Dr. Peter Mario Kreuter, avtor knjige „Verovanje v vampirje v jugovzhodni Evropi“, je za Deutshe Welle razložil, zakaj se je odločil raziskati fenomen o vampirjih. Trdi, da vampirji ne prihajajo iz Romunije, ampak iz Srbije. V začetku 18. stoletja naj bi v srbski vasi Medveđa preminil Arnont Pavle, ki je prišel iz Kosova, od koder ga je pregnal vampir.

Primer Arnonta Pavla

Primer Arnonta Pavla je prva zgodba v zgodovini, v kateri je omenjen vampir. Prvi pisni viri so iz leta 1342, ko je srbski car Dušan prepovedal duhovnikom sodelovati pri izkopavanju trupel, za katere so verjeli, da imajo čarobne moči, pripoveduje Kreuter.

Zgodba o Arnontu Pavlu iz Medveđe, ki je prvič omenjena v dokumentih iz leta 1731 ali 1732, naj bi se zgodila okoli leta 1720. Pet let pozneje naj bi se v mestu na severu Bosne Petar Plogojević vrnil od mrtvih, poročilo iz vasi Medveđa pa navaja, da je 50-letna ženska Milica zagrešila smrt 50 ljudi.

Prvi pisni vir iz Romunije, za katero se je do zdaj verjelo, da je domovina zgodb o vampirjih, so nastali nekaj desetletij kasneje kot poročila iz Srbije. Iz Romunije pa prihaja zgodba o Vladu Tepešu, brutalni vojskovodji, ki naj bi užival v mučenju nasprotnikov in katerega je v brez smrtnega spremenil Bram Stoker, avtor romana o grofu Drakuli. A Kreuter poudarja, da Romunija ni edina država na jugovzhodu Evrope, ki ima zgodbe o vampirjih.

Ne pijejo kri, ne prihajajo od daleč

Zgodbe o vampirjih so veliko starejše od prvih pisnih dokazov. Avtor meni, da obstaja možnost, da vampirji izhajajo iz predkrščanskih obdobij. Vse evropske kulture imajo navado pokopavanja mrtvih, najverjetneje zaradi strau, da se ne bi vrnili med žive.

Kreuter je med svojim raziskovanjem ugotovil, da se ljudska verovanja o vampirjih zelo raziskujejo od ustaljenih. Pri vampirju naj bi šlo za člana neke skupnosti, ki se po smrti vrne, da bi se maščeval ljudem, ki so ga poznali in ne neznanim osebam iz drugih krajev.

Prav tako ne obstajajo podatki, da naj bi vampirji pili kri. To verovanje je nastalo v 18. stoletju z napačnim razumevanjem. Ljudi naj bi bili šokirani, ko so videli truplo s strjeno krvjo na ustnicah, v resnici pa je šlo za tekočino, ki nastane pri razpadanju trupla.

Prav tako se razlikujejo zgodbe o preganjanju vampirjev. Če so vedeli za koga gre, so ljudje odšli na grob te osebe, izkopali truplo in če je bilo še celo, so mu odrezali glavo. Če pa niso vedeli, kdo je vampir, so se morali sami braniti pred njimi. Da bi jih odganjali so s čebulo mazali razpoke na oknih, vratih ali pa so na hišo in vrata vrezali križe. To se opaža tudi v današnjem času, je pojasnil dr. Peter Mario Kreuter.