Do usodnega dne smo nekaj podobnega (phoenix) ali tehnično že dovršene "marjance" (vector) srečevali le na zabaviščnem prostoru Gorenjskega sejma. S prihodom pacmana je mesto prišlo na vas - vsaj tako se nam je takrat dozdevalo. Kar naenkrat nismo bili več odvisni od nekaj sejemskih tednov na leto, temveč predvsem od višine žepnine in iznajdljivosti, začenši z zbiranjem praznih steklenic in papirja. Da o prerivanju in zakonu močnejšega niti ne izgubljamo besed. Vpliv na takratno generacijo (ali nekaj njih) je bil seveda mnogo širši in večplasten - tako kot v socializmu poskusi vdora kvarnega kapitalizma na vas v prej omenjenem filmu. Diskurz golobradih najstnikov se ni več vrtel okoli Dragana Dalipagića, Safeta Sušiča, Blaža Sliškovića, bratov Ameršek, Bojana Križaja…, temveč le še rekordov (high scores), taktike, fint…

Razvila se je celo (lokalno) posebna oblika terminologije, s katero s(m)o ponazarjali ali interpretirali dogajanje na ekranu. Ti "flopi, nasedu, povohu" (pacman), "raufnk" (space invaders) in "svež beton" (scramble) so z avtomatov kmalu prešli v vsakodnevno slengovsko interakcijo z videoigricami zasvojene mladine. Z njimi se je lahko primerjal le "i tata bi, sine" Pavla Vuisića, vse druge filmske ali serialne fraze so bile nepomembne, nepotrebne oziroma še huje, ob neprimerni uporabi predmet posmehovanja. Koga, mlajšega od dvajset let, ki ni hodil na tečaj kvačkanja, pa je zanimalo, kdo za vraga je streljal na J.R.-ja?

Medtem ko niti producenti Dallasa niso vedeli, komu bi pripisali omenjeni "whodunit", je tržišče zasvojila preprosta arkadna igrica podjetja Namco: pacman. Mehanika je bila povsem enostavna - s krmilno palico vodite požrešno rumeno žogico po labirintu, kjer se sprehajajo tudi vaši sovražniki v obliki štirih duhov rdeče (Blinky), modre (Inkey), oranžne (Clyde) in roza (Pinky) barve. Najprej se nahajajo v kletki; po določenem času iz nje uidejo in začne se pregon. Na obeh straneh labirinta sta predora, ki omogočata hiter prehod z ene na drugo stran (skozenj gredo lahko tudi duhovi, vendar za odtenek počasneje). Vaša naloga je, da zaužijete vse rumene kroglice (240), pri tem pa pazite, da ne pride do bližnjega srečanja z duhovi, saj to pomeni izgubo življenja. V labirintu so "skrite" tudi štiri energetske tablete, ki Pacmanu dajo moč kanibala. Vloge se zamenjajo - preganjani za določen čas lahko preganja. Ujeti duhovi se v tem primeru vrnejo na svoje izhodišče (kletko) in čakajo na povrnitev moči. Na trenutke se pojavijo še kakšni bonus elementi (češnja), ki v ničemer ne vplivajo na prehode med nivoji. Teh naj bi bilo 255, saj se pri 256. nivoju zaradi spominskih omejitev igrica sesuje sama vase - popolni točkovni izkupiček znaša 3,333.360 točk (pomeni pa, da so bili zaužiti vsi duhove in bonus točke).

In to je vsa umetnost. Nobenega streljanja, pretepanja ali preganjanja po vesolju (bojišču). V času, ko sta na tržišču vladali igrici space invaders (Taito) in asteroids (Atari), labirint ni deloval kot pravi poligon za uspeh, vendar so ljudje že v nekaj poskusih spoznali, da se ravno v tem preprostem (grafičnem) dizajnu skriva prava uspešnica. Danes ni praktično nikogar v igralno-računalniškem svetu (in širše), ki ne bi vsaj slišal za pacmana, če že ni bil - ali še vedno je - zasvojen z njim. Igrica je namreč uspešno preživela vse časovne preizkušnje. Postala je nadčasna! Še več, izračunali so celo, da je požrla pet milijonov delovnih ur oziroma povzročila okoli sto milijonov evrov škode v gospodarstvu.

Pojav pacmana pred tridesetimi leti velja za ničelno točko zlatega obdobja video (arkadnih) iger. Skozi desetletja - že leto pozneje je na tržišče prišla damska verzija - je dobila številne verzije in konverzije. Iz dveh dimenzij je prešla v 3D, na iPod, z interneta jo lahko naložite na katerikoli računalnik. Legendarna je postala celo v osem bajtov "stisnjena" glasbena podlaga. V letih 1982-1984 je svoj prostor v obliki kratkih risanih filmov našla na tudi na mreži ABC (Hanna-Barbera). Vsega tega ne bi bilo, če si računalniški grafik Toru Iwatani nekoč ne bi zaželel pice. Ko je odrezal trikotno rezino, je na mizi zagledal svojega junaka… Ostalo je zgodovina.