In potem se je tekma z Alžirijo začela in nam prinesla nepozaben trenutek. To je bil gol Roberta Korena. Sam Brane Oblak je pohvalil ta udarec. Koren je udaril čvrsto, odločno in predvsem takoj. Vsem se nam je zdelo, da bo golman ubranil strel, na naše veliko veselje in olajšanje pa se je žoga spremenila v jabulani in je čisto po svoji volji zletela v mrežo. Ta gol je pomenil prvo zmago Slovenije na svetovnem prvenstvu v nogometu.
Pred tekmo z ZDA je na našo grenko žalost nastopil trenutek, ki bi ga še danes vsi radi pozabili, a tega ne zmore nihče med nami. Na Televiziji Slovenija so pokazali staro afriško čarovnico, ki je vrgla po tleh tri lobanje in petnajst drobcenih predmetov, saj ne veš, kaj bi rekel, ptičje kosti, mogoče tudi pokrovček od kokakole, nad razporeditvijo je bila sprva videti navdušena, dobro je, dobro je, takoj zatem pa je že oholo zamahnila z roko, nič ne bo, ne boste prišli v finale. Nekdo med nami, pa ne bom povedal kdo, je takoj predlagal, da si lahko ponovno obleče tisto smrdljivo pižamo, v kateri je slučajno bil, ko je Robert Koren dosegel zmagoviti gol proti Alžiriji. Drugi smo ga zavrnili, da smo Evropejci, ki jim je malo mar za primitivne metode prerokovanja, zaupam v Keka in v naše fante, to je bilo naše geslo, že zdavnaj pred pričetkom prvenstva.
Tekma se je začela. Kakšen gol je dal Valter Birsa! Tega ne bomo pozabili nikdar. Kako je Novakovič podal Ljubijankiču, rafinirano, in kako je Ljubijankič matiral ameriškega vratarja, zdelo se je, da Nova in Ljuba igrata pred domačim blokom na Fužinah. Drugi polčas. Američani so začeli igrati ameriški nogomet, kar odkrito in brez predsodkov. Ko se je naša mreža prvič zatresla, ni nihče nič rekel. Ko se je zatresla drugič, je nekdo, pa že spet ne bom povedal kdo, nemirno pogledal proti smrdljivi pižami, ki jo je imel za vsak slučaj na dosegu roke, a smo njegov namen zatrli v kali, zaupaj v Keka in v naše fante! Ko se je naša mreža zatresla tretjič, je marsikdo zaškrtal z zobmi, ko pa je sodnik iz Somalije zadetek razveljavil, je nekdo rekel, da ga povsem razume, poln kufer jih je že imel, Američanov, poln kufer! Verjetno je moral sodnik iz Somalije ravno zaradi tega pripetljaja že naslednji dan spokati kufre.
Nastopilo je zatišje pred tekmo z Anglijo. Videti je bilo, da stara afriška čarovnica nima več moči nad nami. Zaupam v Keka in v naše fante!, smo vedro bodrili drug drugega. Nismo pa mogli vedeti, da je selektor Slovenije, Matjaž Kek, na dan tekme vstal s slabim, čudnim občutkom. Zanimivo, to se povsem ujema z zapiski nekoga med nami, ki jih je načečkal v notes na dan tekme z Anglijo.
Utrujen sem. Tekma se začne čez eno uro, jaz pa sem utrujen. Kako je šele našim fantom? Trdo so trenirali v Brunicu, vem, kako sem utrujen, kadar igram tenis tri dni zapored, za sabo imajo psihološko naporno tekmo z Alžirijo, zbiti so od pretepa z Američani, zdaj pa jih čakajo angleški levi, ki jim gre za nohte.
Kaj pa jaz? Utrujen sem od navijanja. Ali si sploh želim, da se uvrstimo naprej, ali me bolj skrbi moje zdravstveno stanje? Ta grda pomisel je tisto, kar bi od vsega svetovnega prvenstva najraje pozabil.
Zadnjih petnajst minut tekme z Anglijo si bomo zapomnili za vedno. To je bila kanonada angleškega gola iz vseh slovenskih topov. Terry je bril travo z glavo, da bi ubranil strel, vsa čast mu, tedaj se je izkazalo, kdo je resnični kapetan Anglije. Pa ni bil sam, skupaj z njim so se po tleh metali še trije obrambni igralci angleške reprezentance. Ves angleško govoreči svet je trepetal pred majhno Slovenijo. Angleži so se ubranili, tekma se je končala. Zdaj smo vsi z veselo nestrpnostjo čakali samo še na zaključni žvižg sodnikove piščalke na tekmi med ZDA in Alžirijo, ki so jo zaradi okoliščin odigrali z zanemarljivim časovnim zamikom. Grenak je spomin na tiste sekunde, predvsem zato, ker je bil med nami nekdo, ki je vedel, da bodo Američani dosegli zadetek v zadnjih sekundah. Niti z zobmi ni zaškrtal, očitno je vedel nekaj, česar mi drugi nismo vedeli.
Ampak, kapo dol pred svetovnim prvenstvom. Vsak narod je doživel svoj zmagoslavni vzpon in svoj tragični poraz. Vsem so se dogajale krivice in vsi so bili kdaj pa kdaj pod sodnikovim protektoratom. In zadeva še ni končana, danes (sreda) je na vrsti polfinalna tekma med Nemčijo in Španijo. To je tisto, kar je lepo, da se zdaj vsakdo izmed nas zlahka vživi v kožo nemškega ali španskega navijača. Koliko je ura? Imamo čas, čez šest ur bo. Kdo?
Žoga bonito.