali in lezli iz šotorov, da pogledajo, kaj se dogaja." Igro so preselili na bližnji travnik, kjer je nadomestila jutranjo telovadbo. Na podoben način so v jutranje prebujanje vključili tudi dirko formule ena. Svoje spretnosti pa so merili na večernih tekmovanjih Ribno ima talent.

"Pa še na vreme se ti ni treba ozirati," med prednostmi preživljanja počitnic v naravi izpostavljajo sogovorniki. "Huda vročina težko prodre skozi goste krošnje dreves." Kaj pa, če začne deževati? "Takrat šele uživajo. Tekajo sem in tja po dežju, saj doma ponavadi te možnosti nimajo. Če pa je deževje dolgotrajnejše, jim prija počitek v šotoru ali dejavnosti pod skupno streho."

Dejavnosti za otroke je v naravi na pretek, le malo domišljije in nekaj osnovnega znanja je potrebno, se strinjajo sogovorniki. Otroci pa so zatrdili, da takšnih počitnic ne bi zamudili za nič na svetu.